Ob Savinji

Poletje je minilo, ni pa še minil čas druženja v naravi. Eni bi našemu srečanju rekli enostavno piknik, meni pa se dozdeva, da ta izraz ne zajema vsebine dogodka, ki se je pripetil v sobotnem poznem popoldnevu toplega oktoberskega dne.

Mogoče je v začetku res manjkalo vsaj malo navdušenja nad ambientom in neznano vsebino srečanja,

a je toplota ognjišča, vroč kostanj in potek dogajanja kljub izpadu kulturnega programa zaradi nepredvidenih tehničnih težav prispevalo k temu, da smo prizorišče zapustili v tistem času,

ko je luna že napovedala svoj prihod. Prihodnje tovrstno srečanje smo postavili nekam naprej v negotovo prihodnost.

Paški kot se prebuja

Nedelja, 14 .oktobra 2012

Ta nedelja je bila nekako drugačna od ostalih deževnih dnevov. Jutro je vstajalo zelo počasi iz  teme ... skozi sivo v belo megleno pokrajino.

Prav kmalu pa se je izkazalo, da se bosta sivina in belina prebarvali...

In res ne bi verjela, če ne bi videla kako se je v razmaku nekaj minut sivina prelevila v rumeno jutro.

Sonce je pričelo segrevati meglice in osvetlilo gozd pobočja gore Oljke

In vse, res čisto vse je bilo zlatorumeno obarvano.

Res prelepo.

Potem pa je tudi moja temna steza zažarela v toplih jesenskih barvah, kajti tlakovana je s tisoči drobnih listov, ki so prijetno dušili moj tekaški korak na poti v nov dan.

Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Čas: 4 -5 ur
Nedeljsko jutro je bilo v dolinah ponekod  megleno, vendar se je dalo slutiti, da je le malo višje dovolj sonca.
In res je bilo tako. Kot ponavadi sva na Slemenu pustila avto ter se odpravila v mrzlo, vlažno ter megleno jutro - soncu nasproti.
Že takoj na začetku so nama družbo delale brezštevilne mušnice, ki v svoji rdečkasti lepoti prav pritegnejo poglede nase.

Ponekod se je nebo otreslo meglic in takole napovedovalo vsaj nekaj osončenih uric.

Ko sva se od Križana povzpela do tistega velikega pašnika sredi pobočja gore se je pričelo tisto zaradi česar sva prišla sem....

 Igra sončne svetlobe ter meglic....

...takoj zatem pa so meglice pospešeno bežale s pašnika nazaj v dolino...

... kot da so imele dovolj poziranja...

 ... so se odkotalile proti dolini...

... naju pa pustile bleščečemu soncu in tudi s tem sva bila presrečna; vsaj jaz ki sem kar naprej govorila kako je to lepo, tako da me je že Lojze zasumil, če morda nisem prišla z Marsa, kjer je vse enolično ...

In tako sva se počasi odpravila navzgor skozi gozd do vrha Uršlje gore

Občasno se je še vedno pripodila kakšna zaostala meglica, kot pozabljen otrok velike ciganske družine :-)

Ne gre brez tega, da ne bi vsaj malo počivala; predvsem zaradi lepega občutka, da sva nad oblaki...

Od včerajšnjega dežja je bilo vse napito z vlago, tako so le skale nudile dovolj udobno mesto za sedenje in meditacijo.

Zato pa je bilo ozračje sprano in vidljivost odlična kadar so se meglice dovolj umaknile.

Radijski 'svetilnik' je na novo prebarvan.

Le kaj se dogaja na tem otočku?

In koliko nas je bilo pri koči? Menda ne veliko, vsaj tako je rekel nekdo, ki je že odhajal navzdol.

Ena mlada družinica, ki je prinesla svojega naslednika sem gor kar v nahrbtniku, dva para najinih let, ki smo greli naše stare kosti na soncu, en gorski kolesar, en gorski tekač, ena majhna skupinica korošic ter še ena skupinica korošcev...

V koči pa samo dve oskrbnici; nobenega gosta, se ve. Vsi smo se greli pred kočo, pod toplim jesenskim soncem.

Razgled na koroško stran ni bil pretirano zanimiv...

...a raje tak razgled kot pa prehitro vračanje nazaj v meglene doline...

Pašnik nad Križanom pa so zopet zavzele meglice...

Samo ena krava je pozirala redkim popotnikom, ostale so ... počele kdove kaj v zavetju megle.

V naslednji uri sva poleg obilice mušnic srečala še tri krepke in zdrave jurčke, ki sva jih rešila iz meglenega gozda in jih ponesla svetlejši bodočnosti naproti. Kdo ve ali bodo s tem dosegli svoje življenjsko poslanstvo? Vsekakor pa so naju tako navdušili, da bova morda šla tudi midva enkrat za spremembo spet namensko v gozd iskat njihovo zdravo sorodstvo. Zadnja leta namreč pobereva le tiste slučajne gobe, ki se nama pojavijo na najinih poteh.

 

 

Sončni vzhodi v septembru

V septembru 2012, nas je sonce še vedno toplo grelo, zelo pogosto je takole začelo svoj jutranji obhod.

Zaživeti v dan, ko sončna krogla pokuka izza gora je res posebno doživetje, ki je vredno zgodnjega vstajanja.

Veliko juter v septembru je bilo takole jasnih brez oblačka, nekajkrat pa so prijadrali oblaki ali meglice in takole pričarale nove barve na obzorje. Pričela se je...

In nato nadaljevala ta barvitost jutra...

In nato je bilo nebo lahko takšno...

 In naslednji trenutek takole.....

 nato je zažarelo v vseh oranžnih niansah....

 Čeprav se v jutranji temi še nisem obetala lepih barv

 so veeno prišle in me zopet očarale ali začarale, kakor hočete....

kako bi šele bilo, če bi to opazovala od kod višje, ne le z gore Oljke

Jutranji ritual sonca je res neverjeten; vedno očara z barvami ter že v naslednjem trenutku zažari v dnevni rumeni ali navadni belini. In če ne ujameš pred tem njegove rdeče barve, si ne moreš misliti, kaj vse nam pričara v jutrih....

 In nato prvi sončni žarki osvetlijo gozd in življenje se vsako jutro nanovo prične

in nadaljuje...

Jutra delovnih dni ...

Najpogostejši so še vedno delovni dnevi, ki se mi začnejo zgodaj zjutraj.

Pa tudi takrat se da pogosto opazit porajajočo lepoto novega dne.

Pogled proti TEŠ-u je dostikrat privlačen kljub ostremu zornemu kotu,

ki omejuje pogled na širino doline.

Jutra se pogosto začnejo z meglicami, po katerih je dobilo ime največje naselje v dolini - Velenje. 

 Veliko juter pa je obarvanih tako lepo, da bi jih bilo škoda zamuditi.

_______________________

Za Savinjo

Tam, kjer se Savinja prebije iz slikovitih sotesk svojega zgornjega toka, se malo poleni in razširi po prostorni dolini. Vijuga se po produ, ki ga je sama nanosila v dolgem obdobju po zadnji poledenitvi in pri tem ustvarja pester pas težko prehodnega grmičevja, dreves in naplavin. Tu domujejo mnoge živali, ki jih je človek že pregnal s svojih travnikov, njiv in ukročenih delov reke. V tem ozkem pasu ob svojih bregovih, ki zaradi vsakoletnih poplav ne omogoča stalne poselitve, so torej ostali koščki divjine, ki jo domačini v poletnih mesecih radi obiskujemo. Pa tudi vse pogostejši tujci, ki so nastanjeni v dveh campih na tem področju, so že odkrili čar dolgih prodnatih plaž in osvežujočih tolmunov z dokaj čisto vodo.

Lepo pa je tukaj tudi izven kopalne sezone. Že kratek sprehod je dovolj, da se naužiješ miru ob prijetnem šumenju reke in stalnega rahlega vetra v listih visokih in vitkih trepetlik, vrb, jelš in topolov, ki so tukaj našli svoj dom. Toplota na soncu zagretega kamenja in svežina vode blagodejno vplivata na misli, telo in splošno počutje.

Kaj pa je sploh potrebno, da trenutke prostega časa povežeš v zgodbo sreče? Resnično zelo zelo malo. Samo rahla ideja s podporo dveh vročih src.