Raduha

Izhodišče ter pot: nekaj km nad vasjo Struge, planina Javorje, Koča na Loki, vrh Raduhe in nazaj po običajni poti do vasi Struge.
Snežne razmere: nad 1200 m se snežna oddeja debeli do približno 1 m suhega snega. Toplo ter brez vetra.
Čas: 8 ur nad meglo

Nad vasjo Struge je bila snežna meja povsem jasno začrtana. Vremenska napoved je bila bolj tako, tako,  oblačna vendar sva že kmalu nad 1000 m nadmorske višine pričela slutiti sonce. Z macesnom na spodnji sliki sva prerezala megleno dolino in vstopila na sončen svet.

 Krošnje dreves so bile okrašene z včerajšnim novozapadlim snegom.

Zapustila sva megleno dolino in postala del zimske pravljice.

Takole se je vse bleščalo, sneg je bil suh, ni se ugrezalo in bilo je toplo brez vetra.

Ko sva ugledala gaz, ki je zavila malo stran od običajne poti, naju je zanimalo kam neki vodi. Tako sva prvič našla zelo uporabno bližnjico, do koče na planini Javorje.

To je bila sicer daljša pot do koče na Loki pod Raduho a se nama po sončnih planjavah

 nikamor več ne mudi, samo da sva iz megle ven. Je pa ta pot zato toliko lepša

zato jo bova verjetno še dostikrat uporabila.

Če v dolinah snega ni, se ga pač naredi, tudi tako, da se gre malo višje, kjer sneg to zimo že nekaj časa domuje. Smuči pa so tokrat ostale doma, saj vremenska prognoza ni obetala
tako lepega vremena, kot se je izcimilo.

 Nemi stražarji ob poti so bili priklonjeni vsi v isto smer...

 ... seveda so se poklonili čudovitemu stvarstvu narave.

Vrtače na pobočju Raduhe so bile sedaj pod snegom videti bolj spektakularne kot so videti poleti.

Utrinek s grebena Raduhe. Pogled na avstrijsko stran naše dežele je tudi vabljiv.

Bo treba letos skočit malo tudi na tiste vršace.

 Na vrhu pa so seveda bili fantastični razgledi: Veliki vrh in Velika zelenica,
Ojstrica in Krofička na desni.

Kot po navadi so tudi tokrat prišle kavke pogledat, če imamo kaj dobrega za v njihove izbirčne kljune.

Nekatere se pustijo tudi fotografirat.

Ni in ni se nama dalo iti nazaj v megleno dolino. Pa sva ostala na vrhu skoraj dve uri...

Sonce pa je kar vztrajalo in se bleščalo na modrem nebu...

Kadar skupaj zaplešeta veter in mraz se pojavijo enkratne skulpture po belih planjavah ob poti.

Kaj ko bi šla nazaj proti koči raje čez  Malo Raduho in Lanež?

Spotoma sva se nastavljala sončnim žarkom, da malo dopolniva osebne zaloge sončne energije.

Vsa pobočja so bila zalita s snegom.

Pravljična bitja kimajočih poslancev so polnila najine asociacije.

Zasnežen macesen nama je pričaral kužka, ki se sklanja k tlom.

Vse prehitro se je dan prevesil večeru naproti, pa je bilo potrebno ubrati pot navzdol.

Na cesti pod Loko se je sončen dan počasi zaključeval.

Zimske pravljice z vrhov gora vedno in znova vplivajo na naju, zato ni bojazni, 

da ne bova kmalu spet prišla nazaj v ta ali podoben planinski raj.

Ljudje pravijo, da tisto, kar počneš prvi dan v letu, boš moral ponavljati vso leto. Do zdaj se je pri nama ta pregovor iskazal za resničen, pa naj se še letos.

Malo nad meglenim morjem

Vsako jutro je lahko drugačno in zato se nikoli ne ve kakšno predstavo bo kdaj prikazalo.

 Kot že tolikokrat do sedaj, sva tudi v današnjem meglenem sobotnem jutru hitela navzdol 

po gozdni stezi z vrha gore Oljke.

Pri kmetiji Jug se je steza izvila iz gozda, megle so se strnile v nižinah in takoj so se prikazali vršaci celotnega masiva gore Oljke med Polzelo in Dobričem.

Takoj za tem pa se je nenapovedano pričela čudovita jutranja predstava prihajajočega dneva.

Obzorje je pričelo rumeneti, dolinske megle pa so se obarvale v vseh odtenkih toplih škrlatnih barv, ki so se prelivale druga v drugo in se dopolnjevale v vseh detajlih jutranje svežine.

Prvi sončni žarki so ožarjali poslopja slikovite kmetije na sedlu in dajali sijaj vsaki travnati bilki posebej.

Bolj se je sonce bleščalo, v lepši predstavi sva lahko uživala.

Ob takem pravljičnem jutru se dan res lahko prijetno prične.

Karkoli se v takšnem dnevu kasneje dogodi, ne more zasenčiti pozitivnosti energijsko polnega jutra.

Steska

Veliko vode je v vseh teh tisočletjih priteklo s Savinjskih alp po strugi naše lepotice Savinje, ki se še vedno bolj ali manj neukročeno vijuga po svojih dolinah vse od slapa Rinke pri vrhu Logarske doline, pa do Zidanega mosta, kjer s svojimi vodami okrepi Savo, ki se tu znatno poveča.

Na nekaterih mestih na svoji poti daje Savinja vtis, da se je le stežka prebila skozi skalnati masiv 

in nadaljevala pot proti jugu.

Eno takšnih mest je tudi Steska, skozi katero je poleg reke vrezana le še ozka asfaltna cesta 

na njenem levem bregu in še ožja steza na njenem desnem bregu,

Tukaj postane živahna Savinja za kakšnih sto metrov bolj lena in napravi nekaj globjih tolmunov, ki so v vročih poletjih zelo osvežilni za mnoge domačine od blizu in daleč, saj se na tukajšnji plaži počutijo vsaj tako dobro kot na morju, če ne še bolje.

Zelenilo v bistri vodi pa je privlačno tudi za ribe in posledično seveda še za ribiče. Za tiste športne, 

ki so organizirani v ribiških družinah in za one druge nešportne, ki si lastijo ribičijo po tisti prastari,

 nepisani pravici, da človek lahko gospodari z živalskim svetom zaradi zvišenega položaja, 

ki ga ima po božji milosti že od pamtiveka.

Naju seveda ni zanimalo ne kopanje, ne ribarjenje, sva pa si kot vedno, med drugim pozorno ogledovala mineralno strukturo obalnega proda, če morebiti ni vmes kakšne dragocenosti za najino zakladnico.

Savinja pa ob velikih deževjih postane nevaren hudournik, ki z veliko močjo odnaša vse, 

kar se preveč približa njenim obalam. 

Takrat je dobro, da jo opazuješ daleč stran z dovolj visoke vzpetine.

Še bolje je, da si takrat doma in čakaš, da se reka umiri in postane spet prijazna lepotica 

s smaragdnimi tulmuni in prosojnimi brzicami.

Jutri bo tako zelo verjetno Savinja že visoka, kajti deževje se še ne bo končalo. 

Narasla bo vse do roba te poti ali pa še višje. Blatna bo in motna. 

Midva pa bova doma ob toplem kaminu čakala, da postane spet gostoljubna in prijazna. 

___________________________

Škrubov potok

Na en lep deževen dan, poln lepih načrtov, ki so ravno zaradi dežja padli v vodo, sva odšla do najine najljubše slaščičarne, da si posladkava turoben dan. Peš. Pa ne ravno po najbližji poti, ki je sicer dolga samo dobrih šest kilometrov, ampak preko Slatin in naprej po obronkih med Šmarskim kotom in Savinjsko dolino. Vse dokler se nisva spustila v nama neznano sotesko, 

ki je vsaj v začetku obetala, da vodi v pravo smer. Pa ni.

  Stezica je prehajala z ene strani potoka na drugi, občasno izginila v strugi, oziroma jo ni bilo najti.

To naju ni motilo, saj sva vajena hoditi tudi po nemogočih poteh, ki pa jih običajno res ne ponavljava.

Iz dveh razlogov. Ali so tako težavne, da je enkrat bilo dovolj ali pa so tako nedefinirane, da jih ni moč ponoviti.

Ta spust je bil sicer enostaven, pa vseeno dvomim da ga bova kdaj ponovila. Ali pač?

Res pa se nama ni nikamor mudilo, zato sva opazila marsikaj zanimivega, 

kar je bilo vredno kratkih postankov.

Ko se je grapa začela odpirat, sva vedela, da bo samotne poti kmalu konec. In tako je tudi bilo.

  Potovala sva več kot tri ure do slaščičarne in dve dobri uri nazaj domov. Zadovoljna, ker je bilo vse tako, kot mora biti, pa naj bo dež ali poletna vročina. Kaj nama mar.

___________________________

Monte Verzegnis-Karnijske Predalpe

Izhodišče: prelaz Sella Chianzutan pri mestu Tolmezzo
Čas: 7 ur
Razmere: nad 1000 m pomrznjen sneg , toplo, brezvetra

Le kdo bi lahko vstal iz tople postelje ob tako nečloveški uri, kot je četrta ura v nedeljo zjutraj? In šel v mraz in dolinsko meglo? Tako kot vedno smo to naredili nekateri planinski navdušenci, osem nas je bilo in se odpeljali v ITA, kraj Tolmezzo v italijanskih Karnijskih predalpah. Za voznika je bila vožnja seveda malce naporna, za nas ostale pa kar prijetno dremava. Vsi skupaj pa smo se popolnoma prebudili ob obveznemu italijanskemu kapučinu.

Na prelazu Sella Chianzutan je bilo potrebno prvo poiskati izhodišče nato pa smo vzeli pot pod noge in odkorakali, vsak malo po svoje in s svojimi mislimi po strmini skozi gozd navzgor.

Kmalu se je bukov gozd razredčil in vstopili smo v svet travnikov, pod nami pa so se odprli prvi pogledi na dolino iz katere smo izšli in svet je postal takoj lepši in prijaznejši.

Prekoračili smo prva snežišča in po uri in pol hoje zagledali planino  Casera Val - 1661 m pod našim vrhom Monte Verzegnis -1914 m. Pod toplim soncem je samoumevno padla ideja, da bi malo posedeli in prvič izpraznili naše nahrbtnike.

Planina je bila umeščena prav lepo med vrhovi malo zasneženih Karnijskih Alp visokih okoli 1900 m do 2000 m nadmorske višine.

Nad planino so se prikazala obsežna snežišča in vstopili smo v prvo,  desno navzgor. V toplem soncu je bil sneg rahlo ojužen.  Kljub kar precejšni strmini, dereze še niso bile potrebne.

Z višjo nadmorsko višino pa smo dosegli , da so pogledi navzdol postajali vedno bolj lepi in bleščeči in menda tudi zato hodimo navzgor, da zamegljene doline in ves ta nori svet pustimo daleč spodaj pod nami.

Prispeli smo na greben Monte Verzegnisa, planina pod nami je postala silno mala, pričel je pihati rahel vetrič, temperature so se nižale in postale primerne višini, pogledali smo še na drugo stran grebena in seveda videli zopet nešteto gora Karnijskih Alp.

Opremili smo se kot je bilo potrebno, nataknili čelado, dereze na noge ter cepin v roke in zakoračili po grebenu navzgor, ki pa je bil mestoma ozek, prekrit z opastmi, ki smo se jih previdno izogibali. Pa se nam je zato občasno udiralo v snežne razpoke ob strani, zato je nekaj pazljivosti  bilo kljub temu kar potrebno.

Zadnji koraki proti vrhu,,,in lepa dolina z mestom Tolmezzo se je v celoti razkrila.

Z vrha je bil razgled seveda čudovit. Poznavalci teh planin so poznali veliko špičastih vrhov Karnijskih Alp, ki so jih seveda že osvojili,  jaz pa sem spoznala le bleščečo rumeno črto Jadranskega morja, ki se je svetlila na obzorju, ki pa žal na fotografiji ni zelo vidna.

Vrhovi Karnijskih Alp naokrog in vse naokrog so nam ponujali krasne motive za fotografiranje.

Sestopili smo po istem grebenu navzdol in včasih se res začudiš, kako ozek je lahko kak greben.

Z vrha naše gore se je razširil rahel pas oblakov in tako ponudil še lepši motiv za fotografijo.

 Fantje so se odločili, da gremo pogledat še naslednji vrh ter nato poiščemo pravo snežišče za spust navzdol.

Tudi na drugem vrhu je bilo vse prav, lepo in na svojem mestu. Pogled nazaj nam je pričaral Monte Verzegnis  še v lepši luči.
Za spust z gora so nam prav prišla obsežna, bolj ali malo manj strma snežišča. Snega je bilo ravno toliko, da se je prav lepo dalo odričati po zadnji plati navzdol.

Dan se je bližal kraju, sence so se daljšale, zapustili smo prekrasno osončene snežne planjave in zopet poiskali našo stezo za v dolino. Tako kot vedno je težko zapustiti prelepi planinski raj, zato smo si ga seveda še podaljšali v bivanju pod toplimi sončnimi žarki, konstruktivnimi pogovori o sobivanju na našem ljubem planetu  in zadnjimi dobrotami iz naših nahrbtnikov.

Kmalu se zopet vidimo, saj bodo prosti dnevi zopet tu.