Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur

V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 

Kot v starih dobrih časih.

Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 

krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.

Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 

Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.

Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 

Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 

Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.

Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.

Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 

A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.

Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.

Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 

saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.

Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 

Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.

Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.

Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.

Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 

Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.

Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.

 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 

ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.

Viš in Koštrunove špice

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 12 ur
Krožna pot: Rabeljsko jezero - koča Corsi - pot Via normale na Viš - navzdol del poti Anita Goitan - Škrbina zadnje Špranje - Koštrunove špice - škrbina - koča Corsi - Rabeljsko jezero.

V najinih glavah je že nekaj časa zorela želja za vzpon na gore zahodnih Julijcev. Ni lepšega, če se želja lahko izpolni. 

Avto sva zapustila malo nad Rabeljskim jezerom. V vročini sobotnega popoldneva smo se  počasi vzpenjali proti koči Corsi, 

kjer smo prenočili. Koča stoji na čudoviti manjši planoti pod gorami, s pogledom na naše - slovenske Julijce.

Zadnji sončni žarki so osvetlili Jerebico, Briceljk ter kaninsko pogorje. 

Še malo smo uživali v toplem večeru, potem pa smo se odpravili k počitku.

Od koče Corsi - 1874 m vodijo številne poti. S slovensko planinsko karto zahodnih Julijcev smo si pomagali, 

da smo končno določili pot po kateri se bomo vzpenjali na vrh Viša. Oznake nam niso bile dovolj jasne, da bi bili res prepričani, 

da smo na pravi poti. Pač treba je nekako navzgor, pa smo šli malo po svoje 

in zato bili nagrajeni z bližnjim srečanjem s čredico kozorogov.

Škrbina zadnje špranje je bila pred nami, mi pa smo se usmerili na bolj označeno pot levo proti Višu.

Čudovita so srečanja teh živalc, neustaršnih plezalcev nad prepadi . So res kralji in kraljice gorskih planjav.

Že so se nam vedno bolj odpirali razgledi na prostrana gorstva ter dolino pod nami.

Pot je občasno varovana z jeklenico, kar pogosto pride zelo prav.

Pot Via normale vodi tudi pod takšnim previsom.

Na zadnjem strmem pobočju Viša se je pod nami odprla italijanska dolina Zajezera.

Na vrhu Viša -  Jof Fuart 2666m .

Gora je toliko , da dobiš občutek kot da si na strehi sveta. V ozadju se kažejo obrisi naših gora,

spredaj pa se šopiri krasen skalnat amfiteater.

Na vrhu se spodobi slikat, malo za spomin, pa malo za dokaz. 

V ozadju se bohoti Montaž, ki bo tudi kmalu na vrsti, da ga pregledamo še od zgoraj navzdol.

Na vrhu smo bili sami, čudovito razkošje, ki ga lahko doživiš zaradi zgodnje ure odhoda iz tople postelje. 

Strokovni posvet za nadaljevanje poti? Ne, samo utrjevanje terestične navigacije.

Na vrh Viša so čez dobre pol ure pričeli prihajati pohodniki, zato smo se mi takoj umaknili na sosednji, malo nižji vrh Viša. 

Semkaj pa ni silil nihče, zato je ta vrh ostal  naš dokler ga nismo zapustili.

In imeli smo kaj videti. Mali kozorog je na zelo izpostavljeni skalni polički užival v razgledu na gorske lepotce.

Na poti navzdol smo si privoščili še raziskovanje  gamsjih in kozorogovih stezic. 

Šli smo malo po svoje z željo, da bi nekako le priplezali do amfiteatra. Neuspešno. Ko smo bili tik pred ciljem, 

nas je ustavil oster in strm greben, ki ga brez plezalne opreme ni bilo mogoče preplezati. Pa kdaj drugič!

Mogočna ostenja pod Višem kar vabijo, vendar za vse danes res ni časa.

Čudovite sklane skulpture so bile povsod okrog nas. Z očmi smo iskali morebitne skrite poti in stezice.

Tanja naju je morala zapustiti, ker se ji je mudilo domov, midva pa sva nadaljevala po poti Anite Goitan proti 

Škrbini zadnje špranje (2271 m) in na Koštrunove špice (2502 m).

V Škrbini je prijetno pihalo, kar v vročih dnevih prav vsem prija.

Pogled na drugo stran Koštrunovih špic je razkrival, da so tudi tam mogočne gore.

Pod vrhovi špic so vklesani bunkerji. Spomin na čas, ko so naivni ljudje še verjeli, da je z vojno mogoče doseči mir ...

Neverjetne skalne skulpture so bile povsod. Le kdo je vse to ustvaril?

Še kozorog je očitno prišel občudovat skalne skulpture, kajti tu resnično ni nobene paše. 

Pa nekateri pravijo da živali ne zaznajo lepote. Velika zmota!

Tudi tale mladič je šel malo po svoje.Uživa v okolju za katerega je tako dobro opremljen.

Počasi sva zapuščala gorske višave in se spustila mimo koče Corsi navzdol preko Viške planine do izhodišča pri Rabeljskemu jezeru. Prekrasni gorski svet zahodnih Julijcev je ostal na fotografijah. Naša doživetja pa bodo ostala z nami.

Planjava po grebenu

Izhodišče: Jermanca nad Kamniško Bistrico
Pot: Jermanca - za Vrati - Sukalnik - Planjava - Srebrno sedlo - Repov kot - Jermanca
Čas: 10 - 11 ur
Višinska razlika: 1500 m

Tokrat se nas je zbralo pet prijateljev,  ljubiteljev gora in narave.
Dober poznavalec naših gora, Milan, je že prehodil in raziskal to staro lovsko pot na Planjavo, zato nas bo danes on vodil. 

Avto smo pustili na Jermanci, se podali na stezo za  Repov kot in kaj kmalu zavili levo navzgor. 

Nasproti nas smo dolgo opazovali vsem nam znanega Kamniškega dedca, na drugi strani pa se je zbujalo Kamniško sedlo.

Pot je bila vse skozi strma, vila se je med borovci, strmimi travami...

...in končno smo pred seboj zagledali izhod iz grape, ki jo bo potrebno pod vrhom prečiti.

Čudovite planike so bile vsepovsod, letos jih je res veliko.

Naš fotograf Zlatko je takole zavzeto beležil utrinke na poti.

Vrh grape je bil že blizu in kazalo je, da prečenje ne bo ravno najlažje.

Res je bilo tako, ponekod so bile skale spolzke ali gladke tako da je pomoč rok bila zaželjena in potrebna.

Čudovito sedlo za Vrati se je prikazalo pred nami.

Prihod na sedlo je pomenil tudi prihod iz sence na bujen osončen travnik..

Na teh sočnih travah so nekoč pastirji pasli svojo drobnico, ki so jo sem prignali po isti poti, po kateri smo se danes povzpeli mi.

In smo uživali tudi mi. Vmes smo se povzpeli še na Movznik, ki sedelce omejuje z juga.

Pogled levo na našo pot dalje in Zeleniške špice pred nami.

Kar nekaj časa nismo mogli zapustiti prijetnega kraja, seveda smo to dobro izkoristili. 

Je kje še kaj lepšega kot dobra malica v restavraciji s ***** visoko med oblaki?

Prečenje strmih pobočij je v nadaljevanju ponudilo tudi nekaj plezalnih užitkov in hoje po vseh štirih.

Sledil je precej strm vzpon na Sukalnik, slikovit greben pod Planjavo.

Tako lepo je bilo tam gor, da se nam ni mudilo nikamor naprej.

Pogled na Rdeči kup, štrcelj, ki ga prepleza vsak samo enkrat in nikoli več. Tisti ki so bili gor, pravijo, da se zna vsak čas podreti.

Pogled navzdol na Kamniško sedlo nam pokaže, da je danes veliko obiska.

Naša četica pa je lepo odkorakala dalje, čisto na kratko na označeno pot, potem pa takoj nato ostro levo na pobočje Planjave. 

Hitro je bilo konec turizma (markirane poti), naš cilj je bil greben Planjave.

Prihitele so megle in nad njimi smo se naglo vzpenjali proti vrhu, da ujamemo še kak pogled na drugo stran.

Na srečo se megle niso zgostile, zato razgleda ni manjkalo. 

Na grebenu Planjave - 2392 m pa je ostal le čisti užitek na preplezano - prehojeno pot, na poglede v dolino in smeh ekipe.

Logarska dolina je bila daleč pod nami in vsi hribi okoli so se bleščali v prijetnem sončnem dnevu.

Lepo in prijetno je pohajati po grebenu, ki se vzpenja proti vrhu Planjave.

Strokovni posvet o nadaljevanju poti? Verjetno ne, saj je približna pot že dogovorjena.

Na vrhu Planjave je bilo kar nekaj planincev.. 

Nihče od nas ni ljubitelj pretirane gužve v hribih, zato smo hitro zapustili vrh in se odpravili po poti na Srebrno sedlo.

Na Srebrnem sedlu sta dva naša jezdeca že sanjala med oblaki, ostali pa smo se tudi takoj pridružili.

Sledil je neizogiben spust v Repov kot.

Na zahodni strani ga omejujejo lepe in čvrste stene.

 Tale del poti v Repovem kotu pa je potrebno preplezati.

Proti koncu našega spusta smo se ustavili pri znanih tolmunih, ki vabijo s svojo čisto vodo.

 Eni so v takoj, drugi pa malo kasneje izkoristili njeno svežino in se okopali.

 Za ženski del ekipe kopanje ni bilo ravno višek toplote, za moške termometre pa je menda imela 24 stopinj.
Kakorkoli že, vsem pa je prijala kopel.

Za konec še en utrinek s poti: ekipa je zopet pri prijetnem opravilu.

 In dan je minil razgibano, nasmejano, visoko nad dolinami in množicami ljudi.