Naš snegažejni mož

Prišel je tiho in stopil v legendo ...

A imaš ti večjega ? :-))))

Kamniško sedlo

Izhodišče: Kamniška Bistrica
Čas in razmere:  sedem ur,  zasnežena in ponekod ledena pot, zelo močan veter na vrhu.
Višinska razlika: 1000 m

V dopoldanskih urah se je megla še ovijala okoli dreves in vrhov nad nama.

Na prijetni ravni Na pastircih  je veter že pričel kazati svojo moč s tem, da je prav lepo razpihal oblake.

Odprl se je pogled na Brano - najin današnji cilj, vsaj tako sva mislila na začetku.

Narava je pripomogla k rasti edinstvenega bonsaja v tej mrzli in suhi pokrajini. 

Verjetno ga le redki sploh opazimo.

Tudi macesnovega gozdička ob poti verjetno niso opazili tisti, ki so pretirano hiteli.

Ravninski del poti se je kar prehitro spet povzpel v strmino.

Pogled proti vrhu sedla je kazal, da tam močno piha.  Meglice so se privalile in na hitro razblinile.

Koča je bila zaprta v veliko razočaranje nas vseh.  Zaradi izredno močnega vetra sva kar takoj opustila namero, da bi se povzpela še na Brano. Ni nama treba! 

Kako lepo je malo odrasti tudi glede ponižnosti, da si sposoben opustiti nepomembne cilje!

Ob koči na Kamniškem sedlu - 1884 m sva poiskala zavetje in občudovala razpihano Planjavo ter dva alpinista, ki sta se odločila za hiter sestop s stene. Tudi onadva sta bila že sposobna dobre odločitve.

Na vrhu sedla je pihalo tako močno, da se ni dalo fotografirati na drugo stran proti Logarski dolini. 

Sunki vetra so bili izredni, tako da sva komaj obstala na nogah.

Odločila sva se za hiter sestop v prijaznejše dele nižavja.

Toda modrina neba je bila prekrasna. Veter je lepo razpihal megle.

Razkošen balvan Na Pastircih nama je nudil zavetje za uživanje na soncu.

Poiskat sva šla še nemarkirano stezo proti Repovemu kotu. Uspešno sva jo našla v neokrnjeni belini in po njej sva se vzpela na rob Kota. Spustila se pa nisva po hudi strmini navzdol, ker se nama je zdelo prenevarno zaradi novozapadlega snega. Bova to storila v boljših razmerah. 

Je pa s te poti bil krasen pogled na Kamniško kočo.

Sedaj pa je nama preostalo samo še navzdol v razpihano dolino.

Komen

Izhodišče:  Ljubenske Rastke oziroma Grunti nad Rastkami
Najina pot : Grunti - Planinčeva domačija - hotel Goba -bolnica Mrzle vode - Hlipovec - severna stran Komna - navzdol po označeni stezi čez Telečje peči pa nazaj mimo Planinca do Gruntov
Čas in razmere: šest ur,  ponekod na severnem pobočju rahlo snežena pot,  + 10 stopinj Celzija

Planinčeva domačija je obnovljena in zelo prijetna za postanek.

Od tu gre steza dalje  toda do "hotela Goba- *****" je potrebno stopiti strmo navzgor skozi lep smrekov gozd kjer ni nekih uporabnih stezic.
Hotel Goba poseduje  pet zvezdic in verjamem da je najboljši hotel daleč naokrog.

Od tu dalje vodi steza do bolnice Mrzle vode - še iz naših partizanskih časov.

Od sedla Hlipovec dalje sva z običajne poti zavila levo na severno stran Komna. 

Odprl se nama je nov drugačen pogled nanj.

Po tej strani leži še precej podrtih dreves.

Podrta smreka se še naprej bori..., iz nje raste sedem novih vrhov.

Teren na severni strani  Komna je bil precej slikovit in razgleden na koroško stran.

V zaključnem delu proti vrhu je bil pred nama takle greben.

Na prvem vrhu Komna pa skoraj brez vetra in neverjetno toplo za december.

Spust po bivšem vulkanskem kraterju in še na drugi vrh Komna - 1684 m.

Sledi še vzpon na vrh...

Na vrhu je bilo takole in ponudil se je razgled na koroško stran s Peco v ozadju.

Še zadnji koraki...

V takem toplem vremenu je bilo prav prijetno se oprijemati skal.

Razgled z vrha je nama ponudil nakopičene oblake v deželi Kranjski in rahle meglice v naših dolinah.

Vedno čudovita Ojstrica.

Po poti navzdol sva obstala še pri Telečjih pečeh, ki nama vedno pritegnejo pogled. Tokrat pa je oko obstalo na polički sredi skale ...

V gorah je vedno lepo, tako blizu oblakov si in neskončno daleč nad dolinami in vsem kar se dogaja v njih. 

                                                                 In to je tisto kar privlači.

Javorca

Izhodišče: cesta na Golte
Čas in razmere:  toliko časa kot si vzameš od ene ure do osmih ur. Snega ni.

Na Javorco vodijo številne steze in stezice z vseh strani pobočja Golt, od težkih plezalnih smeri do lahkih mehkih potk pod smrekami in macesni. Vse pa so neoznačene in nepoznavalcem skrite.

Skrite stezice vodijo na čudovite razgledne točke od koder se vidi po vsej Savinjski dolini

in še daleč naokoli.

Vse steze in plezalne poti dobro pozna le domačin Janez, ki je mnoge tudi sam 'trasiral' in očistil.  Mi, njegovi znanci in prijatelji pa smo le občasni občudovalci teh naravnih lepot.

Naravno okno pod Alpskim vrtom je samo eden od biserčkov na teh poteh.

Kadar hodim po teh stezah,  se skoraj vedno povzpnem tudi do Janezovega bivaka.

To je čarobni kraj s čudovitim razgledom.

V tem toplem decembru so že na plan pokukali prvi cvetovi teloha. Le kaj bodo delali do pomladi?

Takole pa je bilo tule na Golteh pred dvema tednoma, ko smo že upali, da si bomo prav kmalu že lahko nataknili turne smuči na noge.

Zdaj zgleda da bo treba še malo počakati. Vsaj do začetka 2015.

Raduha

Izhodišče:  parkirišče pod kočo na Loki
Razmere. pomrznjena drseča pot in zelo vetrovno na vrhu
Čas: 3 ure

Ko je želja dovolj močna, si jo uresničiš kljub zlati rani uri ...

Nekaj časa hodiš v temi, hitiš navzgor in nato se čarobna predstava prične ..

Oranžne barve nebesnega svoda  poplačajo  ves trud zaradi prekratkega spanca ...

Vsak nov prihod sonca in njegovih barv so lahko  darilo za vsakogar,  ki si ga le poželi in vzame.

Žareče barve jutra so začele počasi bledeti, prestavile so se na stezo in vrhove gora okoli naju.

Čez rob Raduhe so prvi sončni žarki obsijali tudi Olševo in kmalu še koroške doline,

ki so se počasi  prebujale iz mraka.

Vrh Raduhe je sonce osvetlilo malo prej preden sva stala tam gor. Za malo je naju prehitelo.

Na vrhu je bilo vse dobro in prav vendar zelo vetrovno...tako da se še fotografirat ni dalo ...

Pogled navzdol proti Lanežu in tja čez...proti Peci je osvetlil malo zasnežena pobočja.

Pot navzdol se nama je zdela še bolj drseča in dolgotrajna..., končno pa sva le prišla do koče na Loki,  ki je samevala..., kot midva v tem krasnem jutru.

Jutro se je iz oranžnih barv prelevilo  v tople barve zime....in jutranja predstava sončnega vzhoda je bila v zgodnjih jutranjih urah zaključena...toda...... le za danes.