Bovški Gamsovec

Pot: dolina Vrat čez Sovatno na Pogačnikov dom na Kriških podih, sončni vzhod na Razorju, Bovški Gamsovec in povratek skozi Luknjo nazaj v Vrata

V poznopopoldanskem petku iz doline Vrat do Pogačnikovega doma so se meglice v večerni zarji nad Škrlatico takole rdeče obarvale. Bilo je čudovito obarvano petkovo popoldne.

Ko sva se povzpele nad Sovatno, je veter kraljeval na planjavah in odpihal in zopet pripihal
oblake nad Stenar.

Kar naenkrat so se pojavili kozorogi. Čudovite živali, kot da se zavedajo svoje posebnosti, se niso menile za naju. Kozorog samotar se je izvil iz megle in si našel slasten zalogaj.

Naenkrat sva zagledali celo čredo kozorogov, ki se niso dali nič motiti pri svoji večerni paši.

Ta del Julijcev je prekrasen. V ozadju je izstopala gora Pihavec.

Rogovje je kozorogom res v okras. Vpraševala sem se,  le zakaj se tako pretegujejo in stegujejo rogove daleč nazaj?

Seveda so rogovi izredno praktični za praskanje, tudi tam zadaj, tam pač kjer srbi..

Pot do Pogačnikovega doma poteka tudi po takšni kamniti polički.

Zagledale sva mladiče kozorogov, ki so nama takoj pokazali kaj znajo.

Steza na Bovški Gamsovec je varovana, označena in tudi takole vodi po grebenu gora dalje.

Edelweiss....

https://www.youtube.com/watch?v=8bL2BCiFkTk 

Proti vrhu je potrebno še malo bolj stegniti roke in se oprijeti za kak klin ali skalo.

Rožice in spet rožice. Tokrat je na sliki Triglavska roža ali bleščeči prstnik. Skalnjaki naših planin so lepši kot tisti v dolini, ki jih naredimo mi ljudje.

Na vrhu  Bovškega Gamsovca sva -  seveda je takoj sledilo občudovanje sosednjih gora in preverjanje najinega znanja, kako se imenuje kakšna gora. Obsežen podor s Pihavca je zagradil planinsko pot, tako da je ta vrh  zaenkrat nedostopen.

Indijanec???

Pogled na Triglav s Bovškega Gamsovca - 2392 m.

Severna stena Triglava je bila pred nama kot na dlani.

Počitek, mir in planinska radost sta nekaj posebnega v takšnem dnevu in ob takšnih razgledih.

 Kaj pa se tu dogaja?  Radovednež svizec je povzdignil svoj glas.

Toda potrebno bo zapustiti planinski raj in odkorakati v Dolino. Pred odhodom navzdol nama je pogled neprestano uhajal k mogočni steni Triglava.

Skozi Luknjo navzdol do doline Vrat so nama kozorogi zopet popestrili dan. Tokrat so na nas prožili kamenje tako , da sva morali malo počakati. Ne bi bilo dobro, da bi naju kamenjali s točo kamenja. Prenehali so prožiti kamenje in potem je resnično sledil odhod v Dolino in naš obljudeni svet.

Na Sušac in nazaj na Krk

Začela sva v veliki bonaci, zato naju Kvarnerič ni utrudil, čeprav sva bila na morju od jutra do večera. 

Motor je tiho predel, dokler ni vstal veter, da je najina Tabita končno dobila svoja bela krila.

Krk, Plavnik,Cres,Ilovik, Premuda in Škarda so za nama, 

mi pa s polnimi jadri mimo 'Sfinge' proti Istu in Molatu.

 Dobrega vetra ne kaže zapostavljati, zato se ustaviva šele v Panteri; 

slikovitem zalivu na gornjem koncu Dugega otoka.

 Večerni pohod po nizkih grebenih nama popestrijo prizori, 

ki pričajo o brodolomih prejšnjih in sedanjih časov.

Pa tudi zabava se najde v divjini, kjer le valovi pojejo svoj neutrudni refren.

 Že se pokaže svetilnik na Velem ratu, kamor sva se odpravila po svež paradižnik, 

ki ga goji svetilničarjeva družina.

 Na poti nazaj se sonce že počasi poslavlja.

Malo ga zaustaviva, da bova še po svetlem doma.

  Vseeno se počasi poslovimo v tišini utrujenega dneva.

 Naslednji večer sva že na vrhu Žuta, najinega priljubljenega otoka, 

od koder ležijo kot na dlani razpotegnjeni Kornati.

 Igra svetlobe, barve in senc naju vedno znova očara v času, ko sonce začne zahajati za otoki.

 Toliko lepote je na enem mestu, da enostavno ne veš kam in kaj bi gledal.

 Mala Proversa, Katina, Vela Proversa, Telaščica ... Kornat.

 Slovo od sonca je na teh otokih vedno posebno doživetje, ki trajno ostane zapisano v spomin.

 Znova in znova rada gledava ta veličasten prizor.

Murtersko morje, Žirje in Komiža so za nama. Poslavljava se tudi od Biševa, ki še spi v jutranji sparini.

 Kar ne moreva se odlepiti od slikovite obale južne strani Visa, 

ki niza filmske prizore vsako prepluto miljo posebej.

 Še tale zaliv je treba pogledat, potem pa zopet na odprto morje. Kurz Lastovo!

Ampak veter je bil bolj ugoden za jadranje proti Sušcu, zato sva jadrala tja. 

Bolj sva se mu bližala, bolj mogočen je postajal svetilnik na visoki skali.

 Res krasna utrdba na nedostopni prepadni steni. Verjetno bi prenočila tukaj če ...

 Zato pa sva nadaljevala do Lastova, dopolnila zalogo goriva v Ubliju in se malo pred trdo nočjo zasidrala v Jurjevi luki. Zjutraj je bilo povsem logično, da se povzpneva še na Jurjevo goro.

 Potem sva jadrala še do Sapluna, ki pa je imel tokrat preveč obiskovalcev da bi se kopala na tamkajšnji beli peščeni plaži. Sva raje odjadrala nazaj do Skrivene luke, kjer sva se kopala, pa tudi prenočila.

 Nato se je iznenada v morsko idilo vrinilo veliiiiiiko domotožje, pa sva obrnila proti domu.

Otoki in zalivi so prihajali in odhajali v nasprotnem vrstnem redu

 in kmalu sva sidrala na južnem delu Dugega otoka v mirnem zalivu Čuščice.

 Zjutraj sva kot po navadi poskušala osvojiti še vrh nad zalivom, 

pa nisva našla primerne poti skozi trnje in makijo.

Tokrat sva se ustavila še na Rabu, ker že dolgo nisva preverila kaj je tam novega. Ja, se dogaja. Bo treba večkrat tudi tja. Mesto naju znova in znova očara z lepo arhitekturno zasnovo v belem kamnu, ki mu leta in stoletja ne morejo odnesti svežine.

Še mimo Plavnika in Krka in Tabito sva privezala v domačo luko.
Pa sva spet doma. Tabita čaka na novo jadranje, midva pa na nove proste dneve.

________________________

Lipševa vrata in Obel kamen

Izhodišče: vasica Sv. Duh pod Olševo
Čas: 5 ur
Višinska razlika: 800 m

Panoramska cesta nad Solčavo in Lučami do vasice Sv. Duh je od letos opremljena
z informativnimi tablami na razglednih točkah. Evropa je financirala! Pohvalno!

Od kmetije Rogar je slabo uro vzpona do Potočke zijalke.

Pred Potočko zijalko se odcepi pot za  Lipševa vrata - v smeri Avstrije.

Čez kakšne pol ure prijetne hoje rahlo navzdol po pobočju ter nekaj plezarije
po varovani poti, se odprejo pred teboj mogočna Lipševa vrata.

Mimo vrat vodi steza še dalje navzdol do naslednjih -  malo manjših vrat.

Malo nižje po varovani poti prideš še do skalnega okna.

Od mogočnih Lipševih vrat vodi na Obel kamen  neoznačena
toda večinoma dobro sledljiva pot strmo navzgor.

Na strmi poti navzgor smo si vzeli par minut časa za gradnjo kamnitega možica.

Obel kamen je skrajno zahodni vrh dolgega grebena Olševe.

S pobočja Olševe se odpira krasen pogled na bližnje in daljne gore.

Z vrha Oblega kamna sva sestopila po običajni markirani stezi navzdol do Potočke zijalke - 1700m.

Prijetno kroženje v divjem in lepem kraljestvu Olševe je tako zaključen

Le še spust do panoramske ceste in dan bo popoln.