Velika planina

Opis poti:  planina Kisovec - Mala planina - Poljanski  rob - Gradišče - Velika planina - planina Kisovec
Razmere: vetrovno, mrzlo, občasni snežni zameti
Čas: pet ur

Kljub kopici oblakov na nebu ali pa ravno zaradi tega, je Velika planina dobra odločitev za planinski izlet.

Ko si enkrat gor, se ti odprejo lepi razgledi na vse strani. Tukaj sta Rogatec in Lepenatka.

Na bližnjem Krvavcu so imeli ta dan bolj osončeno kot je bilo pri nas.

Poljanski rob nad Malo planino je tokrat obložen z napihanimi opastmi.

Včasih je treba tudi čez ograjo in na rob, šele takrat se dobro vidi kaj vse je spodaj.

Savinjske Alpe pa so bile vseskozi pod oblaki, ki so brzeli s severa na jug.

Kavka je takoj zasedla svojo izvidniško točko in čakala na svoj delež najine malice. Tudi tokrat ji je uspelo.

Te dve male hiške na Zelenem robu so mi bile najbolj všeč.

Pred jamo je tudi letos velik napihan zamet.

Poljanski rob izgleda elegantno prav iz vseh smeri.

Velika planina prav v vsakem vremenu nudi obilico motivov za oko in fotoaparat.

Najvišja skala daleč naokrog. Tudi ko je mrzlo in buči severni veter je gor lepo.

Naselje hišic na Mali planini in Domžalski dom v ozadju.

Zaradi vetra, ki je gnal oblake, so se slike za ogled hitro menjavale.

Včasih je veter razpihal oblake in nam naklonil nekaj minut sončenja. Kako je bilo prijetno!

Vetrovi so v preteklih dneh narisali krasne risbe čez vse ledene planjave. Nam v občudovanje in razmislek.

Ne vem kdaj je lahko še lepše...

Nekaj zametov je bilo kljub vsemu potrebno prečit, vsem se ni dalo izognit, 

čeprav so bile planjave bolj ali manj brez snega.

Pot nazaj navzdol do planine Kisovec je bila na začetku zelo spolzka, ker je bilo čez dan kar nekaj obiskovalcev. Nič hudega. Za vse je bilo obilo svežega zraka in dovolj topline v vseh treh planinskih kočah.

Taj - najin pes za en dan

Taj je ime velikemu psu, ki naju je zvesto spremljal ves dan, ko sva se na smučeh vzpenjala in spuščala po severnem pobočju Komna, Krnesa in Smrekovca.

 Ko sva na Pudgarskem zapustila avto, naju je Taj najprej pošteno nalajal z globokim in zamolklim glasom.

 Potem pa, ko smo se drug z drugim seznanili, smo si postali takoj zelo simpatični.

Takrat seveda nisva vedela kako mu je ime, zato sva ga na vsej poti klicala Floki, kot pač imenujeva vse nepoznane pse, ki se nama kdaj pa kdaj pridružijo na najinih poteh.

Bilo je zelo mrzlo in komaj smo se sproti greli, ko smo se počasi vzpenjali po zasneženih cestah navzgor.

Občasno je kazalo, da se bodo megle razkadile in oblaki le razmaknili, a se to ni zgodilo.

Vsaj za nekaj trenutkov pa smo občasno le videli, da modro nebo še obstaja.

V zapuščeni leseni hiški ob poti smo se malo ustavili za okrepčilo. 

Vroč čaj in malica sta nama v tem mrazu še posebej prijala.

Tudi Taj je hvaležno pojedel vse, kar sva mu namenila. Glede na njegov apetit je bil sposoben pojesti v hipu vse najine zaloge a to mu seveda nisva omogočila.

Je pa pokazal, da je dobro vzgojen, saj si ni drznil stopiti v kočo, ampak je pred vrati čakal na svoj delež malice in potrpežljivo čakal, kdaj se bova odpravila naprej.

Ko sva se malo pred mrakom vrnila na Pudgarsko, se je Taj od naju lepo poslovil nato pa veselo stekel okoli vogla k domači hiši. 

Verjetno je šel gledat, kaj so mu domači pripravili za pojest, saj je bil prilično lačen in utrujen.

Kmalu se je prikazal gospodar samotne domačije in se pozanimal, če je bil njegov Taj z nama. Zelo ga je začudilo, ko sva povedala, da ga nisva vabila s seboj, saj še nikoli ni z nikomer zapustil hiše. 

Midva se seveda temu nisva tako zelo čudila. Večkrat se namreč zgodi, da naju psi s hribovskih kmetij spremljajo vsaj do roba domačega posestva. Toda nobeden med njimi naju do zdaj ni spremljal ves dan. Vsi do zdaj so odnehali, ko so ugotovili, da bo pot za njih preveč naporna.

Taj, najlepša ti hvala! Polepšal si nama zadnji dan v letu.

_________________________

Boskovec

Izhodišče: Šmihel nad Mozirjem
Čas in razmere:  tri ure in pol vzpon in uro in pol spust,  zasnežena pot, rahlo vetrovno, sončno in hladno vreme.

V teh zadnjih dnevih decembra 2014 je našo deželo končno pokril sneg z dovolj nizkimi temperaturami - okoli minus deset stopinj.

Seveda sva si nataknila turne smuči in šla pogledat koliko je snega malo višje. Od kmetije Zgornji Goltnik vodi cesta proti Konečki planini. V začetku je bilo vidno, da se je nekdo trudil, da bi  prevozil to cesto. Ampak je v najino veselje kmalu obupal.

Znašla sva se  v neokrjeni belini in urezala sva svojo smučino dalje proti Konečki planini.

Konečka planina ter Uršlja gora v ozadju.

Močan severni veter je tako prevetril planjave, da so ostale skoraj  brez snega, 

napihal ga je v zamete na robu gozda.

V zavetrnih predelih so bile smreke okrašene z naravnim snežnim okrasjem. Tu drevesa ne potrebujejo umetnega okrasja kot ga napravljajo ljudje v svojih domovih. Narava sama prečudovito okrasi svoje imetje.

Planjave pod Boskovcem so imele premalo snega za kvalitetno smuko. Zato sva se morala zadovoljiti s spustom po cesti.

V vsej tej neokrjeni belini sva naenkrat zagledala sledi pešakov, ki so vodile v najino smer. Le kdo bi lahko še hodil tu naokrog?

Na Rastočki planini so se naše sledi srečale. Že pred tem smo ugotovili, da smo stari znanci in zato je bilo srečanje okronano s priložnostno malico, čajem in klepetom ob lepi brunarici, ki tam stoji.

Čas je prehitro bežal ob klepetu in obujanju spominov v prijetni družbi. 

Pa smo se spet razšli vsak na svojo stran.

 Midva sva se spustila nazaj po najini smučini v dolino in krasno je šlo navzdol. Vedno si zaželim, da bi spust dolgo trajal. In kaj bi še več hotel od čudovitega dneva?

Naš snegažejni mož

Prišel je tiho in stopil v legendo ...

A imaš ti večjega ? :-))))

Kamniško sedlo

Izhodišče: Kamniška Bistrica
Čas in razmere:  sedem ur,  zasnežena in ponekod ledena pot, zelo močan veter na vrhu.
Višinska razlika: 1000 m

V dopoldanskih urah se je megla še ovijala okoli dreves in vrhov nad nama.

Na prijetni ravni Na pastircih  je veter že pričel kazati svojo moč s tem, da je prav lepo razpihal oblake.

Odprl se je pogled na Brano - najin današnji cilj, vsaj tako sva mislila na začetku.

Narava je pripomogla k rasti edinstvenega bonsaja v tej mrzli in suhi pokrajini. 

Verjetno ga le redki sploh opazimo.

Tudi macesnovega gozdička ob poti verjetno niso opazili tisti, ki so pretirano hiteli.

Ravninski del poti se je kar prehitro spet povzpel v strmino.

Pogled proti vrhu sedla je kazal, da tam močno piha.  Meglice so se privalile in na hitro razblinile.

Koča je bila zaprta v veliko razočaranje nas vseh.  Zaradi izredno močnega vetra sva kar takoj opustila namero, da bi se povzpela še na Brano. Ni nama treba! 

Kako lepo je malo odrasti tudi glede ponižnosti, da si sposoben opustiti nepomembne cilje!

Ob koči na Kamniškem sedlu - 1884 m sva poiskala zavetje in občudovala razpihano Planjavo ter dva alpinista, ki sta se odločila za hiter sestop s stene. Tudi onadva sta bila že sposobna dobre odločitve.

Na vrhu sedla je pihalo tako močno, da se ni dalo fotografirati na drugo stran proti Logarski dolini. 

Sunki vetra so bili izredni, tako da sva komaj obstala na nogah.

Odločila sva se za hiter sestop v prijaznejše dele nižavja.

Toda modrina neba je bila prekrasna. Veter je lepo razpihal megle.

Razkošen balvan Na Pastircih nama je nudil zavetje za uživanje na soncu.

Poiskat sva šla še nemarkirano stezo proti Repovemu kotu. Uspešno sva jo našla v neokrnjeni belini in po njej sva se vzpela na rob Kota. Spustila se pa nisva po hudi strmini navzdol, ker se nama je zdelo prenevarno zaradi novozapadlega snega. Bova to storila v boljših razmerah. 

Je pa s te poti bil krasen pogled na Kamniško kočo.

Sedaj pa je nama preostalo samo še navzdol v razpihano dolino.