Zahodna Sahara - I

 

V poznem večeru smo sledili Damjanovemu avtu iz Boujdourja na saharsko pisto 

(ne moreš temu reči, da je to cesta) v notranjost puščave. 

V trdi temi smo se z avti namestili okoli zapuščene stavbe. 

Videli nismo nič razen veliko svetlih zvezd na temnem nebu. 

Tišina in utrujenost sta pomagali, da smo hitro zaspali.

Sončni vzhod je tu okoli 8.30 zjutraj in šele takrat smo začeli spoznavati razsežnost puščave.

Nikjer ni nič, do obzorja je tako. Pričakovali smo velike sipine ter obsežna peščena področja. 

Pa tam ni bilo tako. V Zahodni Sahari je le 10  % področja v sipinah, vse ostalo je bolj ali manj grobo zrnato peščeno in trdo ravninsko področje, kjer raste zelo malo ali nič. Razen v oazah seveda.

Ostanki živali pričajo o težkih pogojih za preživetje.

 

Sledili smo pisti vedno globlje v puščavo.

 Našli smo prazen in zapuščen tovornjak, ki je stal na robu piste.

Tudi avtomobili radi umirajo v puščavi, saj jim tukajšnje vozne razmere krajšajo vitalne funkcije.

 Nadaljevali smo pot v smeri Jraifije.

Vmes je bilo nekaj odmora.

 

Nato smo zavozili v zapeskano ali mivkasto področje.

Vse avte smo pod Damjanovim vodstvom rešili iz zastoja, ko je bilo peska preveč.

 

 

Potem smo se ustavili ob objektu, kjer občasno potekajo verska srečanja Saharcev sredi puščave.

 

 

Nadaljevali smo pot do izvira izredno tople termalne vode, ki je žal zapuščen.

Se sprehodili na bljižnjo zelo majhno vzpetino...

...kjer smo na vrhu zvedeli, da je tu bilo nastavljenih polno tankovskih min v času boja med Maročani in Saharci, ne tako dolgo nazaj. Ostanki avtov, ki jih je tu razneslo, so vidni še sedaj.

Zanimiv, poučen, zelo lep in zelo nevsakdanji dan smo zaključili ob toplem vrelcu Jraifia,

 seveda sredi puščave.

Vrelec napaja bazen, tu ima voda 43 stopinj. Ko piha mrzel veter in nosi pesek s puščave,

 je takšen vrelec tople vode v oazi pravi balzam za dušo in telo. Domačini ta kotiček radi obiskujejo, tujci pa le redko zaidejo sem. 

Poleg termalnega bazena je tudi še bazen z ohlajeno vodo po katero prihajajo domačini s cisternami.

In sem se hodijo napajat tudi velike črede kamel,

ki se pasejo po puščavi.

Pokuk ven iz oaze zasajene s tamariskami.

Uh ... kako prija vroča voda ...

Nabrali smo si novo energijo za naslednje dni.

___________

 

Od Tarfaje do Boujdourja

Camp Naila leži v naravnem parku Khenifiss. 

Kot mnogi campi v tem delu Maroka nudi le prostor in nič drugega.

 V parku imajo majhen muzej oziroma sobo s predstavitvenimi fotografijami ptic in živali v tem parku. Seveda predstavnik razloži vse v francoščini. 

Na srečo je z nami Špela, ki nam vse lepo prevaja.

 Od daleč smo opazili tudi flaminge, ki so gnezdili na plitvinah v laguni. Res zelo lepo. 

Vredno obiska, cena parkirišča je samo 20 dirhamov na avto. (cca 2 €)

Od Tarfaye krenemo po obalni cesti.

 Na eni strani se že vleče puščava, na drugi so klifi  Atlantskega oceana.

Kamelje črede postajajo vse pogostejše. Tokrat opazimo tudi pastirja.

V mestu Tarfaya si privoščimo maroški tanjin.

Za mestom Tarfaya že desetletja leži nasedli trajekt, ki je povzročil prekinitev morske povezave z bližnjimi Kanarskimi otoki. Tja se napotijo tudi afriški begunci, zato je čez nekaj l0 km tudi nasedli motorni čoln ostal v opomin beguncem, da se beg tukaj ne izide vedno dobro. 

Kljub policijskim  kontrolam v hišcah na vsakih 100 m je lani na španske Kanare 

uspešno priplulo čez 15 000 srečnežev, ki si obeta boljše življenjske pogoje.

Tudi policijske kontrole na cestah so pogoste.

Od mesta Layoune v notranjost Sahare se nahajajo tudi sipine. 

Nekaj jih vidimo tudi mi, kar s ceste.

Mesto El Marsa ima večje pristanišče za tovorne ladje s katerimi izvažajo predvsem fosfate, 

ki se nahajajo v notranjosti maroškega dela Sahare. 

Ulice so široke, z novimi hišami.

Pred Boujdourjem nas zopet pričaka policijska kontrola, 

pokažemo jim potne liste in povemo kam gremo. 

To so obvezni podatki za vsako policijsko kontrolo.

V mestu se snidemo z Damjanom in Tonjo, ki nas bosta popeljala v Saharo. 

Skupno obiščemo bogato založeno tržnico, se založimo s hrano 

in že ta večer se premaknemo kakih t 50 km v notrajnost Sahare.

 Mirna in tiha noč pod tisočerimi zvezdami nas kmalu zaziba v prijeten spanec.

Jutri začnemo spoznavati Saharo. Smo polni pričakovanja z malo strahu pred neznanim.

____________

 

Od Agadirja do Tarfaye

  

 Ob čudovitem sončnem vzhodu (fotografijo imajo naši prijatelji : TUKAJ !!! ) 

smo občudovali prelep rdečkast nadih barv gričevnate pokrajine Argana.

V taki pokrajini smo se približevali mestu Agadir, da opravimo nakupovalne obveznosti. 

Menjava denarja, običajni nakupi. Agadir je lepo urejeno turistično mesto, 

kjer opaziš veliko evropejcev. 

Na spodnji sliki je pokrajina Argane.

 Sledil je dolg premik skozi mesto Tiznit, ki ga imam zabeleženo za ogled pri povratku. 

Bližali smo se mestu Sidi Ifni.(naslovna slika).

V mestu je nekaj campov za prenočevanje.

 Pred mestom so znane pečine in klifi, katerih ogled smo si tudi prihranili ob povratku.

 Pred tem pa smo še želeli okusiti temperaturo Atlantskega oceana.

Veliki valovi so nas porolali po mivki. Morje je bilo toplo in mivkasto in mi tudi in to je to.

Zvečer sva sprejela gostoljubno povabilo na večerjo z družino domačina, ribiča. 

Zelo sva bila presenečena nad prijaznostjo, veliko smo se pogovarjali pa čeprav le z mimiko in gestami. Uživala sva ob tradicionalni pripravi čaja in tajina.

Oboje je bilo zelo okusno.

 Zelo lepo doživetje nama bo ostalo v spominu. Hvala vam.

 

 

 Od mesta Guelmin pa do mesta Tan Tan smo doživeli tudi nekaj ur vročega puščavskega vetra.

Cesta je bila ponekod precej zametana s sipinami mivke, vidljivost pa takšna kot je pri nas v megli.

To ni bila niti malo prijetna vožnja.

 

 Taka utrujajoča vožnja je trajala kakšne štiri ure nato pa se je veter v trenutku obrnil 

in pričel pihati z morja. V vročem vetru, ki je pihal s Sahare smo imeli 38 stopinj,

 ko se je veter obrnil pa spet prijetnih 24.

 

 V kratkem postanku in rahlem zavetrju smo od daleč opazili kamele na paši.

Za mestom Tan Tan  smo se ustavili ob naravnem podoru, ki ga je ustvaril vedno aktiven ocen. 

Imenuje se Hudičeva luknja. V njej pa gnezdijo tudi lastovke.

Tudi one so našle lep prostor za prezimovanje

Zvečer smo se ustavili v prelepem campu Naila.

Tu je nacionalni park, kjer domuje veliko najrazličnejših ptic.

Videli smo tudi rdeče flaminge.

Uživali v sončnem zahodu....

...ter v tišini in petju ptic...

Zelo lepo smo zaključili tudi ta dan. 

_________________

Do Marrakesha in Agadirja

 

Po izkrcanju in carinskih formalnostih smo se v trdi temi odpeljali proti mestu Tangier.

 Predhodno smo dobili informacije, da se sim kartica lahko dobi v Mariane centru.

To ne drži več, ne v mestu Tangier ne v mestu Larache v teh centrih

 nimajo več trgovinice za nakup sim kartic.

Naša smer potovanja po Maroku je nato potekala od mesta Tangier po zahodni obali, 

mimo mest Larache, Rabat, Casablanca. Sim kartico smo dobili v mestu Larache v neki mali zakotni trgovinici, do katere nas je vodil prijazen domačin, ki smo ga srečali tam.

V zahodnem delu Maroka smo ob avtocestah opazili zelo lepo urejena počivališča ob bencinskih črpalkah, kjer je možno tudi prenočiti.

V tem področju je tudi mnogo rastlinjakov,

 ki pa so pokriti kar z neko folijo podobno naši agrokopreni.

Stavbe in mesta so bila slikovita.

Pot smo nadaljevali do mesta El Jadida na zahodni obali, ki je lepo turistično urejeno.

 Pred mestom so dolge mivkaste plaže z možnostjo prenočevanja. 

Hrupni valovi Atlanskega oceana pa so v tem času butali ob obalo.

Do Marrakesha smo pot nadaljevali po lokalni cesti mimo manjših mest Sidi Smail in Sidi Bennour.

Opazovali smo agrarno okolico ter prizadevne domačine ki opravljajo svoje vsakodnevno delo.

Mesto Marrakesh je poglavje zase. Promet je kaotičen in gost.

Po cestah vidiš vse od oslovske vprege, motociklov, kolesarjev in avtomobilov.

Med vso to gnečo so še pešci, ki se trudijo živi prečkati kaotično gmoto pločevine.

Po uri in pol stresne vožnje v mestu smo se premaknili do letališča in dočakali še manjkajoči del ekipe: Špelo in Alenko.

Zaradi gneče v mestu smo se po najkrajši poti odpeljali iz notranjosti proti mestu Agadir,

 na zahodni strani Maroka.

Pokrajina se je spreminjala od rumenih barv peska do rdečkastih barv pokrajine Argana,

 kjer je področje pridobivanja arganovega olja.

Tako ni bilo nič nenavadnega, da smo tokrat prenočili med arganovimi drevesi. 

Rdečkaste barve hribov so okoli nas zažarele v zahodnem ter naslednje jutro v vzhodnem soncu.