Deska, Mala Ojstrica, Veliki vrh

 

Pot:  lovska koča na Brežičih ( blizu planine Podvežak), Lastovec, Deska, Korošica, M.Ojstrica, koča pod Moličko pečjo, Veliki vrh, planina Podvežak

Čas: okoli 8 ur

Lovska koča na Brežičih je vedno lepo urejena, tokrat je v delu nov nadstrešek; 

bomo videli kaj bo še nastalo v nadaljevanju.

Hitro se povzpneva iz gozda, razgled ponuja Veliko planino v ozadju. Že sva mimo Lastovca...

...na cvetočih travnikih ranjaka pod Desko.

Cvetoči pašniki so res čudoviti.

Vrh Deske ( 1970 m), zgoraj.

Bo treba iti dalje, proti Ojstrici.

Nadaljujeva pot po neoznačeni stezici do Vodostečnega jezerca. 

Nato se po markirani poti povzpneva čez Prag...

...in po poslednjih izdihljajih snežišč oddrsava do Korošice.

Kar nekaj ljudi je tu, čeprav nadomestni kontejnerji še niso odprti. Morda celo še nimajo oskrbnika? 

Večina obiskovalcev se je napotila na Ojstrico, zato midva zavijeva po svoje

in po navdihu prečiva pobočje do Male Ojstrice. 

Razgled od tu na dolino Korošice in Lučkega Dedca je markanten.

Pri prečenju opaziva še sneženo puščico, ki nama pokaže kod sva hodila do Korošice.

Pred Malo Ojstrico ( 2017 m) doseževa markirano pot. Na vrh Ojstrice ne nadaljujeva,

ker ima danes že itak preveč obiskovalcev. Raje se odločiva za sestop 

po neobljudeni stari Kocbekovi poti do Moličke planine.

Ta pot mi  je vedno zanimiva.

Pogled navzdol na kapelo na Molički planini kot ga gledajo planinski orli. Danes tudi midva.

Sva že na Molički planini. 

Kočo so odprli ravno danes in bo oskrbovana celo poletje.

Krenila sva dalje, čakal naju je še vzpon na Veliki vrh.

V pol ure sva na vrhu ter pogledava proti Veliki zelenici in Krofički zadaj.

Veliki vrh (2110 m)

Še en pogled nazaj na Ojstrico, katero so že prekrile meglice.

Sedaj pa še samo navzdol. Snežišče je ravno prav postavljeno za ekspresen spust.

Na markirani poti do planine Podvežak je še nekaj snežišč in večino sva z veseljem orala.

Hitro sva bila na planini Podvežak, kjer je bilo ob pastirski koči tudi vse zasedeno. 

Zato sva jo zopet po svoje mahnila po gozdu ter med biki in kravami našla pot do steze 

za lovsko kočo na Brežičih, blizu katere naju je čakal avto.

Po planinski turi se je prijetno osvežiti in zato je bila tokrat Lučnica tista, kjer sva našla mir in počitek.

Tokrat pa je bilo opravljenih menda 1747 višinskih metrov ter 14 km poti. 

_______________________________

Golte, znano in neznano

 

Pot:  Žekovec, Mozirska koča, Boskovec, Javorca, Mozirska koča, cerkev Radegunda, Žekovec

Čas: 10 ur, okoli 15 km in 1900 višincev

Danes sva se namenila na domačo planino Golte in to po običajnih najinih poteh. 

Pa se je zasukalo čisto drugače.

Avto sva zapustila pri nihalki v Žekovcu in nato stopala navzgor po markirani potki do kmetije Keber. 

Od tam pa po eni od Janezovih poti kar navzgor. 

Ko sva prišla skoraj do Rastočke planine sem ugotovila, da sem izgubila mobitel. 

In nato zopet navzdol skoraj do dna, kjer se je nama končno oglasil iz trave, 

kjer je ves obupan čakal, če ga bova našla. Lepo.

In nato zopet nazaj gor tokrat pa kar naravnost mimo vseh poti in blizu Mozirske koče najdeva eno od Janezovih poti do klopce na koti 1375 m.

Pot ki sva jo opravila je nemogoče ponoviti in tako sva opravila dodatnih 500 m vzpona. 

Z znanci poklepetava pri Mozirski koči oziroma pri stari koči reševalcev, 

kjer je dobro poskrbljeno za žejne in lačne.

Odločiva se še za potep po cvetočih travnikih planine mimo jame Ledenica...

... in dalje do najvišjega vrha Golt,  Boskovca(1587 m) nato pa preko Rastočke planine...

 ...in Javorce  nazaj do Mozirske koče. Janezova zastava žalostno plapola na Javorci, 

saj je njen lastnik poškodovan že nekaj mesecev. Sva ga srečala pred nekaj dnevi in nama je povedal, 

da se mu zdi, da prepočasi okreva.

Pot do tu sva že tako "zaštrikala", da jo je nemogoče ponoviti.

Zopet sva nazaj pri Mozirski koči in nato sledi sestop po markirani poti do cerkvice na Radegundi.

Tu pa se odločiva nadaljevati pot spet malo drugače. 

Od cerkvice sva se spustila levo po znani vlaki, po kateri sva  nekoč odsmučala v dolino.

Potem sva malo nižje zavila desno in po novih in starih vlakah gor in dol ter sem ter tja..

Seveda se vlake vedno iztečejo nad prestrmimi grapami, pa se odločava ali bi le šla nazaj. 

Pa nama to ne diši, saj se po naravi težko vračava, če ni nujno.

Po skalah potoka ob Radegundi sva tudi že nekoč sestopala pa nama tam tudi ne diši. 

Veliko plezarije je, sedaj v tem času pa je tudi precej zaraščeno.

Glede na gps položaj in gostoto izohips na karti, pa se le odločiva za strm spust po eni izmed grap. 

Neverjetno je kako so te grape strme in le malo nad dolino in lepimi potmi se lahko pošteno zaplezaš in izgubiš. No tudi ta sestop se je dobro končal, ko sva izplezala do vlake, 

ki je naju privedla do ceste za kmetijo Goličnik. Oddahnila sva se.

Nisem si mislila, da bova tako zakomplicirala najino običajno pot na domačo planino. 

Ampak je bilo zelo lepo seveda za nas ljubitelje gora in "nekoristnega sveta".  

Spoznavala sva neverjetno strme, skoraj navpične brežine domače planine,

 skrivnosti neprehodnega gozda in skalovje vlak, ki so jih neusmiljeno zarezali v brežine.

 In seveda, da ne omenjam srn in gamsov, ki so nama umikali in neponovljivih pristopov in sestopov, 

samo po najinih poteh.

_________________

Icmankova peč in Strelovec

 

Pot: hiša sester Logar v Logarski dolini, Podbrežnikova planina, Icmankova peč, Logarjeva peč, Icmankova planina, Strelovec, Klemenča jama,  slap Palenk, izvir Črne, sestre Logar.

Čas: 12 ur z vsemi postanki

Višinska razlika: okoli 1000 m

Takole je to bilo. Že lansko leto sva raziskovala neobljudeno zahodno pobočje Logarske doline (Icmankova planina, Plesnikova planina, slap Palenk). Pa sva letos zopet šla .

Od sester Logar sva šla čez most čez potok Črno (potok Jezera iz Matkovega kota 

in Črna-en izvir Savinje  se združita v Savinjo). 

In nadaljevala pot navzgor kar po glavni gozdni vlaki. 

Vlak je veliko, orientacija težja, markacij tu ni.

Nekje na 1000 m sva krenila levo na ožjo vlako,

 ki se je končala in nato po gozdnih stečinah strmo navzgor do Podbrežnikove planine ( 1241 m). 

S te planine je res lep razgled na Savinjske alpe, ki je na zgornjih slikah.

Na planini je bil leta 2019 vetrolom in še sedaj gozdarji sanirajo pobočja zato je tu veliko vlak.

 Nad planino levo je Icmankova peč.

Najprej je šlo strmo navzgor...

...bilo je nekaj grebena, nekaj ogromnih skal za premagat,  tam seveda ne fotografiram, 

bolj mislim kako varno izplezam...

...taki prehodi, kot je vidno na spodnji fotografiji spodaj, so tu običajni. 

Ne da se jim izognit, ker so levo in desno prepadne strmine.

...Lojze je iskal prehode prvi...

...no po kakšni uri in pol plezarije...

 ... sva zopet zmagala, kot si rečeva, ko nama uspe izplezat.

Sva na Icmankovi peči ( 1610 m )

Sedaj pa lepo po grebenu dalje proti Logarjevi peči.

Tu je bilo vse lepo in prav. Občasno sva hodila po nekakšni lovski stezici...

...občasno po grebenu, 

...in tako prišla do Logarjeve peči. 

Spodaj je pogled nazaj; dolina, Podbrežnikova planina, Icmankova peč in sestopni greben.

Z Logarjeve peči sva se spustila do Icmankove planine z novo kočo 

in starim pastirskim stanom, na sliki spodaj.

Icmankova planina s pečjo zadaj.

Sledil je vzpon na Strelovec.

S planine sva pričela hoditi po markirani poti, ki sva jo kmalu zapustila 

in po svoje zavila ostro navzgor na vrh Strelovca.(1763 m).

Razgled je bil fantastičen. 

Pred nama Ute, zadaj vršiček Ojstrice, levo in desno same gore Savinjskih Alp.

Od vrha Strelovca dalje je šlo hitro navzdol po markirani poti. 

Utrujena ampak srečna, da sva osvojila te nove poti.

Prečila sva še dva snežišča, prvo...

...in drugo.

Mimo dolgoživega macesna.

 Sledil je počitek na Klemenči jami, ki je gostila par pohodnikov na najdaljši in vroči dan v letu.

Noge so sicer že imele dovolj hoje a sledil je še spust v Logarsko dolino po poti skozi tunel...

...nato sva iskala gozdno pot do slapa Palenk pa nama ni najbolj uspevalo. 

Potrebno je bilo tudi nekaj turističnaga sprehoda po cesti. 

Potem je sledilo razvajanje. Kopanje v samo najinem bazenu z naravnim tušem.

In nato hoja po prazni strugi Savinje skoraj do izvira Črne. To je tudi bilo nepozabno...

Nato pa je sledil čudoviti, tihi izvir Črne.

,,,ki se nato s potokom Jezera iz Matkovega kota združita v Savinjo.

Težka pot ampak prelepa in nepozabna smer s 1595 višinskimi metri in 15.5 km prehojene poti.

 In bi še in še.

___________