sobota, 24. avgust 2024

Olševa

 

Pot:  gozdna cesta pri Sv. Duhu, Lipševa vrata (Felsentore) , Obel kamen, Govca, 
Potočka zijalka ter nazaj na izhodišče.
Na gozdni jasi je bilo vse mirno, tiho in tudi naše priprave za pohod so potekale hitro. 
Kmalu smo se priključili markirani poti, po kateri smo se povzpeli v breg.
Pred Potočko zijalko smo krenili levo in prečili pobočje, ki je bilo do leta 2019 poraslo z gozdom po katerem je vodila lepa senčnata gozdna potka. Po takratnem vetrolomu  je trajalo par let, da so odstranili večino izruvanih dreves, sedaj pa je pot le delno zakrita.
Pred Lipševimi vrati je nekaj varovanega vzpona, ki pripomore k boljšemu občutku varnosti.
Lipševa vrata so ena izmed dveh znamenitosti Olševe. Najlepša so Velika Lipševa vrata (1508 m). Ležijo na avstrijski strani v neposredni bližini meje.

Ob trojnih vratih, ki ležijo v kamnitem grebenu ena nad drugim, je speljana zavarovana planinska pot. Od njih je lep razgled na avstrijsko Koroško ter naše Alpe.
Od vrat nazaj smo se povzpeli po neoznačeni poti na gozdnati greben Olševe.
Pot je strma in tudi spolzka ponekod. Utrinek s poti.
Na prvem zahodnem vrhu Olševe se nam je odprl prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na zemljevidih in naši aplikaciji je prvi vrh imenovan Olševa ali Useva 1883 m na avstrijski strani.

Sledilo je prečenje celotnega pogorja Olševe.

Mimo Oblega kamna ( 1911 m) s pogledom na lep, toda zelo krušen skalnat obod.

Sedaj pa navzdol ...

... na malo sedlo pod našim zadnjim vrhom, Govco.

Med previdno hojo opazujemo lepe stvaritve narave, ki vedno padejo v oči, ko pohajkujemo tu.

Na vrhu Olševe, Govca (1929 m).

Pogled naprej na vzhodni del pogorja Olševe, Visoka peč, Odenični hriber. 
Pot po tem delu Olševe bomo prihranili za jesenski potep.

Po daljšem počitku in uživanju na vrhu smo se napotili navzdol ...
... do svetovno znane Potočke zijalke.
Tokrat smo namenili precej časa temeljitemu ogledu njene prostrane notranjosti.
Po prijetni jamski ohladitvi naših pregretih udov smo se počasi vrnili do izhodišča.
 
Na tej poti sva uživala skupaj z Alenko in Emilom. ( Njun blog: http://eka-me.si/  ). 
Aplikacija nam je skopo  naštela  le 775  višinskih metrov ter nekaj manj kot 7 km poti.

________________

četrtek, 15. avgust 2024

Polinik

Pot: gostilna Plockenhaus, planina Spielbodenalm, Polinik in nazaj (pot 403 ,430)
Za zadnji dan potepanja v Karnijskih Alpah sva izbrala Polinik. 
Po včerajšnih nevihtah se je naredil lep dan, toda tudi danes so bile plohe in nevihte verjetne. 
Nasproti gostilne je parkirni prostor, sama gostilna pa zgleda da ne obratuje več. 
Mogoče je bila le zaprta. Pot vodi mimo lepega Zelenega jezera...
... skozi gozd navzgor do spodnje planine Spielbodenalm, ki pa je zaraščena. 
Ima pa dober izvir vode.
Večkrat sva prečila električne pastirje in nekateri prehodi so pretirano ozki.
Naju je zaskrbeli za nekatere najine znance, če se bi prerinili skozi.
Po kakšni uri strmega vzpona skozi gozd sva dosegla gozdno mejo.
Odprli so se prelepi razgledi vse naokrog.
Na gornji sliki levo  je najin Cellon od včeraj, na spodnji sliki pa zgornja planina Spielbodenalm, s kočami, stajami in živino. Do te planine sicer vodi široka, lepo vzdrževana cesta za pastirje.
V ozadju je najin današnji cilj: Polinik.

Spodaj je pogled na Pal Piccolo, sicer samo 1867 m visok vrh ampak na vrhu in ob poti so ostanki iz 1.svetovne vojne z muzejem na prostem, tako da se ga splača obiskati. O tem sva prebrala. 
Lahko opraviš tudi krožno pot od sedla Plockenpass ali od koče Plockenhaus.
 Toda velik del poti je trenutno zaprt zaradi velikoh podorov.
 Je pa ta vrh šel tudi na najin "seznam planinskih poti", ki jih je treba še obiskati.
Za planino je nekakšen velik travnat lijak ali amfiteater, povzpeti se je treba na vrh tega.
Prelep pogled z vrha na Cellon ter ostale vzhodne Karnijske Alpe.
Na vrhu sva se zopet dala slikat, obiskovalcev skoraj ni bilo, kljub prazničnemu dnevu v Avstriji.
Sprehodila sva se še do drugega vrha Polinika (2332 m), s pogledom na Ziljsko dolino.
Prelep pogled na travnate planine na SV...
...ter navzdol na planino Spielbodenalm, ki sva jo prečila...
...ter pogled še daleč na S.
Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, ker je zelo naložena s kamenjem in gruščem.
Zopet mimo planine Spielbodenalm...
...ter še zadnji pogled na najin včerajšni Cellon.
Skrivnostno Zeleno jezero v dolini je samevalo, kopanje v njem ni dovoljeno,
 zato sva se osvežila v manjšem tolmunu potoka, ki se vanj izliva.
Na tej poti nama je aplikacija tokrat namerila 1170 višinskih metrov in 10 km poti.

 

sreda, 14. avgust 2024

Creta di Collinetta ali Frischenkofel

Pot: alpski prelaz Plockenpass (1360 m), Creta di Collinetta-vrh ter nazaj (pot 146, 147)

Prelaz Plockenpass je trenutno zaprt.
 Z avstrijske strani je cesta normalno prevozna, na prehodu na italijansko stran pa je cesta zaprta zaradi velikih podorov kamenja in skal na cesti.
Opozorilna tabla za zaprt prelaz se sicer nahaja že v dolini. Vendar mnogi obvestilni tabli niso verjeli in so sami šli preverjat stanje, kot sva opazila pretekla dva dni.
S prelaza vodi pot  do vrhov v skupini Cellon, kamor sva bila namenjena tudi midva.
Pot se vijuga skozi gozd nato preko strmih travnikov...

... ki jih je potrebno previdno prečiti ...... da se povzpneš do vrhov v pogorju Cellon.
Zaradi hitro prihajajočih in grozečih megel sva se povzpela le na Creto di Collinetto.
Na vrhu so se megle hitro prestavljale in zgoščevale, zato nisva imela vedno odprtih pogledov naokrog.
Creta di Collinetta (2238 m).
Pogled proti jugu na nižje planine.
Na spodnji sliki je v ozadju še viden vrh Cresta Verde, ker je bil trenutno še brez meglic. 
Ko sva se vračala sva ga imela namen osvojiti. 
Toda zaradi hitrega slabšanja vremena sva namero soglasno opustila.
Dostopna pot po grebenu, pogled z vrha.
Pod vrhom je veliko ostankov iz prve svetovne vojne. Največ je bunkerjev...
... ter rovov na drugo stran gore.
Utrinki z grebenske poti.

Krenila sva navzdol brez obvezne malice na vrhu.
Pogled nazaj na najino Creto di Collinetto, trenutno so se megle spet razkadile.
Pogled v dolino na Timau v Italiji.
Vreme se je hitro poslabšalo, malo pred sestopom na prelaz je pričelo rahlo deževati. Uspešno sva se  skrila v avto, nato se je usula prilično debela in gosta toča pred katero sva se umaknila v bližnjo pokrito cestno galerijo. Najini gojzarji, ki sva jih prej pustila pod avtom, so bili kmalu napolnjeni z vodo in lepo zbirko zrn toče. Bliskalo in grmelo je še nekaj minut, nato pa je znova posijalo sonce. 
Najini gojzarji, so se popolnoma mokri takole sušili, da se pripravijo za nov jutrišnji pohod. 
 
V najini bližini je bilo naše neurje tudi dokumentirano:
 
 Tokrat sva premagala okoli 1100 višinskih metrov ter okoli 10 km poti. 
To je le pot gor in dol, nameravala sva obiskati še nekaj stranskih vrhov in se vračati po drugi poti, pa sva se zaradi bližajoče nevihte malo bolj pospešeno vrnila do najinega avta na prelaz Plockenpass.