Smrekovec

Pot: Štajerska Kramarca, Šilijeva pot, Smrekovec in čez Tinčkove travnike nazaj

Razmere: proti vrhu več kot meter snega, na njem še malo svežega suhega snega

Zimske razmere na nespluženi cesti se pričnejo zelo jasno in nazorno.

Nad 700 m nadmorske višine je snežna odeja nenadoma več kot dovolj debela.

Takoj za tem se prične tista lepa snežna pravljica, ko so drevesa odeta v čisto belino.

Tik pod vrhom Smrekovca sta meglena zavesa in  mrzel veter še dodatno okrasila drevje.

Zaradi čudovitih prizorov v zimski pokrajini, sva poti na Smrekovec ponavljala dan na dan.in bova še nadaljevala, vse dokler bodo razmere dopuščale. 

Tudi zadnji težji metri pred vrhom naju ne odvračajo..

Pod vrhom Smrekovca je idila popolna.

V breg na vršnem travniku pomaga še rahel veter.

Na vrhu Smrekovca(1577 m) je več kot en meter snega.

Sedaj pa še samo navzdol po smrekovških travnikih proti koči...

...pa naprej po grapi med smrekami do ceste....

...preko vseh Tinčkovih travnikov, mimo Encla ter smuk po cesti do avta.

En sam neponovljiv užitek vsakič znova.

S smučkami vsakič zariševa malo drugačno pot. 

Ena od najinih variant turnega Smrekovca je prinesla približno 13 km poti ter okoli 1200 višinskih metrov. 

Po drugi varianta pa dobiva le1000 višinskih metrov na 12 km poti. 

In zakaj sploh vse to meriva?

Malo za naju, malo pa za tiste, ki jim ti podatki kaj pomenijo.

____________

Mrzlica

Pot: Predmeja, Mrzlica, Predmeja 

Udeleženci: Eka&Emil, Breda&Lojze

V mislih sva imela, da je tale pot s Predmeje na Mrzlico prav luštna za en kratek smučarski dan. 

V mislih sva imela, da greš gor prav lepo po gazi ali urežeš svojo smučino,

 navzdol pa tako kot vedno, juhuhu... 

In v mislih sva imela, da je snega veliko in bo to še en lep smučarski dan.

Ampak najine misli so segale v zgodovino par let nazaj, dandanašnji pa je situacija bistveno drugačna. Pričakala nas je takole splužena cesta namesto lepe bele smučine.

Občasno kar močan veter nam je odpihnil misli o lepem vzponu in še lepšem spustu navzdol.

Ob in po cesti smo se trudili navzgor in upali, da nam ta pripetljaj s spluženo cesto

 ne bo zapustil preveč prask na smučeh in naših smučarskih dušah.

Toda razgledi so bili lepi. Kulisa oblakov, megle in snežne odeje nam je pričarala lepo zimsko vzdušje.

Pred kočo je celo malo posijalo sonce in še olepšalo lepo okrašeno drevje ter naš dan.

Na terasi pred kočo pa so bile vse klopce in mize že zasedene zato smo šli kar v kočo na toplo.

Splužena in posipana cesta je za spust na smučeh povsem neprimerna, zato sva hudo zatrmoglavila, 

da je nekaj smuke le potrebno naredit in sva se potrudila še na vrh Mrzlice ( 1022 m). 

Z vrha sva pa le užila nekaj zavojev po sipkem pršičku 

 in oddrsala skozi strm gozd dol na spluženo cesto. Juhuhu. 

Nato smo nadaljevali peš s smučmi na ramah ...

...in spotoma presmučali še vse travnike in grape ki so bili na voljo na poti. navzdol.

Večino spusta pa je bilo potrebno tokrat opraviti peš  s smučmi na ramah nazaj do Predmeje,

 kjer nas je čakal avto na na nabito polnem parkirišču pri lovskem domu. 

Preživeli smo dan zunaj v snegu, malo nabirali kondicijo, občudovali veliko količino snega, 

videli nekaj sproženih plazov ter si zabeležili v spomin, 

da bo treba Mrzlico v bodoče turno smučati z drugim pristopom, 

kadar bodo snežne razmere to omogočale. Tudi tega poznava in še pomniva. 

___________________

Biba planina na Menini planini

 

Pot: vas Okrog, Biba planina in nazaj

Čas: 6 ur

Vas Okrog je lepo zasnežena in cesta je splužena le do konca vasi.

  Videti je bilo, da bova zopet midva rezala smučino proti Biba planini.

Na cesti je bilo veliko podrtega drevja zaradi žleda in teže snega, pa je bilo nekaj izzivov,

 kako s smučmi prečiti nezaželene ovire.

Takšne table ob poti so vedno dobrodošle in popestrijo pot.

Ob obilici snega je pokrajina vedno edinstvena rezanje smučine pa naporno,

 ker se tudi s smučmi ugreza za kakih 20 centimetrov.

Na pobočjih planine se je severni veter zelo okrepil, ter ustvarjal zanimive zamete.

Pokrajina okoli naju je bila nepopisno lepa.

Uživala sva v tihožitju planine ter njenih veličastnih utrinkih.

Za trenutek se je celo pokazala silhueta sonca.

Biti sam v taki snežni čudoviti pokrajini ob bučanju vetra,  je nama vedno nekaj posebnega.

Prispela sva do Biba planine. 

V načrtu sva sicer imela še vzpon na Goli vrh(Šavnice) ampak nama je to idejo odpihnil močan veter

 ter difuzna svetloba za katero veva, da je smuka navzdol zelo slaba, 

ker ne vidiš konfiguracije terena polnega ostrih zametov.

Poiskala sva si mini prostor ob koči, da sva se skrila pred vetrom, na hitro pomalicala,  

se pripravila za spust in hajd nazaj v dolino.

V kratkem času je veter povsem zamedel najino smučino in zopet se počutiš povsem sam v belem svetu. Smuka nazaj je bila bolj tako, tako, počasi lepo nazaj v vas Okrog.

 Sneg je bil takšen, da smuči niso gladko tekle, kot je bilo zaželeno. Pa nič zato, šest ur v divjem, sneženem svetu je bilo prav nepozabnih tako kot so vedno najine poti.

______________________

Smrekovec

 Pot: cesta na Smrekovec do odcepa za kmetijo Kugovnik (z ljubenske smeri), Smrekovec ter nazaj

Na teren sva šla pogledat višino snežne oddeje in to na Smrekovec. 

Cesta z ljubenske strani pod Smrekovec je ponavadi splužena do odcepa za kmetijo Kugovnik. 

Tudi danes je bilo tako.

Takoj sva zavila v snežni idilo z okoli pol metra puhastega južnega snega. 

Ni tisti idealni pršič, ki vedno znova navdušuje turne smučarje.

Ni naju preveč motilo, ko se je občasno usul na naju sneg s kakšne smrekove veje, 

saj večine tuširanj le nisva bila deležna. 

Pričelo je še občasno snežiti in nekajkrat  je močno zapihalo.

Pred nama so sicer bile verjetno včerajšnje smučine, ki pa jih je novo sneženje že v večini prekrilo.

Nad kočo se je pričela megla vedno bolj gostiti,

 tako da je na vrhu Smrekovca (1577 m) bila vidljivost skoraj ničelna.

Malo nižje, v zavetrju sva se pripravila za spust po smrekovškem travniku. 

Vidljivost je bila malenkost boljša a še vedno preslaba za varno smuko.

Proti vznožju vedno prekratkega travnika se je vidljivost malo popravila,

 pa sva lahko celo vijugala in na kratko uživala v južnem pršiču. Juhuhu. 

Kljub temu se nisva odločila za ponoven vzpon in še kakšno dodatno smučanje po travniku, 

kot običajno počneva. Sva pa bila sama v takih razmerah tu gor, brez nepotrebne gužve, 

kar pa nama vedno veliko pomeni. 

Nazaj grede pri koči so se meglene kompozicije vrstile ena za drugo s kratkimi presledki. 

Željo. da bi pa morda le še enkrat potegnila smučine na vrh, sva zdaj res dokončno opustila. 

Soglasno sva se odločila, da greva raje domov ob toplo peč. 

Gotovo pa se kmalu spet vrneva sem, ker nama je Smrekovec blizu.

__________________________