Javorca - Golte

Zima se je začela !!!!

Komen

Izhodišče: Grunti nad Rastkami pri Ljubnem
Čas: cca 6 ur
Višinska razlika: 800 m
Razmere: spodaj blatne poti, zgoraj strjen sneg, oblačno in vetrovno

Neoznačena pot vodi mimo Planinčeve domačije čez gorski potok Žep.

... do pastirskega stanu ter hotela Goba ...

... mimo stare partizanske bolnice Mrzle vode ...

... in nato na označeno pot strmo navzgor do sedla Hlipovec ...

Snega je tu že kar nekaj in ponekod sva zagazila do kolen in čez.

 Pogled proti vrhu Komna je kazal vetrovno, mrzlo in megleno nadaljevanje, ampak kaj bi to.

Meglice so se pričele širiti tudi navzdol

Pri kapelici pod vrhom Komna ( 1684 m ) pa je bilo že precej megleno in zelo vetrovno.

Veter se je krepil in naju kmalu pregnal navzdol v prijetnejšo dolino. Seveda po drugi poti.

Lovska preža še vedno sameva na lepi razgledni lokaciji, če ni megleno.

Postanek na markantnem razgledališču Telečjih peči je za naju obvezen.

 Od zgoraj izgleda takole...

... od spodaj pa takole.

Spodaj pa je Planinčeva domačija, skrita na jasi med mogočnim smrekovim gozdom.

Ni bil ravno lep in idiličen dan, ampak na zimskih poteh se vedno dobro počutiva.

_______________________________

 

Olševa - vzhodni del

Izhodišče: Sp.Sleme - Lepi vrh - Gladki vrh - Visoka peč- Olševa in nazaj
Višinska razlika: okoli 700 m
Čas: 6 - 7 ur

Olševa je za naju prijetna domača gora, ki jo vedno z veseljem obiščeva. 

Zdaj že nekaj časa nisva bila tukaj, pa sva se dolgo odločevala kje in kako bova  tokrat hodila gor. Izbrala sva grebensko pot s Spodnjega Slemena, ki sva jo pri velikem spodmolu zapustila in zavila desno pod previsno steno ter navzgor, da raziščeva kaj se tukaj skriva.

Ovinek z označene steze stran in naporen vzpon se je obrestoval.

 Kaj kmalu sva lahko  občudovala veliko okno. 

Ker ta divjina ni pogosto obiskana, so tukaj tudi ptičja gnezdišča v naravnih vdolbinah v steni.

Pokukala sva tudi skozi okno na drugo stran ter ugotovila, da na drugi strani ni "stopničk", 

ampak  nekaj metrov gladke navpične stene do strmega gozda.

Skozi okno torej ne moreva nadaljevati vzpona, zato sva se povzpela po steni in nato ob steni navzgor, 

če bo mogoče tukaj nadaljevati pot po grebenu.

Tu se pride do gozdnatega grebena, ki nudi dober razgled na Sp.Sleme. 

Temu grebenu z neizrazito potko lahko slediš v levo in zopet prideš do  markirane steze za Olševo. Naslednjič bo potrebno raziskati greben še v desno ... zna bit, 

da tam mogoče prideš do Sp.Slemena. To pustiva za kdaj drugič.

Vrh stene je razdeljen v skalnate peči, med njimi pa mostovi iz rumenih macesnov. 

Lahko le gledaš in se čudiš. Le kdo je vse to načrtoval in uredil?

In že sva na Lepem vrhu, nato sledi Gladki vrh (1850 m  ). 

Oba nudita tudi prekrasne razglede na vse strani.

Vrh Olševe se je nama že dal videti. Ni več daleč.

Pogled navzdol na Macesnikovo domačijo je bil malce meglen,

 kot da se v dolini zbirajo rahle meglice.

Tri kraljevske doline so pred Savinjskimi Alpami: Robanov kot,
Logarska dolina in Matkov kot.

Na grebenu Gladkega vrha so bile vse smrekice takole obrušene. Torej se ve zakaj ima tako ime.

Tale pogled na Visoko peč ( 1849 m ) je vedno veličasten. Masiv Olševe je razgibano divji. 

To je  gora z nešteto spodmoli, okni, škrbinami, jamami in prepadi. 

Vedno najdeš kaj novega ali takega, kar si do zdaj spregledal zaradi preobilja razgibanega terena.

Čisto na vrhu Olševe je Govca ( 1929 m ).

 Tu je naju pričakala  vedno lačna kavka, ki je vreščala na naju,

 kaj se tako obirava in se že ne spraviva k malici. 

Sva jo takoj ubogala in se spravila jest v prijetno toplo travnato kotanjo.

Pogled z vrha na osončeno Peco je razodel, da tudi ta nima več skoraj nič snega, 

le snežne zaplate so ponekod, kot tukaj na severni strani.

Pogled v dolino je potrdil vremensko napoved, da bo popoldan manj ali celo brez sonca.

Nič hudega. Sva že dobila najino dnevno dozo D vitamina.

Markacisti nam pogosto s svojimi domislicami popestrijo označene poti. 

Ta puščica nama je pokazala kam morava, da prideva nazaj domov.

Nobenih stranpoti več - ni časa, bo kmalu tema.

Kljub temu  sva ujela še zadnje sončne žarke pred pooblačitvijo 

in zadovoljna zaključila potep po naših prelepih gorah.  

_________________________

Košutica - ( Loibl Baba )

Pot: mejni prehod Ljubelj - Koča nad Ljubeljem - Grunti - Košutica - Hajnževo sedlo - planina Korošica - Ljubelj
Višinska razlika: cca 1000 m
Čas: okoli 8 ur s postanki seveda
Na Košutici še nisva bila, pa sva na hitro pregledala planinsko karto in si v mislih načrtala današnjo krožno pot. Obeliski pri Ljubeljski koči so iz 18.stoletja, ko so povezali deželo na južni strani Karavank s severom.

Najprej sva hodila po senčnati avstrijski strani, ko pa sva se na Gruntih povzpela do grebena,

 pa naju  je sonce takoj lepo pogrelo. Takoj sva uzrla Košutico, najin tokraten višinski maksimum.

Bolj sva se dvigala, lepši je bil razgled. V ozadju sta Palec in Zelenjak 

in že sem obujala spomine na lepo pot čez greben  Na Možeh do Palca nad Zelenico.

Opla, glej sneg se je obdržal tukaj, ker se je skril pod macesnove iglice! Pa sva ga rakrinkala!

Na levi je Begunjščica, na desni Palec, Zelenjak, v ozadju Stol, zadaj v sredini Triglav, 

spodaj pa dolina Zelenice. Prelepo.

Dolga in lepa grebenska pot je bila kmalu za nama.

Na vsakem kuclju na grebenu sem se ustavila in z užitkom pregledovala panoramo okoli.

Potem pa se je ravnina ne hitro povzpela proti nebesom. 

Do vrha je zadosti strmo, da mi je kri začela hitreje krožiti po telesu.

Prvi vrh Košutice ( 1968 m ) sem tako dosegla popolnoma ogreta.

Spodaj je kot na dlani ležala planina Korošica. Gruntala sva, kako in kod bi se spustila tja dol. 

Po malici je postala misel jasnejša. Torej čez  Hajnževo sedlo, se bo nadaljevala najina pot.

V takem sončnem dnevu se splača bolj razgledovati naokoli in ni lepšega kot dober preblisk 

o novih neprehojenih poteh, pa naj so označene ali pa jih bo potrebno spet poiskati ali celo narediti. 

Možnosti je res veliko.

Na prvem vrhu sva se vpisala v vpisno knjigo, 

potem pa ob jeklenicah strmo dol in še bolj strmo gor na drugi vrh Košutice.

 Zgleda kot da bi Krjavelj s topim mečem presekal vrh na dva dela.

Z drugega vrha sva takole opazovala sestop po grebenu in ugibala, 

kaj naju čaka na poti proti Hajnževem sedlu. 

Ko si namreč nekje prvič je vedno zanimivo in dostikrat presenetljivo. 

Še posebej če stezice niso lahko sledljive.

Tokrat je stezica večinoma lepo izhojena. Vseeno je vsake toliko lepo pogledati oster greben in se občasno zamisliti kod vse lazimo ne da bi nas kdo k temu prisilil.

Pogled nazaj na prehojeno pot z vrha navzdol je naravnost očarljiv.

Je to nostalgija po starih graničarskih časih?

Kmalu sva že čisto blizu čudovite planine Korošice. Pa se nama prav nič ne mudi. 

Ogledujeva si lepe macesne, košate smreke in bele zaplate prvega jesenskega snega, 

ki se ne bo obdržal kljub vedno krajšim dnevom.

Tu je očitno zavetna in malo toplejša klima, saj so macesni še obdržali svojo lepo barvo.

Planina Korošica ni samevala; koča je bila odprta, nekaj planincev je uživalo na klopcah.

Midva pa sva si izbrala svojo klopco za počitek in malico. Kraljevsko počutje!

 Celo zadremala sva malo na soncu; pravzaprav le pol ekipe. Oba pa sva užila obilo sončne energije za dobro počutje v morebitnih turobnih jesenskih dneh.

S Korošice sva sestopala večinoma po stari graničarski poti. Zaradi improviziranih bližnjic in lepih gozdnih grebenčkov pa ne vema točno kje pravzaprav v celoti poteka.

Pa je pot hitro minila, v spodnjem delu sva bila spet na pravi poti. 

Tukaj mi ni bilo jasno kdo koga zares podpira?

Za konec tega lepega dne, sem si v misli zopet pričarala sliko našega očaka,

 ki sem ga gledala z vrha Košutice.

Bo treba kmalu spet v gore. Znova in znova; po starih in novih poteh.

________________________