Etna

Po pristanku letala v bližini mesta Catania, naju je že skoraj čakal "rent a carov" avtek FIAT 500, s katerim bova nadaljevala pot do doma. Takoj sva bila vržena v vroč siciljanski promet. To pomeni, da semaforjev na križiščih ni, da o krožiščih sploh ne govorimo. Sicer vse teče lepo usklajeno v čudovitem neredu, ki pa je pravzaprav nek red. Tudi trojne ali četverne prometne 'zadrge' lepo stečejo, ker se vozniki medsebojno spoštujejo. Pač hupa je stalno pri roki  in če se želiš kam pripeljati, je to potrebno na vljuden način nakazati. Nobeden se ne razburja, vse je normalno četudi je križišče v kaosu avtomobilov, v naslednjem trenutku pa zopet popolnoma izpraznjeno. Pa imajo menda manj avtomobilskih nesreč kot pri nas v Sloveniji, kjer naj bi vladal trden red, vsaj od 01.07.2011 dalje z novim prometnim zakonom.

 

Prva pot po Siciliji je naju vodila na Etno, ki se je v neposredni bližini dvigovala v hladne višave dobrih tritisočih metrov. Morska obala na vzhodni strani Sicilije je nakazovala, da se je lava  davnih časih lepo ohlajala v morju.

Obalo sva le ogledovala, časa za kopanje pa si nisva vzela. Sva imela v preteklih dnevih več kot dovolj morja.

Opremljena sva bila klasično; z dovolj natančnim zemljevidom Sicilije, da sva lahko našla najprimernejši dostop navzgor do koder je pač z avtom mogoče.

Na pobočju Etne na vzhodni strani sva videla ogromno dreves pravega kostanja, kako fajn bi ga bilo tu nabrat.

Po uskladitvi z siciljanskimi kažipoti na križiščih sva v popoldnevu le prispela do izhodišča na Etno.
Takoj sva se seznanila z neverjetno visokimi cenami pristojbine za gondolo ter terensko vozilo, ki popelje turiste precej visoko pod Etno. Italijani res znajo dobro iztržiti vse svoje naravne in zgodovinske danosti.

Vzela sva pot pod noge in upala , da bova lahko prišla do samega vršnega kraterja na 3200 m.


Barvitost narave tu je res prekrasna. Čudovite so barve malih rožnih grmov, druge vegetacije tu ni.

Drugače pa je vse tako kot na luni menda.

In gremo dalje proti vrhu.

In bilo je spet lepo, ker sva iskala samo najine poti, pa čeprav se je droben vulkanski prah z vsakim korakom bolj nabiral v najinih čevljih, nama plezal po gubah na koži višje in višje. Na koncu je zlezel tudi tja, kjer ga najmanj pričakuješ. Skratka; bila sva prašna od glave do pet, a zadovoljna.

Na 2800 m nadmorske višine sva zagledala snežne zaplate, ki so bile pokrite z žlindro in začela dojemati, da če je to letošnji sneg, potem je Etna pred kratkim malo bolj oživela in na sveže pokrila sneg s svojimi toplimi izbljuvki.

Najina razmišljanja so bila pravilna. Na 3000m nadmorske višine sva prišla pred ograjo, na kateri je pisalo, da je pot dalje prepovedana in tudi oglobena, za neposlušneže. Nisva bila navdušena nad tem, da bi plačevala kazni in še manj nad tem, da ne bova stopila na vrh, toda pogovor z enim od razburjenih varnostnikov naju je prepričal, da je dostop prepovedan. Tudi geologu Lojzu, ki se je zaman skliceval na svojo strokovnost in znanstveno radovednost  in na vse domnevne italijanske strokovne veze in poznanstva. Basta! Vzpona na vrh ne bo!

Pred dvema dnevoma se je namreč Etna zopet prebudila in nametala lavo na to kočico, ki je zadnja postojanka pred vrhom. Do sem tudi vozijo s terenskimi vozili tiste obiskovalce, ki se ne odločijo poti opraviti peš. Tudi naju so prisilili, da sva to vožnjo plačala, čeprav je nisva potrebovala in je tudi nisva izkoristila.

Torej sva morala biti zadovoljna z 3000 m nadmorske višine in z ogledom stranskih kraterjev.

Kljub močnemu vetru je na 3000 m nadmorske višine ali par metrov več, potrebno zabeležiti tudi ta obisk.

Še en pogled z vrha enega od stranskih kraterjev proti dolini in morju. Veličastno.

Pod kepo lave sva našla tudi nekaj življenja, pikapolonice so se očitno skrivale pred vetrom in grele pred mrzlim zrakom...

Obhodila sva vse možne stranske kraterje in ostal nama je še eden.

Na obodu kraterja se je še rahlo kadilo ven, pa sva rekla, da greva pogledat bližje. Kar naenkrat je postalo malo toplo okoli naju, potipala sva tla in bila so dokaj topla. Čez nekaj korakov sva zopet potipala kamenje na tleh in je bilo zelo vroče in še par metrov dalje pa zelooo vroče. In tako naju je  minila želja, da bi šla bližje, tu spodaj se je nekaj dogajalo, pa tudi najinim čevljem ter predvsem podplatom je bilo pošteno vroče. Je že nastajal vonj po žgani gumi
.

In zopet vrh Etne z druge strani doline.

In potem sva odšla navzdol do koče in zelenih barv naravnega okolja.

Tukaj se lepo vidi sled zadnjega izbruha lave, preko katere je bilo potrebno na novo trasirati in otrditi cesto.
Buldožerje sva videla v stalni pripravljenosti.

Zvečer se je zelo jasno videlo, da se res kadi ven...

Malta - Valletta

Morski del potovanja se je končal in prelevila sva se v kopensko preobleko.
Malta je arhipelag treh otokov: Malte, otoka Gozo in otočka Comino. Glavno mesto je Valletta, ki je verjetno najbolj znano naselje na Malti. Mesto je sestavljeno  iz manjših mestnih jeder, ki so v današnjem času povezana v mestno celoto. Otočani so zelo prijazni in  poleg malteškega jezika, ki ima arabsko slovnico, govorijo tudi tekoče angleško.

Valletta je z svojimi ozkimi ulicami prepletajoče zgodovine staro mesto. Prvi zapisi o Malti so verjetno tisti v sv. pismu, kjer je omenjeno, da se je apostol Pavel  izkrcal na Malti kot eden od brodolomcev, ko so izgubili ladjo na poti v Rim. Zaliv, v katerega so domnevno priplavali brodolomci, so zato poimenovali kot  Zaliv Sv. Pavla. Danes je ta zaliv seveda popolnoma zaseden z drugačnimi nesrečniki kot  takrat pred davnimi stoletji. Senčnik ob senčniku in sladoled in hladno pivo pri štiridesetih stopinjah Celzija v senci.


Pravzaprav je celoten otok precej pozidan in vabljiv za množice turistov, ki so željni takšnih počitnic. Naju te nabito polne peščene plaže niso pritegnile, ampak sva s težavo našla svoj miren kotiček. Za senco sva imela eno veliko skalo in za plažo še eno, ki bi sicer lahko bila malo bolj udobna. Pa kaj - bila pa je samo najina in 100 m naokrog ni bilo nikogar! Velik uspeh za malteške razmere sredi sezone!

Po vsem otoku vozijo lokalni avtobusi,  zato lahko s celodnevno vozovnico za 2,6 € pregledava velik del  otoka. Če bi bil dan daljši ali če bi imela na voljo več dni, bi na ta način lahko spoznala ves otok. Edini problem nastane takrat, ko je avtobus poln in ne sprejema več novih potnikov. Takrat prijazen voznikov stavek: No more please, Thank You..., only one person more, Thank You..., razoroži čakajoče potnike, da se zelo prijazno odzovejo in naslednje pol ure čakajo na nov avobus, seveda na sončni pripeki, 40 stopinj cenzija. In pri naslednjem avtobusu se lahko štorja ponovi.....In na tak način sva potovala iz enega konca Malte na drugega (30 km) kakšne 3 ure....

In še nekaj slikic z Vallette:
Tu sva malo postala. Sploh nisva vedela zakaj se je zbralo toliko ljudi na kupu. Eden od gledalcev je nama  razložil, da se tu vsak teden preiskušajo malteški mladeniči. Vzamejo si kakih 30 m zaleta po obali, nato pa previdno stečejo po vibrirajočem poševnem drogu proti njegovemu vrhu, kjer je na koncu pritrjena zastavca, ki jo skušajo sneti, preden padejo v morje. Pri opazovanju dogodivščine, nama je bilo kmalu jasno, da je tekma resna, napeta in precej težka. Drug za drugim so mladeniči predčasno padali v vodo, dokler ni enemu le uspelo. Nastalo je podobno evforično tuljenje kot na kašni nogometni tekmi, ko končno pade gol.

 Pogled na zaliv, v katerega smo vpluli.
Kar predstavljam si mornarje, ko so po nekaj tedenski plovbi vpluli v tak zaliv, kjer se je nesporno pokazalo, da so končno prišli v civilizacijo. Malček takšnih občutkov smo doživeli tudi mi, ko smo po dvodnevni plovbi, kjer ni nikjer ničesar, samo mi na mali jadrnici in neskončno morje, vpluli v ta veličasten zaliv.

Valletta je s svojo utrdbo ter tisočletno tradicijo kot veliko pozidano mesto bolj ali manj starih in veličastnih stavb z modernim prizvokom turizma, najbolj znano mesto na Malti.

Ti trije malteški soldati so vabili na veliko parado, ki se je začela ob enajsti uri na dvorišču največje malteške trdnjave. Ko sva jim sledila, sva ugotovila, da so nama ljubši evri v žepu, kot pa plačilo drage vstopnine za ogled tričetrturne parade na vročem soncu. Sva raje odmarširala kar sama nekam drugam.

Tudi čez obzidje se očitno ni dalo na ogled parade. Ta trdnjava bo še dolgo stala!

Na Malto! - zadnja etapa, drugi dan

Ponoči torej ni bilo vetra, morje je bilo kot eno veliko zrcalo v katerem so se ogledovale zvezde, luna, pa tudi luči ladij, ki smo jih srečevali, so se na ta način podvojile. Samo ugibali smo lahko kakšne ladje so in kaj tovorijo. Ob svitu smo šele lahko dokaj jasno videli kaj vse se prevaža po morju. S takih prenaloženih ladij namreč padajo ob neurjih kontejnerji v morje in s tem ogrožajo varnost plovbe manjših plovil.

Pogledi vseh nas so bili uperjeni naprej v pričakovanju kopnega, ki bi se po naših računih moralo kmalu prikazati. V tem pričakovanju se nam je večkrat zazdelo, da že vidimo Malto, vendar je nas do kopnega očitno ločevalo še preveč milj. Zemlja je zelo očitno okrogla! Prav čudim se, da je človeštvo potrebovalo toliko časa, da je sprejelo dejstvo, ki so ga pomorščaki očitno poznali že od nekdaj. Vedno so pomorščake obtoževali, da so pijani, ker so vijugavo hodili po kopnem, ko so po dolgih plovbah vsi utrujeni stopili na trdna tla. In niso verjeli niti njihovim poštenim zgodbam o morskih pošastih, velikih valovih, dolgih bonacah, velikih ribah  ter morskih sirenah, kaj šele pravljici o okrogli zemlji. Je že tako, da nam tudi danes ne verjamejo vsega, čeprav imamo že marsikaj posnetega in pofilmanega. Zdaj trdijo, da so to fotomontaže. Ampak mi smo se že sprijaznili s tem dejstvom in ne vztrajamo pri svojih zgodbah. Mi, ki plujemo, že vemo, ostali pa kakor hočejo!

Ni večje nesreče za strastnega jadralca, kot je bonaca. Takrat so vse posadke znervirane in hitro lahko izbruhne prepir ali pa še kaj hujšega, če ni enega močnega skupnega cilja. Tokrat je bilo to močno pričakovanje, da se končno prikaže Malta; slikovit otok poln skrivnosti in živih legend.

Zdaj se pa bi morala že prikazat! - je ugotovil kapitan!

Mornarji smo jo seveda prvi uzrli! Malta!!!!! Hura!!! Prispeli smo!!!!

Pa je trajalo še dobri dve uri, da smo bili dejansko tam!



Otok je postajal večji in večji; nejasne meglice so iz trenutka v trenutek dobivale vse jasnejše oblike.

Jasno se je pokazalo močno obzidje izza katerega se je bohotilo veliko belo mesto: Valletta!

Svetilnik na vhodu v luko je lepo umeščen na koncu dolgega valobrana - pravzaprav otočka, ki zapira pot velikim valovom Jonskega morja, kadar to silovito spregovori. Ura je šele devet, vroče pa je že za najmanj štirinajsto uro; kaj šele bo?

Včasih je bil valobranski otok povezan z mostom od katerega je ostal le močan jeklen steber. Zgleda, da mostu ne nameravajo več postavljati. Verjetno je zimsko morje presilovito, da bi most na tem mestu zdržal.

Pa smo tukaj. Najprej kot po navadi sledi panoramska vožnja, da si razgledamo neznano luko.

Res imamo kaj videti. Toliko je vsega, da oko ne sledi panorami, ki se odvija pred nami kot dobro zrežiran dokumentarni film.

Tukaj za tole marino se skriva luška kapetanija, kot smo kasneje ugotovili. Tu smo tudi prvič pristali in uredili luške formalnosti, nato pa smo nadaljevali ogled in hkrati smo začeli iskati nam primeren in dopadljiv privez.

Pokrili smo ladijsko okno s ponjavo, da ohranimo notranjost jadrnice čimbolj hladno, da bo bivanje v notranjosti in predvsem spanje prijetnejše.

Tamle pa močno kadijo! Ampak to na majhnem otoku verjetno ni problematično, saj je redko, da ne bi bilo dovolj svežega morskega vetra.

Tole pa je njihova tradicionalna barka, s katero se verjetno vozijo le po notranjosti velikega zaliva, saj mi ne zgleda, da bi bila s takšnim premcem primerna za plovbo po odprtem morju. Res tudi kasneje nismo videli prav nobene, ki bi plula zunaj. Spominjajo me na beneške gondole s katerimi prevažajo turiste po beneških kanalih..

Zaradi takih in podobnih trenutkov sta verjetno najini ženi pripravljeni prenašati včasih težko mornarsko življenje na razpenjenem morju.  

Tam kjer se konča skala se začenjajo lepe zgradbe iz enakega materiala.

Pa še en pogled na Valletto. 

Kmalu zatem najdemo tudi ugoden vez za valobranom marine, na katerega se takoj privežemo. Na pomolu voda in elektrika, na drugi strani valobrana pa manše kopališče. Kaj drugega nismo potrebovali.

Jadranje je za naju z Bredo torej končano! Na jadrnici bova samo še dvakrat prespala, nato pa odletiva na Sicilijo. 

Cilj sva dosegla, zdaj za naju veljajo spet kopenska pravila in predpisi. Jih bova razumela? Prvi stik z malteškimi prometnimi znaki je že zelo vzpodbuden...

Dan enajsti: Vse je dobro, kar se dobro konča

Na Malto! - zadnja etapa na poti: prvi dan

Zjutraj sva bila že zgodaj aktivna. Jutranji utrip mest je namreč popolnoma drugačen od večernega in škoda bi ga bilo zamuditi, ne da bi v dogajanje vnesla tudi nekaj svoje energije.

Najprej pa je potrebno najino energijo vzpodbudit in to nama na potovanjih najlepše uspeva z jutranjim kapučinom in tistimi sladkimi dobrotami, ki tako zelo pašejo zraven.

Potem pa je se je lepo posvetiti dogajanju na ulici, opazovati ljudi pri njihovem pomembnem ali manj pomembnem početju, jih s pogledom spremljati kako eni hitijo na pomembna opravila, medtem ko se drugim ne mudi tako zelo, da se ne bi zapletli v živahen pogovor.

Tako okrepljena sva lahko nadaljevala pot do tržnice in pekarne, ter nakupila vse potrebno za nadaljna dva dni, ko bomo na morju.

Okrog 14. ure izplujemo še na zadnjo etapo poti do Malte. Dolga bo okrog 80 milj, torej bomo jutri na cilju!

Vreme je čudovito, toplo in ravno prav vetra je, da lahko uživamo na krovu. Hladilnik nam vse dni dela zelo zanesljivo, saj ga napajajo dve zadosti veliki sončni celici, ki tudi ne trpita pomanjkanja sonca. Tudi ladijska klet je še dovolj založena s pijačo za vse okuse, tako da nam vročina nikakor ne more do živega.

Dekliški del posadke že pridno dela na plemenitenju zelenjave, kar kaže na to, da bo tudi okusno kosilo kmalu na mizi. Torej gre res vse tako kot mora iti.

Naš GPS natančno spremlja naš trenuten položaj in pridno beleži vse prejadrane milje. Pravi, da smo od Splita do sem prepluli že 538 milj. Ladijski kompas pa potrjuje, da vozimo v kurzu 220, kar pomeni, da se pomikamo v ravni črti proti Malti.

Celo popoldne smo torej uživali v prijetnem jadranju z vetrom v orci (S). Ko je sonce zahajalo, smo jadrali še vedno ob obali Sicilije. Kmalu smo videli le še množico obalnih lučk, ki so jasno kazale, da je Sicilija ob obali gosto naseljena. Moč vetra je počasi a vztrajno padala. Ko je ob 23. uri pihal le še 3-5 KN, smo pognali motor, ki je nežno zapredel v tišino tople in zvezdnate noči. Kot po navadi je pol posadke takrat že spalo, medtem ko je budna polovica uživala v mehki žametni črnini mirnega južnega Jonskega morja.

Dan deseti: dovršeno dober