Rovinj

 Na poti proti jugu Istre, sva se ustavila tudi v Rovinju, 

da se malo sprehodiva po slikovitih ulicah starega mesta, 

ki nama ob vsakem obisku pokaže drugačen obraz. 

 

Kot po navadi, sva se tudi tokrat povzpela vse do vrha mesta, 

kjer stoji veličastna cerkev Sv. Eufenije.

 Ker je bila odprta za obiskovalce in brez vstopnine, sem si šel ogledat tudi notranjost.

Veličastna cerkev je baročna zgradba v beneškem stilu, 

 rekonstruirana v obdobju med leti 1725 in 1736. 

 Na mestu, kjer se danes nahaja ta impozantna cerkev,

 se je do 10. stoletja nahajala cerkev Sv. Jurja, ki je ostal patron župnije, 

njegov kip pa se nahaja na glavnem oltarju župnijske cerkve. 

Leta 800 so v mesto pripeljali sarkofag s telesom krščanske mučenice Evfemije 

in ga s težavo spravili na vrh Rovinja in v cerkev.

Freska nad sarkofagom, ki stoji za enim od oltarjev, prikazuje tisti atraktivni dogodek.

 Velik bakren kip Sv. Evfemije, je postavljen na vrh zvonika šele leta 1758

 in sicer na mesto prejšnjega lesenega kipa, ki ga je leta 1756 uničila strela.
Kip je postavljen tako, da se na ležajih vrti okoli svoje lastne osi v smeri vetra. 

 

Rovinj je znan po neurjih s strelami, ki pogosto udarijo ravno v zvonik.

 Leta 1834 so ga temeljito obnovili, saj so ga udari strele močno poškodovali.

Sedaj ga dokaj uspešno varuje strelovod.  

 

Midva sva prehodila še kar nekaj ozkih ulic z zlizanimi kamnitimi tlakovci, 

  preden sva se odpravila naprej proti jugu Istre.

______________

 

Oprtalj, Motovun, Grožnjan, Završje

 

Oprtalj je mestece, ki leži v severozahodni Istri. 

Znan je po oprtaljskih kostanjih in tartufih. 

Menda se iz Oprtlja vidi celotna Istra od Učke pa do zahodne obale.

 

To je staro naselje, danes je delno zapuščeno a se trudijo  obnovo.

Motovun

Motovun je priljubljena turistična destinacija, ki danes slovi kot središče umetnikov iz vsega sveta. Drugače pa je tudi najbolj znano istrsko srednjeveško mestece, za nekatere pa tudi najprivlačnejše. Neka legenda pripoveduje, da so tu živeli ljudje že 3500 let p.n.št, druga legenda pa pravi, 

da so ob vznožju Motovuna pluli Jazon in Argonavti.

 

Grožnjan

Grožnjan, ozke kamnite ulice, umetniški utrip ter nekaj razgledov. 

Mimo mesteca vodi tudi popularna kolesarska trasa Parencana. 

To je bivša  proga od Trsta do Poreča, kjer je vozila ozkotirna železnica (širine 760 mm) 

med letoma 1902 in 1935.

Pomenila je povezavo zaledja in obmorskih krajev, kar je tudi prispevalo k razvoju Istre.

 Pri Grožnjanu je 6 tunelov, nekaj viaduktov, več mostov ter razgledov. 

Od Grožnjana se trasa nadaljuje do Završja, kjer sta tudi dva predora in viadukt z enakim imenom.

Završje

Završje je vasica, kjer danes domuje le 35 ljudi. Včasih je bila to vas s 1000 prebivalci, 

o čemer pričajo tudi stare stavbe kjer prevladujeta kamen in les. 

V 50 letih preteklega stoletja se je iz vasi odselila večina prebivalstva in hiš ni nihče več obnavljal.

Blizu mesta je trasa Paranzan s ostanki železenške postaje.

__________________

Pot sedmih slapov

 

 Pot sedmih slapov se prične v Buzetu in tudi zaključi tam. Dolga je okoli 16 km. 

Poteka ob reki Dragi, kjer so štirje slapovi in reki Mirni, kjer so trije.

 Pot je označena in varovana.

Najprej se prične rahlo vzpenjati kjer opaziva ,zip line, nad reko. 

Prva brv čez reko je podrta tako da poiščeva stopinje čez vodo.

Med slapovi so večja ali manjša jezerca in tolmuni zelenomodre barve.

Med potjo naju preseneti lep pogled nazaj na Buzet.

Pot se obrne nazaj v vasi Kotlje, kjer so slapovi najlepši.

Tu je tudi star zapuščen mlin.

Napis nad njim prikaže možnost nakupa, če koga to zanima.

Pot se zaključi s slapovoma Grjok in Zelenščak.

Ob višjem vodostaju Mirne je potrebno prečkati reko bos in to kar štirikrat. Zabavno!

Čeprav sva pri opisu poti prebrala, da je dolga za tri ure hoda, sva midva hodila dobrih šest ur, 

pa ne sodiva med počasne pohodnike. 

Do posameznih slapov je potrebno skreniti s poti in če si ogledaš vsakega,

 se pot časovno očitno občutno podaljša.

 Na zaključku se takole odpre pogled proti Buzetu. 

Ta krožna pot je slikovita in res vredna ogleda. 

_____________________

Istra

 

Velikokrat sva že peljala preko Istre. Ta hrvaška regija nam ponuja res veliko: veliko pohodniških poti, nedotaknjeno naravo, morje, zgodovino, ter za gurmane seveda dobro hrano. Tokrat sva šla tja namensko, da bolj podrobno pogledava nekaj naravnih znamenitosti, nekatere pohodniške poti, malo zgodovine ter seveda tudi nekatere morske brežine. 

 Najino nekajdnevno potikanje po Istri je tokrat potekalo tudi po spodaj navedenih lokacijah.

Tudi opisi so dostopni na spodnjih povezavah:

1. Pot sedmih slapov

2. Oprtalj, Grožnjan, Motavun, Završje,

3. Dvigrad

4.  Rovinj

5. Kamenjak

6. Sisol

Uršlja gora

Pot:  Sleme, Križan, Uršlja gora ter nazaj

Tokrat sem avto zapustila malo dlje od Slemena. 

Pot gre kar po cesti, ki je bila v tem jutru malo poledenela. Teh nekaj kilometrov je hitro minilo,

 nebo se je razjasnilo in na Križanovih travnikih me je že pričakal lep razgled.

Ta običajna pot je bila precej shojena in utrjena in že kmalu sem bila pred kočo. 

Med vikendi je odprta tudi v zimskem času.

 Na vrhu Uršlje gore (1699 m ).

Oblačnost se je nato hitro odmaknila in pogledi z vrha ob nebesni modrini so bili nekaj posebnega.

Na gornji sliki je približan pogled na Golico.

Zgoraj je Raduha v ospredju, levo Ojstrica in desno Rinke z Grintavcem.

Pogled proti jugu na bližnje Golte je pokazal meglice v dolinah.

Zimska pot navzdol je tudi samevala in prav lagodno sem se po njej spuščaš navzdol.

Pri Križanovih travnikih me je zopet pričakal še en pogled na naše lepe dvatisočake.

Tokrat je bila pot dolga 14,5 kilometra z 900 višinskimi metri.

______________

Menina planina

Pot: Gornji grad, pot čez Borovnico, Vivodnik, pot čez Šemprimožnika, Gormji grad

Že dolgo nisem šla po tej lepi poti čez Borovnico pa sem jo izbrala za danes.

 Pričakovala sem blatno pot, toda za začetek me je presenetila lepa preproga teloha

 ter povsem suha pot po gozdnem grebenu.

V gozdu v strmem delu poti je bilo povsem južnega snega že več. 

Pred menoj ni že dolgo hodil nihče vsaj po redkih stopinjah sodeč.

 Posledično se mi je vsaka druga stopinja ugreznila do kolena in še dlje.

Kljub borbi z južnim snegom sem uspela priti do Vivodnika (1508 m).

Za nagrado za vrh prejmeš prelep pogled na KSA.

Od koče do Vivodnika ni šel danes nihče, kot sem opazila po stopinjah, 

bile so samo moje globoke vgreznine.

Na poti navzdol po planjavah planine se je malo manj ugrezalo,

 zato pa se je toliko bolj v gozdu proti Semprimožniku.

 Pa nič hudega saj gremo zato, da nekaj doživimo in tokrat so to bili lepi pogledi proti KSA.  

Na tej kar težki poti zaradi južnega snega se je tokrat nabralo 13 km s 1200 višinskimi metri.

________________________