Storžič

Pot: Mače - Srednji vrh - Mali Grintovec - Bašeljski vrh - Storžič - Kališče - Mače

Čas: 12 ur (vključno z našimi odstopanji od označene poti)
Višinska razlika: 1530 m
Razmere: kopno; pot je ponekod malo ledena.

Naredilo se je petkovo jutro in lahko smo opazovali lepoto, ki jo ustvarjajo vlažne meglice v teh mrzlih dnevih. 

Sleherna vejica na drevju je bila namreč polna lepih belih kristalov.

Mi pa smo tiho stopali po označeni poti proti Srednjemu vrhu in prav kmalu zapustili dolinsko meglo. Sneženih kristalov na drevju ni bilo več, jutranje sonce je bilo že tako toplo, da so v nahrbtnik romale rokavice, kape in vrhnja oblačila.

V takšnih dneh je pogled navzdol čudovit in prinaša nepopisno zadovoljstvo ob misli, da smo ubežali turobnemu dnevu v dolini.

Lubadar je povzročil veliko sečnjo smrekovega gozda in posledično polno novih razritih vlak, pa smo zato zgrešili že tako redke markacije in smo tavali nekaj časa v smeri navzgor - levo - desno v tako imenovanem Hudičevem borštu. 

Sedaj tudi vem od kod mu tako ime.

Čez nekaj časa smo le ujeli pravo stezo za Srednji vrh  ( 1853 m ) in se ob luštni kočici na Dolgih njivah prvič malo ustavili.

Ozračje je bilo na vrheh kristalno čisto in razgledi seveda nepozabni.

V daljavi nas je čakal naš cilj Storžič.  Zaradi zamude pri iskanju prave poti smo bili malo skeptični 

ali ga bomo sploh še danes dosegli, ker je svetli del dneva sedaj silno kratek.

Podroben pogled na Kočne in Grintavec je pokazal, da tudi tam ni obilice snega.

Na Srednjem vrhu je sledil obvezen podpis v vpisno knjigo. Danes smo bili edini tu gor.

Kaj delajo na Krvavcu, ni bilo težko ugotavljati. Smučišča so bila lepo umetno zasnežena.

Pohodna palica ni dolgo počivala, steza se je vila dalje gor in dol po osončenih planjavah in pomrzlih grapah do Malega Grintovca.

 Nato zopet dol do Mačenskega sedla in zopet gor na Bašeljski vrh ( 1744 m ).

Še enkrat smo pogledali na našo najvišjo goro in že smo hodili dalje.  

S Bašeljskega prevala ( 1630 m ) pa je bilo potrebno samo še navzgor po čudovitem pobočju Storžiča.

Meglice v dolini so nam pričarale lepo kuliso ozadja.

Tik pod vrhom Storžiča si je nekdo postavil klopco, ravno prav obrnjeno proti dolini in zahodu sonca.

Proti vrhu je bilo samo še malo. Cilj bo dosežen!

Dolina pa še vedno v megli in nič ni kazalo, da se bo pred mrakom izgubila.

Na vrhu Storžiča  ( 2132 m )  je bilo kamenje pokrito s tanko plastjo kvalitetne zemlje, 

ki je verjetno nastala iz ovčjih in drugih živalskih  kakcev neštetih predhodnih generacij. 

Tudi sedaj je tukaj eno veliko stranišče, pa se sprašujem zakaj so eni vrhovi pokakani drugi pa niso? 

Dobra tema za kakšen nov doktorat iz področja psihologije črednega nagona in klinične veterine.

Kavke so nas prišle pozdravit in seveda vljudno zaprosit za kak grižljaj. Dobile so samo jabolka ampak so jih z veseljem pozobale. Skorbuta seveda ne bodo imele,  pa ne samo zaradi naših jabolk.

Čudovita toplota in sonček nad planinami je bil razlog, da se nam nikakor ni več mudilo navzdol. 

Me prav zanima,  komu bi se mudilo iz takšnih rajskih razmer?

Tole pa je pogled nazaj na našo prehojeno pot. 

Na koncu desnega grebena se vidi tudi koča na Kališču, kamor nas bodo dalje nesle naše noge.

Sončni zahod smo počakali kar na Bašeljskem prevalu in se soglasno odločili, da bomo v dolini odšli šele v temi.

Res ni kazalo zamuditi čudovitih prizorov in igre svetlobe, ko se je sonce poslavljalo.

Odločitev je bila prava. Dolgo smo uživali v pogledih na igro svetlobe, 

ki se je prelivala v vsem spektru toplih rdeče oranžnih odtenkov in barvala našo okolico.

Tudi pogled proti dolini ni bil več megleno mlečen ampak oranžno rumen. Veliko lepši je postal kot prej preko dneva.

Za dobro fotografijo se je včasih potrebno zelo potruditi, pa vseeno nimamo  garancije, da bo fotografija res dovolj dobra.

Lahko pa na dobro fotografijo čakamo bolj udobno, na primer takole.

Oranžni odtenki sončnega zahoda so bili res povsod, tudi na zimskih rjavih travah.

Doline pa so se končno malo le prikazale iz meglic.

 Nekaj kranjske dežele pa je še vedno ostalo v megli. Saj ni čudno.

 Lahko noč soncu in dober večer temi. Čakala nas je vsaj še dve urna pot v dolino po neznanih stezah.

Kmalu so se v gozdu videle le tri čelne svetilke, ko smo z opreznim korakom po slabih dveh urah res prispeli točno do ceste, 

kjer nas je čakal naš premražen avto. Bilo je lepo, zelo poučno in nepozabno.

Ojstrica

Pot: Podvežak - Molička planina - M.Ojstrica - Ojstrica ; nato proti Korošici in nazaj na M.Ojstrico in po Kocbekovi poti nazaj na Moličko planino in Podvežak
Čas: 8 ur
Razmere: toplo, nekaj manjših snežišč
Višinska razlika: 850 m

V dolinah je bilo pet stopinj pod ničlo. Pod planino Podvežak, kjer sem pustila avto pa je bilo pet stopinj nad ničlo. 

Obetal se je topel dan v planinah. Sončni vzhod sem pričakala nad planino in topli žarki so obsijali lepo pastirsko kočo.

Označena potka se prav lepo vije navzgor in čez kakšno uro hoje se prikaže lepo viden odcep proti Molički planini.

Sonce še ni ogrelo planine, medtem ko je pobočje Ojstrice že bilo videti prav prijetno osončeno. 

Tokrat sem zavila mimo stare Kocbekove poti še dalje mimo velike skalne luknje po lepo vidni potki okrog pobočja Ojstrice. 

Kmalu za ruševjem in skalnatimi previsi sem se usmerila navzgor proti grebenu Ojstrice in hitro zopet našla označeno Kocbekovo pot.

Mala Ojstrica - 2013 m je nedvoumno označena, ne moreš mimo, da ne bi zlezel še tja gor.

V dolini pa so meglice še vedno vztrajale.

Pogled nazaj na greben Ojstrice je pokazal, da sem prehodila že lep kos poti.

Še kratek pogled na severno stran - na Kopinškovo pot. Zgleda da po sneženju še ni bilo junaka, ki bi hodil po ledenih snežiščih. 

Je kar prav tako - je zgledalo nevarno.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) se je odprl veličasten razgled na Rinke in Skuto.

Med potjo proti vrhu je bilo potrebno tudi tukaj prečiti nekaj zamrznjenih snežišč. 

Samo eno se mi je zdelo nevarnejše, ker je bilo  strmo. Stopinje v sneg je namreč popoldansko sonce izlizalo, 

zdaj v jutranjem mrazu  pa so bile popolnoma zaledenele in nezanesljive.

 Na vrhu pa je bilo toplo, brez vetra in sonce je tako lepo grelo, da se za celi dve uri nisem nikamor premaknila.

 Nekaj planincev je medtem prišlo in odšlo, jaz pa sem še kar uživala v čudovitem gorskem raju. 

Časa je bilo še dovolj, pa sem nazaj grede še zlezla na greben proti Škarjam. 

Na drugi, severni strani Škarij se je prikazalo ledeno snežišče, ki se ga brez cepina in derez ni dalo prečiti.

Pot navzdol je bila ozaljšana s toplimi sončnimi žarki, ki pa so bili še toplejši če si gledal preko njih v zamegljeno dolino.

Tokrat sem zopet hodila samasama.

Sonce se je ujelo na vrh Dedca. Na poti navzdol proti Korošici sem še enkrat zavila levo, prečila pobočje ter se vrnila nazaj na greben Ojstrice in nato po Kocbekovi poti navzdol do stare Kocbekove koče. Krog je bil zaključen.

Sonce je zašlo,  prikazala se je luna, rogovila drevesa jo je za trenutek zadržala. 

Le koga bo nocoj in prihodnje dni nosila?  Vas, mene, tebe ...?  ...bomo videli.

XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 

Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 

na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 

Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.

Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 

Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.

Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...

Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 

Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 

ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.

"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.

Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?

Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 

Tudi nam se je to občasno dogajalo.

Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.

Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.

Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.

Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.

Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.

Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.

Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 

da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.

Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.

Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 

Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 

Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.

V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 

Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).

Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 

ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.

V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.

Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.

Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.

Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 

da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.

Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.

Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.

Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.

Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.

 ___________________________________________________________

Boskovec

Izhodišče: Gosteče nad Šmihelom pod Goltami
Čas : 3 ure
Po pobočju Golt se vije mnogo potk, ki vodijo sem ter tja in nekatere celo proti vrhu Boskovca. Pod Boskovcem je lep razgled proti Šaleški dolini kot se vidi na prvi sliki.
Spodaj je idilična Rastočka planina ter meglena kranjska dežela v ozadju.