Rastočka planina s smučmi

Pot: kmetija Goltnik, Konečka planina, Rastočka planina ter nazaj 

Vremenska napoved se je uresničila in zapadel je sneg. 

Takoj naslednji dan sva se odpravila preverit snežne razmere na bližnjo planino - Golte. 

Blizu kmetije Goltnik sva parkirala in ker cesta ni bila splužena, sva ocenila,

 da so razmere primerne za smuči. Na njej je bilo dobrih 10 cm snega.

Z višino je debelina snežne oddeje hitro naraščala.

 Do Konečke planine so bile pred nama sledi motornih sani.

Nad Konečko planino pa se je pričelo tisto najlepše. 

Sama sva rezala smučino po zasneženi cesti.

Za trenutek so se megle razmaknile in nad nama se je prikazal Boskovec.

Smreke so oddete v belino in gluho tišino ... ah kako je lepo.

Na Rastočki planini, pri okoli 1500 m višine sva pokukala ven iz megle.

Nadaljevala sva proti koči kjer običajno malicava.

Koča naju je pričakala v soncu.

Bila sva le malo nad meglo v dolini.

Nihče ni zmotil zimske idile nad oblaki.

Dolgo sva se nastavljala soncu hvaležna za lep zimski dan.

Za zaključek dneva je sledilo tisto najlepše, juhuhu navzdol. 

Kmalu sva potonila nazaj v meglo a tista slaba urica spusta navzdol,

 je poplačala več kot dvourni vzpon.

 In takšen je bil najin podpis pri zadnjem zavoju pred avtom. 

Nekaj cm snega na travnati podlagi je bilo dovolj, 

da so naju smuči pripeljala točno do izhodišča.

 

__________________

 

Boskovec in Rastočka planina

 

 Pot: Žekovec, Boskovec, Rastočka planina, Javorca, Mesarska lopa, Žekovec

Čas: 6 - 7 ur s postanki

 Od naše hiše gledam veliko zimsko luno, ki bo kmalu zašla za pobočjem Golt ... ... in malo kasneje v tem jutru sem jo spremljala,

 ko je odhajala s svojo pojavo navduševat naše zahodne sosede.

Čez kakšni dve uri sem na Golteh bila tudi jaz. 

Kot prej luna, sem tudi jaz zrla nazaj na Šaleško in Paško dolino.

Kot že nekajkrat v tej zimi, je tudi tokrat sneg malce pobelil drevesa 

in s tem poskrbel za lepo jutranjo kuliso.

Ko se vzpneš iz zamegljene doline in dosežeš vedrino gorskega sveta, 

te to vedno navda z zadovoljstvom. 

V zgodnjem, na novo zasneženem jutru, je bilo pred mano le nekaj sledi pohodnikov. 

A šli so le do Mozirske koče.

 Naprej proti Javorci pa sem prve današnje sledi puščala jaz 

in tudi na Boskovec ( 1588 m) sem tudi to jutro stopila prva.

 Na vrhu je kmalu pričel pihati močan severnik, 

zato sem se raje umaknila na južno stran do Rastočke planine. Tudi po tej poti danes ni še nihče hodil.Koča na Rastočki planini je obnovljena.Pogled na tiho in mirno Rastočko planino, ki sameva pod tanko snežno oddejo.Danes je razgled kljub meglicam segal zelo daleč. Planinski prijatelj Janez, ki sem ga tukaj srečala, mi je razložil, 

da se je zgodaj zjutraj videlo v štiri države: Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in celo v Bosno. 

Na skrajnem delu južnega obzorja se je videla Lička Plješevica, planina na meji z Bosno.Za dodatno sprostitev pa je kot nova pridobitev na Javorci postavljena gugalnica, 

ki te zaziblje v sanje nad oblaki. Bravo Janez!Pogled na smučišče Medvedjak, od koder se je rahlo slšal zvok smučarske sedežnice.Z Javorce sem sestopila mimo koče do Mesarske lope ...

... ter nato navzdol po stezicah, nazaj do mojega izhodišča v Žekovcu. 

In prelep dan po bližnjih mozirskih planinah je bil zaključen.

V tem dnevu je aplikacija tokrat pokazala za 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

 Kar dovolj za kratek zimski dan.

___________________

Čemšeniška planina

Pot: Trojane, Prvine, po grebenu Čemšeniške planine do koče, mimo ali čez vse vrhove, 

         strm spust na sedlo nad Drenovcem, cerkev Sv. Primož in Felicijan, Prvine, Trojane

 

Čas: 7 ur

 

Tokrat sva si zamislila krožno pot preko grebena Čemšeniške planine 

ter  povratek po njenem južnem pobočju nazaj na Trojane. 

Od Trojan je najprej nekaj kilometrov hoje ob asfaltni cesti, preden pot zavije skozi gozd do Prvin.

 

Od tam sva poiskala pot po gozdnatem grebenu Čemšeniške planine, 

ki je bil rahlo pobeljen s svežim snegom, zapadlim v zadnji noči.

Prvi sončni žarki so ga že začeli topiti, zato sva vedela, da ga popoldan ne bo več.

Dokler pa sonce ni opravilo svojega dela, sva hodila po neokrnjeni belini.

Z grebena sva gledala na Kum, ter vse vrhove, ki so kukali ven iz meglenega Zasavja.

Čemšeniška planina pa je še bila praznično pobeljena.

Doline pod njo so bile zelene; verjetno je taka tudi dolina Save,

 ki pa jo je ves dan pokrivala megla.

Koča je bila odprta. Ravno danes se je namreč odvijal Knap trail, 

to je namreč prva v letu in hkrati edina zimska tekaško-pohodniška tekma v Sloveniji.

Tekmujejo v treh kategorijah na progah 16, 30 ali 50 km. 

Pri koči sva srečevala tiste prve in najhitrejše, ki so se odločili za 50 kilometrsko progo.

Midva pa sva stopala dalje brez tekmovalnega koraka preko vseh vrhov planine 

( Jelenov rog 1039, Tosti vrh 1170, Črni vrh 1204 m, Veliki vrh 1184 m).

Za Velikim vrhom se pot prevesi strmo navzdol. 

Pod planino sva zavila na kolovoze, ki vodijo proti najinemu izhodišču.

Izgleda da je to priljubljena pot, ki sicer ni markirana, so pa vmes kotički s klopcami za počitek.

Kolovozi pod planino niso bili več sneženi ...

 

... ko pogledaš navzgor, pa zopet opaziš lepo pobeljeno planino.

Vmes se pot dvigne do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.

Tudi od tu je lep pogled na zasavsko hribovje in v bližnjo dolino.

Na osončenih delih gozda sva opazila prvi letošnji teloh.

Nazaj do Prvin sva poiskala svojo potko ...

... ki naju je vodila med velikimi skalami in balvani, kakršnih nisva opazila nikjer med današnjo potjo.  Nekoč davno se je tukaj zgodil velik podor, katerega posledica je prepadno južno pobočje planine.

 

Najino pot sva zaokrožila zopet v Šentgotardu, odkoder sva odklepetala 

po asfaltni cesti nazaj do najinega izhodišča na Trojanah. 

Na tej krožni poti se je tokrat nabralo za 17 kilometrov ter dobrih 1200 višinskih metrov poti.

 

_____________

 

Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________