Troglav

Pot: cesta nad vasjo Sajkoviči, po poti Mary na vrh ter nazaj po običajni poti

 

Troglav je najvišji vrh masiva Dinare in tudi edini spominja na Alpe, 

saj je na severni strani skalnat in prepaden.

Na začetku je bila pot precej blatna, saj so tod včeraj prehajale nevihte, 

ki sva jih opazovala s koče Kruzi na planini Cincar.

 Po kakšni uri hoje pa sva krenila desno po strmi poti z imenom Mery, ki pa je bila popolnoma suha, 

kar nama je pomenilo, da sem nevihte očitno niso segle. To naju je razveselilo.

Pot zavije strmo navzgor skozi gozd.

Ko sva izstopila čez gozdno mejo v pas ruševja, se je odprl prelep pogled na severno stran

 mogočnega ostenja Troglava.

Pot Mery je sicer zelo strma, vendar pa krasno speljana med naravnimi prehodi v steni.

Previdno stopava po takšnih skladih kompaktnega apnenca strmo navzgor.

Opaziva celo planiko, res je tukaj pravo alpsko vzdušje.

Še kar navzgor...ko misliš da je konec vzpona, 

se odpre nova priložnost za nabiranje višine.

 

 

Proti vrhu Troglava pa strmina bistveno popusti. 

Začne se tisto, zaradi česar so gore vedno bolj obiskane - občutki zadovoljstva, 

ki jih v dolini ni mogoče doživeti.

Vrh Troglava (1912 m)

 

Pogled na Dinaro proti severu.

 

Pogled na Srednji Troglav ter Livanjsko polje.

Pogled na Dinaro na hrvaški strani.

Sedaj pa po grebenu Troglava dalje ...

... ter navzdol po drugi vzhodni strani.

Na sedlu ter okrog Srednjega Troglava. 

Sva se nameravala povzpeti še na Srednji Troglav, pa nisva našla uhojene poti.

Povsod je bilo preveč zaraščeno, zato sva opustila dobro namero.

Ta druga pot navzdol ni bila tako hudo strma kot steza Mery, 

je pa tudi ta nudila lepe razglede naokoli, dokler se nisva spustila do gozda.

Gozd je tukaj naraven in zato zelo pestre sestave. Bukve, veliko jelk in nekaj smrek, 

med njimi sva videla celo nekaj omorik. 

Nekatera drevesa so bile častitljive starosti, saj so imele v premer okoli meter in pol.

Nazaj na izhodišču sva bila po kakšnih sedmih urah prijetne hoje.

Aplikacija nama je za to pot naštela okoli 900 višinskih metrov ter 12 km poti.

Cincar

Pot: koča Kruzi, vrh planine Cincar ter nazaj

 

Iz mesta Livno vodi cesta na planino Cincar. 

To je velika prostrana planina in spada med planine v BIH, katerih vrhovi  dosežejo 2000 m. 

 Leži med Kupreškim in Glamoškim poljem. To je sedaj edina bosanska planina, na kateri se še pasejo  divji konji. Planina je samotna s samo nekaj hišami ter stajami za živino takoj nad mestom Livno.

Iz Livna sva se zapeljala po slabi makadamski cesti do koče Kruzi. 

Koča je odprta le po dogovoru in ravno ta dan je bila odprta, ker je bila tu treking skupina iz Slovenije. Ko so se vsi odpravili navzdol do Livna, sva ostala sama na širni planini. 

Pozno popoldne sva opazovala nevihte, ki so se vrstile nad sosednjo Dinaro.

 

Naslednje jutro sva se odpravila proti vrhu Cincarja. Gosti oblaki so skrivali vrh.

Najprej se hodi po prostrani planini malo gor in malo dol. Pot je markirana.

Orientacija ni zahtevna, razen v megli.

Med hojo sva opazovala čredo divjih konj, ki pa se nama ni približala.

Baje se včasih tudi približajo človeku, ko si zaželijo kak slasten grižljaj iz nahrbtnika.

Pogled navzdol je bil prekrasen. Velika prostranost planine je naju presenetila.

Pri vzponu na vrh planine večino višinskih metrov narediš zadnje dva kilometra. 

Vzpon je kar zahteven v tem smislu, ker je pot speljana naravnost navzgor do vrha. 

Zlasti zadnjih 200 m je izredno strmih.

Na vrhu Cincarja ( 2006 m) pa naju je pričakala megla...

...tisti jutranji oblak se kljub močnemu vetru ni in ni hotel umakniti z vrha.

 Zato pa sva se midva umaknila hitreje kot sva nameravala.

Na poti navzdol pa sva resnično občudovala te neskončne širjave in velikost planine ...

...kamor koli si pogledal, je bila ena sama široka planina.

Izredno lep pogled je bil to.

Sestopala sva malo po svoje, mimo stez in oznak. Orientacija ni bila težka.

Odkrila sva še nekaj prelepih kotanj...

...se ozirala nazaj na Cincar, kjer pa so se megle v tem času razkadile.

Do najinega izhodišča pri koči Kruzi je bilo še nekaj kilometrov ravninske poti.

Koča Kruzi je še kar samevala. Zelo lepa koča je to, s svojo elektriko, s svojim zajetjem vode ter zimsko sobo ob kateri je bogata skladovnica drv. 

Počutila sva se tako dobro, da bi najraje tukaj ostala še kak dan ali dva.

A tokrat to ni bilo mogoče.

Pot ni bila dolga, le 730 višinskih metrov ter 11 kilometrov poti, ki je pred vrhom resnično zelo strma.

Sinjal - Dinara

Pot: vas Glavaš, pot mimo Jančije glavice, Dinara, pot mimo Ošljaka, Glavaš

 

Najvišji vrh Hrvatske leži na velikem masivu imenovanem Dinara, ki je dolg okoli 20 km in širok 10 km. Je drugi največji del Dinarskega gorstva, takoj za Velebitom. Dinarsko gorstvo je tako dobilo ime po tem masivu Dinara, katerega najvišji vrh Sinjal je tudi najvišji vrh Hrvatske.

 

Na Dinaro vodi več poti, vse so približno enako dolge. 

Midva sva izbrala pot iz vasi Glavaš, do koder vodi lepa toda ozka asfaltirana cesta. 

Nad vasjo so ostanki trdnjave iz XV. stoletja, ki je bila zgrajena zaradi pogostih otomanskih obleganj v tistem času. V okolici Kninskega polja je najti ostanke enajstih takšnih postojank.

 

Vse so bile zgrajene od XV. do XVII.  stoletja zaradi zaščite pred vdori Otomanov.

Pot vodi dalje mimo planine kjer je zavetišče Martina Košare. 

Zavetišče je na žalost zelo zanemarjeno. 

Na planini se je paslo nekaj konjev, kljub velikim površinam pogorišča.

Pogled navzdol na planino.

Pot se neprestano vzpenja, ponekod bolj, ponekod manj.

 Zaradi zgodnje jutranje ure sonce še ni pripekalo.

Za Jančijo glavico je bila pot manj označena , na takšnih podih je bila potrebna pazljivost.

Prispela sva na zadnji del poti pod vrhom.

Vrh Dinara ali Sinjal( 1831 m). Stolp na vrhu nudi lepo zavetje pred burjo, 

ki je tudi nama zelo kuštrala lase.

Vidljivost sva imela slabo. V dobrih razmerah pa se baje vidi od morja do planin v Bosni, 

vsaj tako sva prebrala. Pot navzdol sva nadaljevala po obronkih planine. V dolini je mesto Kijevo.

Pot po planini.

Zavetišče Drago Grubač je prijetno urejeno.

Sem pride pot od ferate Dinaridi, ki je pa trenutno v delu, vsaj pisalo je tako na obvestilni tabli.

Vrh pred začetkom ali koncem ferate.

Pogled navzdol na zavetišče. Iz pogorišča se vidi, da so kočo komaj obvarovali pred ognjem

Pogorišče je bilo še sveže, po celotnem tem predelu Dinare sva opazovala velika pogorišča.

Še vedno je "dišalo" po ognju.

Pot je vodila strmo navzdol in v sončni pripeki sva se kar oddahnila, ko sva prispela na položnejši teren.

Vmes sva se šla še ohladit v veliko jamo.

Na tej poti sva prehodila 1290 višinskih metrov ter skoraj 17 km poti. Za pot navzgor sva porabila 10 minut manj kot 4 ure, za navzdol pa tri.