sobota, 11. februar 2017

Lanež

Pot: Kosmačeva Rastke - pl.Vodol  - pl.Javorje - koča na Loki - Lanež in nazaj
Razmere: nad 1000 m se prične 10 cm debla snežna oddeja, z višino narašča, planjave so ponekod spihane.
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 800 m


V Kosmačevih Rastkah je v soboto zjutraj močno snežilo, dolgotrajna megla je zamrznila kapljice na drevesih in jih čudovito okrasila.
Največ snega je bilo na cesti, zato so turne smuči prav lepo urezale smučino navzgor. Na planini Vodol pa so se megle pričele razkrajati in pričela se je čudovita zimska pravljica.
Drevesa so bila pokrita s svežim snegom in ivjem, nebo se je obarvalo modro, pred menoj pa je bila neokrjena snežna belina.

Kljub brezveterju so se meglice občasno dvignile in pokrile planino Vodol.

Čudoviti prizori so se ponujali vsepovsod. Večno vprašanje se je ponujalo: 
Ali obstati in občudovati enkratne utrinke zime in meglic ali pa bi le odhitela navzgor, kjer je še lepše?

Na planini Vodol je bilo res čudovito toda moj cilj  - Lanež je bil še daleč.

S planine sem poiskala zasneženo pot proti planini Javorje. Ni bilo najbolj enostavno, 
ker sta tu visoka snežna oddeja ter zapihan sneg prekrivala vse, tudi občasne markacije. Poleg tega se je  priplazila še megla. 
Nato pa se je kar naenkrat planina Javorje izvila iz megle pred menoj.

Megle so se zopet pripodile in gosto pokrile Loko pod Raduho. Zato sem se obrnila zopet navzgor na vrhove - 1751 m nad planino. Sonce je povsem obsijalo vrhove. Bilo je čudovito.

Borovci, oziroma ruševje na Lanežu ni bilo povsem pokrito s snegom. Škoda. Za prečenje s smučmi bi bilo lažje
V ozadju je samo Rogatec malo pokukal iz megle.

Pa sem ga malo približala, da si ga bolje ogledam.

Megle pa so se znova in znova vztrajno vzdigovale in spuščale z Raduhe in Laneža.
Občasno so pokrile vse, tudi moj vrh in me tako predčasno prepodile z vrha v juhuhu smučarijo navzdol.
Okrog mene pa polno idiličnih zimskih pejsažev, ki se jih ne moreš nikoli naveličati. In moraš kaj tudi poslikati za spomin, da se ve.

In sedaj samo še navzdol do pl. Javorje , skozi gozd na pl.Vodol, ki me je tokrat pričakala v megli. Po sledeh sem opazila, da je še nekdo hodil po moji smučini. Lepo, torej sva v teh koncih našla sonce in čudovite zimske utrinke vsaj dva.

petek, 27. januar 2017

Krk - Punat

V mirni puntski luki počiva zimsko spanje nepregledna množica jaht in luksuznih jadrnic.
Ko bo mraz popustil, se bo flota spet razpršila povsod po morju; po bližnjih in daljnih otokih, plažah in in samotnih zalivih. 

_________________________________________


ponedeljek, 16. januar 2017

Rastočka planina

Razmere: sneženo, hladno in ... končno sneg ...
Pot: Šmihel - Sp. Goltnik - Zg. Goltnik - Konečka planina - Rastočka planina in enako nazaj
Čas: 6 ur

Ni lepšega kot zarezati svojo smučino v neokrjen sneg in občudovati sneženo okrasje na drevesih.

Takoj nad dolino je snežna oddeja presegla 15 cm in višje kot sva se vzpenjala, več je bilo snega.

Dolina pod nama. je bila tudi lepo pobeljena. Snežna oddeja daje vtis, da je sedaj vse lepo, čisto, belo, 
da so sedaj ljudje in človeška bivališča in okolje končno očiščeni, lepi ... a žal ni tako.
Sveti križ je z malce drugačne perspektive tudi markanten.

Na Konečki planini je bilo opaziti, da se je veter razživel.
 Tukaj je pogosto treba prečiti ogromne snežne zamete in spihano planjo. Tudi tokrat ni bilo drugače.
Veter lahko naredi planjave tudi popolnoma brez snega.

Na sneženem razpotju sva. Izbrala sva pot navzgor in ponovno navzgor na vseh razpotjih.

Tudi sonce je posijalo, en malček ogrelo ozračje ter poskrbelo za čudovito kuliso zimske pokrajine.

Če je snega veliko so tudi vse male smrekice pod njim. 
Proti vrhu Boskovca je bilo vse spihano in zato premalo snega, pa sva zato zaključila najin vzpon kar na Rastočki planini.

Po obveznem počitku pa juhuhu samo še navzdol in navzdol. Takle spust je trajal debelo uro in pol. 
Je mogoče še kaj lepšega v takile zimi?
Čez dva dni je zapihal močan severni veter, midva pa ponovno s smučmi pod Boskovcem.  S pobočij je spihalo še več snega, a veter ni uspel zabrisati starega podpisa najinih smuči izpred dveh dni.
Smuka navzdol pa je bila po najinih starih smučinah še hitrejša na pomrznjeni progi. Zopet lepo!
Kdaj bo čas da greva spet?

____________________________________



nedelja, 15. januar 2017

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )
Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 
Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 
 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 
Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.
 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 
Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.
Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.


ponedeljek, 02. januar 2017

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Planinc - Goba - bolnica Mrzle vode - Hlipovec -  SV greben Komna - Bezovec - Lomšek  - Planinc - Rastke
Čas: 8 h
Višinska razlika: 1100 m
Čas (poledenele poti) ni bil ravno primeren za takšen "izlet" ampak sva si ga vseeno privoščila.
Po najinih starih poteh sva se povzpela do sedla Hlipovec ter spet takoj zapustila markirano pot na Komen. Nadaljevala sva proti severni  strani Komna po gozdnatem grebenu do prvega skalnatega izdanka zelo členovitega in razmetanega grebena. Tokrat sva upoštevala Milanova navodila, ki je greben že v celoti preplezal. Midva sva ga pred enim ali dvema letoma le delno, ker takrat nisva bila pripravljena na nepričakovano zahteven vzpon. Tokrat pa sva že vedela, kaj naju čaka.

Za te zimske razmere je bil ta prvi špiček še vedno prehud izziv (4 - 5) zato sva ga za spremembo tokrat prešla raje po južni strani kar pa tudi ni bilo enostavno.

Na severni strani so namreč zdaj spolzke trave popoprane s snegom in ivjem; ravno prav idealno, 
da te ponesrečena stopinja odnese daleč tja dol, kamor nikakor nisi nameraval iti ...

Ponekod na grebenu pa je bilo prav prijetno, če odštejeva premrle prste zaradi predolgega oprijemanja mrzlih skal,.
 Proti vrhu pa sva že uživala v razgledih. Na spodnji približani fotografiji se vidi vrh Jelovca,  kjer sva bila pred nekaj dnevi.
 Na grebenu sva se pogosto ustavljala, uživala v razgledih in se posvetovala kje in kako nadaljevati vzpenjanje, 
da bo varno in zanimivo. Bolj sva se bližala vrhu, bolj enostavno je bilo vzpenjanje.

Na vrhu Komna pa naju je prevzel močan občutek zadovoljstva po opravljeni poti in popolnoma sva se lahko 
posvetila razgledovanju po okoliških gorah, grapah in dolinah. Razgledi so bili spet čudoviti.

Sonce naju je na vrhu toplo grelo, pa se nama spet ni več nikamor mudilo. 
Pogledala sva še proti Goltem, pa sva tako preverila, da smučarska proga do Starih stanov še res ni popolnoma pripravljena.
Večkrat sva pogledala tudi na pravkar preplezani greben in ugotavljala smer pristopa. Gotovo se semkaj še vrneva, saj je Komen eden od najinih domačih hribov in ga pogosto obiščeva.
Spust proti dolini je potekal hitro, saj sva bila prej raje dolgo na sončni višavi. 
Tako sva najin priljubljen potok Žep ob Planinčevi domačiji prečila šele takrat, ko se je dan že nagibal proti mraku.

Zato sva pohitela tudi po hladni dolini nazaj do avta, ki naju je čakal v še bolj mrzlih Rastkah.

_____________________________________




ponedeljek, 26. december 2016

Jelovec, Lanež, Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke - planina Javorje - Jelovec - Lanež - Velika Raduha - planina Arta - planina Loka - Kosmačeve  Rastke
Čas: 8 - 9 ur
Višinska razlika: 1020 m

V jutranjem mraku sva najprej zagledala prestolnico vseh mravelj Kraljestva Raduhe.

Sončni vzhod naju je dohitel tokrat že pri lovski koči.

Takole lepo je zažarela simpatična koča v jutranjem soncu.
Škrlatne barve vseh odtenkov so se prelivale povsod okrog naju. Še en čudovit pokuk v novi dan.

Malo nad lovsko kočo sva našla neoznačeno stezico..., le kam vodi?.., po občutku sodeč bi lahko vodila na pl. Javorje.

Res je bilo tako. Planina je samevala, midva pa sva jo prečila rahlo navzgor.
 Zopet sva ujela za naju novo lovsko stezo pod prepadnimi stenami, ki naju je pripeljala do grebena Jelovca.

Na vrh Jelovca ( 1845 m ) sedaj  vodi dobro očiščena pot, še lansko leto ni bilo tako. 
Od pastirja, ki pase v letnem času na pl.Vodol, sva izvedela, da so to leto lovci prav lepo uredili potke med ruševjem. 
Srečali smo se na vrhu, kjer sva si privoščila prvi postanek in jutranjo malico.
Nadaljevala sva naprej po vrhovih pogorja Raduhe. Prvi je bil na vrsti Lanež.

Po vrhovih Male Raduhe lahko slediš bolj ali manj vidni potki med ruševjem.

Jesenska toplota na vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) je naju spet zvabila da sva uživala gor precej časa, 
preden sva se odpravila naprej po grebenu.
Kmalu je položnega grebena zmanjkalo, za plezarijo strmo navzdol do Pomola in Račkih vrat tokrat ni bilo možnosti.
 Potrebno se je bilo vrniti do avta, ki naju je čakal kjer sva ga pustila.

Sestopila sva preko planine Arta mimo Loke in nazaj do Kosmačevih Rastk. 
Pot po celotnem pogorju Raduhe od vzhodnega dela - Jelovca do skrajnega zahodnega dela je bila zaključena.
Od sončnega vzhoda pa do sončnega zahoda in še malo čez sva na polno užila vse radosti toplega zimskega dneva.

___________________________________