Od Trikale do Arte preko Geo Parka Meteora

 

Za prečenje Grčije proti Jonskemu morju sva izbrala avtocesto od Soluna pa do Trikale. 

Tako so za 200 km avtoceste Grki zaračunali 9.40 eur.  

V Trikali sva avtocesto zapustila in se namenila ostanek Grčije prečiti po regionalni cesti do Arte.

 

Že takoj na začetku sva presenečeno opazovala star most čez reko in kanjon Portaikos.

S panoja sva izvedela, da je ta most star natančno 497 let, da se bova vozila po prelepem delu Grčije, ki ga predstavlja ta preko 2000 kv. km  velik Meteora geopark. 

Poleg naravnih lepot, rek, potokov in slapov so tukaj tudi samostani in arhitekturne mojstrovine.

 

Torej sva se vozila po prelepi pokrajini ki sva jo sproti uživala, saj nanjo nisva bila pripravljena

 kot sva se večinoma pripravila na prejšnje oglede na tem potovanju.

 

Kmalu za mostom pa sva opazila posledice neurja, ki je divjalo tudi tu v Grčiji v začetku septembra. Torej le mesec za tem, ko je neurje divjalo pri nas v Sloveniji. 

Na gornji sliki so ogromne skale, ki jih je plaz zanesel med hiše. 

Za čuda so stare hiše  obstale.

 

 Kmalu za tem sva občudovala nov kamnit most, ki je  le štiri leta mlajši. 

Zgradil ga je menih za lažji dostop do samostana višje gor v strmi gori. 

Zanimivo nama je to, da stoji most med dvema prepadnima stenama, do njega pa poti nisva našla.

Morda je tudi to odneslo zadnje neurje, kot je odneslo del ceste po kateri sva zato prišla peš.

 

Tudi v nadaljevanju najine poti proti Jonskemu morju, je bila cesta večkrat komaj prevozna zaradi podorov, zemeljskih plazov in kamenja na cestišču. 

Naju je bilo strah, da se bova morala vrniti nazaj do avtoceste.

Lepa gorska cesta se je nato vzpenjala v serpentinah do okoli 1000 m nadmorske višine. 

Opazovala sva male vasi stisnjene v strmi breg.

Tudi tu je jesen že obarvala gozd v prelepe jesenske barve.

Ob cesti so se marsikje videli takšni zanimivi odtisi geološke zgodovine.

V tem delu Grčije je tudi precej gora, celo dvatisočakov, zelo lepo so se dvigovali iz meglic. 

Prelepa pokrajina je to, ni samo Egejsko ali Jonsko morje vredno obiska.

 

In že je bil ob cesti zopet eden izmed odtisov geološke zgodovine.

Za geologe je to gotovo še zgodba burne preteklosti, ko je to področje pokrivalo pramorje - Tetida.

Po 130 km dolgi, ovinkasti toda prelepi poti je najin avto malo počival, midva pa tudi...

 

...in nato sva se pripeljala do mesta Arta,

 ki tudi slovi po arheoloških ostankih in starem mostu preko reke Arachthos.

Pred mestom Prevezo sva opazila veliko obzidje in precej antičnih ostankov, 

vendar se tudi tu nisva ustavljala. Dan sva želela zaključiti v Jonskemu morju.

 In sva ga!

Jutri si bova ogledala še otok Lefkado. 

______________

 

Grčija: Halkidiki, III. prst - Kassandra

Medtem ko sva si prvi in drugi prst polotoka Halkidiki ogledala kolikor se je dalo, sva na tretji prst imenovan po glavnem mestu Kassandra le malo pokukala.

Razlog za tako odločitev je sila preprost.

 Na tretji prst namreč več kot do sredine vodi avtocesta iz Soluna. 

Najine izkušnje kažejo, da so taki predeli precej poseljeni in turistično izčrpani, 

zato sva se zapeljala le do prekopa, ki seka prst na začetku.

 

Na zgornji in spodnji sliki je prekop, ki omogoča manjšim plovilom skrajšati pot na drugo stran prsta. Preko prekopa pa vodi le zgoraj omenjena avtocesta.

Je pa res, da so tudi na tem prstu lepe plaže, pa je ravno zato tako oblegan. 

Ena izmed njih je tudi naju nekaj ur gostila. Bilo nama je prijetno na njej.

Morje je tudi tukaj še vedno zelo toplo in valovi so bili tudi dovolj prijazni z nama.

V času najinega obiska je morje na obalo potisnilo manjši gliser s posadko, ki mu je očitno odpovedal motor. Uspeli so ga le zasilno potegniti čimbolj na obalo in z dolgo vrvjo privezati za bližnje poslopje. 

Kljub temu so ga visoki valovi še vedno zalivali. Več se v tej situaciji ni dalo narediti.

 

Tako se je zaključilo najino potovanje ob Egejskemu morju. 

Konec oktobra je na tej geografski širini še zelo toplo, morje pa ima okoli 25 stopinj.

Ni naju presenečalo, da srečujeva še dosti popotnikov iz severnejših evropskih dežel, 

ki ne kažejo znakov, da se jim mudi domov.

Morda bova kakšno slabo zimo tudi midva raje preživela tukaj kot doma. 

___________________

Grčija: Halkidiki, II. prst - Sitonija

 

Srednji prst polotoka se ponaša s številnimi plažami...

...in majhnimi obmorskimi mesteci.

Pred mestom Nikiti sva spet pustila prednost kozletom in kozam ter psom, ki so jih čuvali.

Plaža v okroglem zalivu pred Porto Koufo se je pojavila ravno ob pravem času, 

da sva se tu ustavila za kopanje in sončenje.

Do plaže pred mestom Nikiti pa vodi cesta le skozi ograjen predel, 

ki ga uporabljajo očitno le gosti turističnega objekta nad plažo.

Tega v Grčiji nisva vajena, saj so plaže tukaj po navadi dostopne za vse brezplačno.

V ozadju je gora Atos (2033 m) s prvega prsta Athosa, ki je namenjen le menihom.

Spodaj je tako imenovana Rajska plaža, ki zasluženo nosi to ime, zato domnevava, 

da je v sezoni vedno nabito polna.

Še en pogled na goro Atos, ki se resnično visoko dviga nad morjem.

Velikih, malih, peščenih in mivkastih...toliko je plaž, da se nama sedaj resnično ne dogaja drugega 

kot obiskovanje plaž in temu primerne aktivnosti.

Trenutno nama to odgovarja, saj uživava v še vedno toplem morju. 

In zato sva poiskala še samo najino plažo (na sliki zgoraj), nakrmila eno muco, 

ki se je vzela od nikoder in šla počakat naslednje jutro v mali borov gozdiček tik nad njo.

Le kaj nama bo naklonil jutrišnji dan?

 

________________
 

Grčija: Terme Loutra Eleftheron do polotoka Halkidiki

 

Po prehodu meje v Grčijo se je lepa cesta vila ob obali in midva tudi vse do starih term. 

Želela sva si jih ogledati, ker sva dobila namig, da bi utegnile biti zanimive.

Terme so zapuščene, cesta rahlo zaraščena ...

Zanemarjene stavbe so delovale na naju zelo morbidno. 

Tudi voda, ki je odtekala iz term, ni bila na prvi pogled videti privlačno.

Ko pa sva se malo bolj razgledala, sva odkrila dva lepa bazenčka

 z izredno močnim dotokom zelo tople vode.

Ni minilo pet minut, pa sva oba bazenčka že okupirala.

 Tako sva spet užila zdravilno in poživitveno termalno terapijo v dozah po lastni presoji

in kot pod navadi spet brez zdravniškega nadzora.

Kasneje sva poiskala še lep prostor za prenočevanje 

in v tem času je prispelo do term še precej domačinov.

 Izgleda, da je to njihova priljubljena točka, saj so se namakali še pozno v noč.

Midva pa sva drugi del termalne terapije opravila naslednje jutro preden sva se odpravila naprej.

V mestu Olympiada stoji tabla, da je tu rojstni kraj Aristotla.(antično mesto Stageira). 

Se nama je zdelo, da se spodobi velikemu mislecu izkazati spoštovanje, 

pa sva se ustavila in šla pogledat kaj je ostalo tam iz njegovega časa. 

Videla sva del obzidja starega utrjenega mesta, ostanke akropole, templja 

ter nekaj ruševin mestnih prebivališč.

 

 

Pot nadaljujeva proti jugu in se kmalu približava Halkidikiju, ki sva mu letos namenila obisk.

Polootok Halkidikija  je sestavljen iz treh prstov.

Prvi prst z vzhodne strani je Athos. Všeč so nama bile  prelepe  samotne dolge plaže.

 

Za vse je dovolj prostora, na eni strani dolge plaže za mesto Lerissos in Nea Roda,

 na drugi strani za nekaj vil in hiš, vmes pa za nas popotnike.

 

 

Potem spet naslednja plaža, pa še ena, pa še ena lepša ... in tako dalje.

 

 

Polotok Athos je nekoč davno sekal prekop, ki ga je dal prekopati asirski kralj Artakserx, ko se je neuspešno spopadel z Grki. Plovba okoli Athosa je bila takrat zelo nevarna, pa je svoje bojne ladje raje spravil v boj skozi prekop, ki je postal zato znan kot Kserksov prekop. 

Od prekopa po 2400 letih ni ostalo nič, ker je zasut.

 

 Kljub temu sva uspela ugotoviti, kje je potekal in na zahodni obali sva našla ustje kanala z delčkom kamnite škarpe, ki je utrjevala brežino.

 

Polotok Athos je znan predvsem po tem, da na njem živijo pravoslavni menihi v osami že od nekdaj, 

več kot 1800 let in je zaprt za javnost. 

Še vedno je tukaj dvajset samostanov visoko nad morjem v pogorju Atosa. 

Ogledajo si ga lahko le moški.

Pelješ se lahko le do mesta Ouranoupoli od tam dalje pa ne več.

 

Ostala večina polotoka je zaprta. 

V času najinega obiska je bilo mesto polno turistov ter med njimi veliko

 pravoslavnih duhovnikov z nahrbtniki.

Midva pa sva se raje odpeljala nazaj na najine mirne peščine.

Polna vtisov minulega dneva sva načrtovala prihodnje dni.

______________