torek, 10. februar 2015

Trije obrazi Mrzlice

Izhodišče: Prebold
Snežne razmere: veliko snega, suh sneg v drugem februarskemu vikendu, ki se je pojužnil do torka

Pred mnogo leti je najin sin dejal, da je lepa  naša dežela,  polna hribčkov in hribov, za vsakim ovinkom 
te čaka nova slika za oko. Pogosto se spomnim teh njegovi misli.
Prvi obraz nama je Mrzlica pokazala v nedeljo. Zapadlo je skoraj meter novega snega 
in po kratkem snežnem metežu, ga je bilo še pet centimetrov več...

...pa še veter je prepodil oblake in prikazala se je takale idilična slika:
Smuka navzdol je potekala sicer med številnimi smučinami toda v suhem rahlem snegu je bila krasna, 
zavoji lepi , saj ni bilo potrebno prav nič reševati najinih kosti.
Ker je bilo tako fajn sva v naslednjem popoldnevu po službi šla ponovno gor. 
V megli in vetru je sneg ostajal še vedno suh.
Zopet nama je zasnežilo progo z novo svežo mehko oddejo.
Koča na vrhu Mrzlice je samo ob ponedeljkih zaprta,  vse druge dni v tednu pa prijetno topla, 
kjer prijazna oskrbnica odlično poskrbi za lačne želodce. Pa še v zimskih ponedeljkih čaka obiskovalce topel čaj v termovki, ki jo pusti v nezaklenjeni zavetni sobi za stalne obiskovalce, ki to vedo in s pridom izkoriščajo to enkratno gostoljubnost.
In bilo je zopet tako fajn, tako da sva v naslednjem dnevu naredila še dva vzpona in spusta z Mrzlice.
Najprej sva odkrivala nove poti med padlimi drevesi in gozdnimi vlakami. Ni bilo ravno vzpodbudno. 
Po dveh urah hribolazenja sva se vrnila in  nato šla kar po klasični poti navzgor.
Na vrhu Mrzlice 1122 m. Tokrat se je kaj videlo. Kum v ozadju.
Proti zahodu Raduha. Trenutno še ni dovolj varna za zimski vzpon, a bo kmalu na vrsti!
 Navzdol proti koči na Kalu je huda strmina, ki poteka malo po pašniku, večinoma pa po gozdu bolj ali manj gostih borovcev, bukev in smrek. Zelo pestro! Sneg je postajal moker, težak in v tej strmini 
med gozdnimi drevesi sva bolj kot ne reševala svoje kosti in bolj malo uživala v smuki.

Ampak bilo je zopet fajn in tako sva še četrtič v teh dneh oziroma drugič v tem dnevu šla gor na Mrzlico.
In ni druge možnosti kot ta prijetna zadolžitev, da odsmučava zopet navzdol v zasneženo dolino.
Mrzlica je slikovit vrh sredi zasavskega hribovja, vedno dostopna prav v vsakem vremenu, izredno lepo smučljiva v novo zapadlem snegu ali pa primerna za kratek vzpon in spust za tedenske popoldneve po službi. Zaradi želje srca  in razpoložljivosti našega  časa, si pač izbereš sebi primeren pristop.
Se zna zgodit, da ob naslednjem sneženju spet skočiva gor!

sobota, 7. februar 2015

Boskovec

Izhodišče: Zg.Goltnik
Snežne razmere: spihane planjave, menja se trd napihan sneg in zameti sipkega suhega snega.

V tem sobotnem jutru se je tudi dolina  izkopala iz megle.
Pokuk na severno stran Golt. Sveti Križ je tam, ja.
Močan severnik je spihal planjave in odnesel sneg.
Vrh nad Konečko planino -1232 m.
Pogled na dolino s tega vrha.
Zopet zasnežena cesta je čakala samu naju,  da spet ureževa svežo smučino. Z veseljem jo bova!
Najine sledi od prejšnega tedna so bile pokrite z novo 10 cm snežno oddejo.
Snežna pravljica še vedno obstaja na teh planinah.
V taki belini ornamentov ti srce enostavno zaigra. Planine in gore nama nikoli niso pomenile samo poligon za nabiranje "NeVemČesa" ampak vedno le neminljivo čudovito stvarstvo narave.
 Pričara ti spoštovanje in enkratno lepoto zavedanja v vsakem letnem času.
Zadnje proge oblakov so prešle Uršljo goro..
Opazila sva, da še ni bilo junaka, ki bi pregazil do vrha Boskovca.
Vedno težje bo; snega je vsak dan več.
Pa sva tokrat gaz po grebenu naredila midva. S smučmi gre lažje.
Na vrhu je bila skrinjica s vpisno knjigo samo še malo vidna.
Pokrajina na vrhu je tako lepa, da nama jo je bilo žal kmalu zapustiti.
Dvoznačno označen vrh.
Planjava pod Boskovcem je predvidena za spust. Je treba paziti na štore in osamele skale.
Okno je zasneženo.
Tudi Dolina je v snegu. Zadnja leta to ni več popolnoma samoumevno,
kot je bilo v letih najinega otroštva.
Drevesa so tokrat ječala v vetru tudi zaradi ledenega oklepa.
Spust navzdol je tokrat potekal po trdih ploščah snega, ki so kar naenkrat prešle
v mehko sipino napihanega snega. Bilo je precej pestro.
Neokrjena belina pa je vabila oko da uživa in se odpočije od nesnage v dolini.
Najina podpisa so bila tokrat prilagojena trdim razmeram na terenu.

torek, 3. februar 2015

Travnik


Izhodišče: kmetija Kumprej nad Ljubnim
Snežne razmere:  zelo dobre za smuko
Zaradi snežnih nevarnosti je še vedno pametno ostati v sredogorju zato sva tokrat izbrala še Travnik, planino med Komnom in Raduho.
Z avtom se je dalo peljati do zadnje kmetije Kumprej.  In ravno tu se cesta začne lepo vzpenjati, kar je pomenilo za nazaj lep spust s smučmi.
Sonce je še vedno sijalo z modrega neba, za popoldan pa je bilo napovedano poslabšanje vremena.
Časa torej ni bilo veliko.
Po dobri uri hoje po cesti sva prišla do pastirskega stana, ki pa seveda pozimi sameva.
Potem sva prečila še pašnik, da sva dosegla lovsko kočo.

Ups. Mina sred smučišča :-)
Lovska koča nad pašnikom tudi sameva.
Pogled na Komen. Še vedno je v soncu.
Dolino pa so že dosegle megle in nizka oblačnost.
Pot na Travnik je nato vodila po lepo zasneženih grapah in vlakah, ki so obetale lep spust.
Po dveh urah in pol sva bila ob koči pri Travniku - 1548 m,  skoraj hkrati z meglicami,
ki so zajele že vse okoliške vrhove.
Travnik nad kočo je bil komajda še viden.
Po vpisni knjigi sodeč je Travnik pozimi bolj malo obiskan. To se nama zdi zelo dobro. Več snega za naju!
Po malici in okrepčilu ob koči se je pričel prijeten spust nazaj v dolino.
Le kaj varuje tale ograja? Bova preverila poleti!
Nazaj proti pastirskemu stanu je smučanje potekalo v obilju novega svežega snega.
Pravljično doživetje.Vreme pa se je hitro poslabševalo.
Sneg je naletaval, midva pa sva bila še prilično visoko nad dolino.
Smuči so dobro drsele in po dobri uri zelo prijetne smuke sva zapustila ta planinski raj.