Kamenjak (Rab)

Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab

Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,

 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.

Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,

 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.

Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...

...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.

 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.

Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.

Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 

 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 

 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 

pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.

Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 

Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 

 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 

v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 

Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 

se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________

 

Nanos

 

Pot: Razdrto, po strmi poti navzgor, po položni navzdol, Razdrto

Je minilo precej let kar sva zadnjič hodila po tej poti, pa se je spodobilo, 

da na hitro skočiva gor, preden zavijeva na morje. 

Po uri hoje sva se izvila iz strmine in že uživala v lepih razgledih daleč naokoli.  

Na vrhu opaziva, da kočo obnavljajo. S prejšnjih potepanj po tej obširni planoti se spomniva obsežnih rastišč čemaža naprej proti Suhemu vrhu in jih greva pogledat. 

Vendar sva letos prepozna, čemaž  že cveti zato danes čemaževe solate ne bo.

Mimo koče nato odhitiva nazaj po razglednem grebenu Nanosa. 

Razgledi sežejo do Vipave in Ajdovščine, Čavna ter Golakov. Res je prelepo.

Po položni poti se spuščava proti Razdrtemu.

Lep in razgleden je tale Nanos, kot vedno ponovno ugotavljava.

____________________

Veliki Kozjak (severni Velebit)

Izhodišče: Veliki Lubenovac

Na Veliki Kozjak vodijo poti od Careve kuče ali koče Mrkvište. 

Te stojijo cesti Krasno - Gospič.

 Od koč dalje vodi slabša makadamska cesta vse do izhodišča blizu Velikega Lubenovca. 

Veliki Lubenovac je obširna planjava s kočami in pašniki.

 Pravijo, da je najlepši del nacionalnega parka. Včasih so tu bivali pastirji s svojo živino. 

Veliki Lubenovac sva prečila že lani ob raziskovanju hribov okoli Alana,

 Rosijevega bivaka, pa vse do Gromovače.

S hojo pričneva skozi gozd strmo navzgor. 

Popestrila sva si pot še tako, da sva se povzpela ali bolje malo poplezala čez Obli kuk.

Ob poti so naju spremljale tudi takšne strukture kamnin.

Najprej sva prišla pod tale vrh spodaj. Sva mislila, da sva že blizu cilja, pa ni bilo tako.

Pot je vodila namreč še daleč mimo in okoli njega do pravega vrha Velikega Kozjaka.

Na Velikem Kozjaku (1620 m).

Z vrha je dober razgled  na vse vrhove severnega Velebita.

Za Veliki Kozjak sva prebrala, da je najlepši vrh severnega Velebita.

 Pot nanj je resnično slikovita. Vzpenjaš se skozi lep gozd,

 pot si lahko popestriš ali otežiš še z vzponom na Obli kuk. 

Zatem hodiš med skalnimi skulpturami, nato pa proti koncu poti vstopiš v skalni svet, 

ki je resnično tisti pravi alpski svet, ki sva ga vajena iz naših hribov.

Sestop sva opravila po približno enaki poti, nato pa nadaljevala vožnjo do koče Alan, 

kjer sva prespala in naslednji dan sklenila najin obisk severnega Velebita. 

____________________

Veliki Zavižan (severni Velebit)

Pot: parkirišče pod domom Zavižan, botanični vrt, Veliki Zavižan ter nazaj

Veliki Zavižan je verjetno najbolj markanten vrh v tem delu Velebita. 

Na gornji sliki je pogled s pobočja Velikega Zavižana na dolino pod njim ter kočo na koncu jase.

Od koče do Velikega  Zavižana vodi  nekaj poti, ki so dolge od ene do dveh ur.

Pogled z vrha dalje po Velebitu na Rožanske kukove.

Pogled z vrha na Mali in Veliki Rajinac, kjer sva bila včeraj in Veliki Kozjak,

kamor greva še danes.(z leve, hribi v ozadju)

Z vrha Velikega Zavižana (1676 m)je verjetno najboljši pogled na otoke v severnem delu Jadrana.

Dolgo sva se zadržala na vrhu, da sva se lahko naužila vseh razgledov. 

Nazaj grede pa sva imela spet družbo črede konj. 

Dan sva lepo začela in kazalo je, da bo tudi popoldan lep.

________________

Veliki in Mali Rajinac (severni Velebit)

Pot: dom Zavižan, čez Buljevac in planino Jezerce na Veliki Rajinac in nazaj do ostankov crkve Sv.Anto, 

 Mali Rajinac, nato skozi Generalski dolac nazaj na Buljevac in Zavižan.

Načrt za današnji dan je bil vzpon le na Mali Rajinac. 

Do tja je dve uri hoda od Zavižana in lahko opraviš lepo enostavno krožno pot.

 Zdelo se nama je malo premalo za cel dan in sva si omislila še pot na Veliki Rajinac

 in vse povezala v lepo celodnevno turco.

Najprej so naju na poti presenetila snežišča, pa naju ne bi smela. 

V nekaterih kotanjah Velebita namreč sneg ostaja celo leto.

Po planjavah vodi lepa potka, ki občasno izgine,

 z njo izginejo tudi markacije, da je pot bolj zabavna.

Čudovito je biti del teh planjav, pogosto opaziš tudi takšne sledove,

 ki ti dajo slutiti, da te mogoče spremljajo in opazujejo avtohtoni prebivalci.

Pri križišču poti pri cerkvi sv.Ante se odločiva za nadaljevanje poti na Veliki Rajinac.

Pot vodi po veliki planjavi Jezerce...

... kjer se ponovno druživa s konji. 

Nekateri so željni najine družbe, večina pa se za naju ne zmeni.

Velikokrat morava gor in dol čer rebra in grape, včasih med vrtačami, 

nekajkrat po gozdnih cestah v tišini gorskih planjav.

Ljudi ne srečava in jih ne vidiva niti ne slišiva, kajti nikogar razen naju ni. 

Po štirih urah hoje pa najdeva tudi stezo za Veliki Rajinac (1667 m) in vstopiva v skalnat svet.

Razgledi so obsežni po nama nepoznanih vrhovih severnega Velebita. 

Z Rajinca morja ne vidiva. 

Od hribov spoznava le Veliki Kozjak, ki ga nameravava obiskati jutri. 

Prehojen skalni svet pod Velikim Rajincem...

...in na vrhu kjer skačeva s skale na skalo.

Sledila je približno ista pot nazaj mimo konjev, mimo vseh dolin, vrtač in gozdov....

...do planjave, kjer se markacije in potke čisto zgubijo, 

nato pa zagledaš  glavno pot za Mali Rajinac.

Mali Rajinac ( 1699 m)  je najvišji vrh severnega Velebita. 

Zanimivo, da je deset metrov višji od Velikega Rajinaca.

Verjetno so ju stari geodeti prvič narobe izmerili...

Na vseh vrhovih so tudi žigi in takšne škatle z vpisno knjigo. 

Tale tu že dolgo ni bila v uporabi, saj je bila celo vpisna knjiga gnila od "rje". 

Sledil je povratek preko Generalskega dolca do Buljevaca in nazaj do Zavižana.

Uživala sva na planjavah severnega Velebita, spoznavala nove poti, se izgubljala med vrtačami 

in odkrivala nove prizore ter razglede z vrhov. 

Imela sva le družbo lepih konjev in sledove medvedov. Nikjer nikogar. 

To je obraz Velebita, ki nama prija. 

Nekje sva prebrala, da ne osvajaš ti Velebita ampak Velebit osvoji tebe. 

Za naju to drži. Rada se vračava sem in naj tako tudi ostane.

__________________________