Vrbanove špice, 1.dan

Pot: dolina Kot, Debeli kamen, Vrbanove špice ( pot Lojzeta Rekarja ),  dom Valentina Staniča, dolina Kot

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: 1500 m

Dolina Kot je bila mirna; malo parkiranih avtov za razliko od doline Vrat.

Pričela sva hoditi v megli in se spraševala, 

če bo vremenska napoved meteorologa o lepem vremenu tokrat pravilna.

Nad Debelim kamnom so se megle malo razredčile toda obvisele na vrhovih.

Odločila sva se, da vseeno nadaljujeva na špice v upanju na sonce in razglede.

Dobro je kazalo---

...in kar naenkrat se je dogodilo tisto najlepše......megleno morje spodaj, gore visoko gor pa v soncu in še "glorija" za nagrado za to prelepo pot.

Sedaj pa proti Spodnji Vrbanovi špici (2299 m).

Spodnja Vrbanova špica.

In pogled na Plesišče - veliko skalnato ploskev, ter za Plesiščem naju čaka tudi Visoka Vrbanova špica.

S Spodnje Vrbanove špice se sestopi in okoli nje se pride do Plesišča.

Na Plesišču je poleg plesalcev prostor tudi za celoten simfonični orkester RTV Ljubljana. 

In brez orkestra tokrat nisva želela plesati.

Pogled od Plesišča proti Rjavini. S pogledi iščeva tisto pot, 

ki je pred leti prestrašila najinega prijatelja Srečota. 

In spet dalje v čudovitem gorskem svetu gor in dol...

...in še...

...in še...

Kam pa naj tu stopim? Kar spraskaj nekako dol, tu ni pravih stopov, sem zaslišala ...   No ja.

In tako dalje in sva prišla do prelepe travnate ravnice pred Visoko Vrbanovo špico.

In že sva na Visoki Vrbanovi špici ( 2408 m).

Razgledi in pogledi "360". Na spodnji sliki je Triglav seveda, pred njim je desno Begunjski vrh.

Rjavina - zdaj zgleda precej drugače kot pred pol ure.

Pogled še bolj na zahod, zadaj je Škrlatica.

Z Visoke Vrbanove špice si hitro navzdol in že sva na Staničevi koči.

Odločila sva se, da bi prespala tukaj in jutri skočila še na Rjavino, pa so imeli vse na koči zasedeno.

 Žal. Zato ni bilo druge kot da se vrneva nazaj v dolino.

Na poti nazaj v Kot se je lepo videla Rjavina, ki se je pričela pokrivati s "kapo".

In prelepi gorski svet je ostajal za nama.

Vrbanove špice v ozadju.

Megle več ni bilo in tako se je videla dolga pot nazaj v dolino Kot. 

Kmalu se bova vrnila sem, seveda.

____________________

Vogel in Šija, 1.dan

Pot:  izpod planine Suha (nad Bohinjsko Bistrico), planina Suha, Vratca, Vogel, Vratca, Šija, planina S uha

Čas:okoli 8 ur

Višinska razlika:  1100 m

Svet na tej strani Bohinjskega jezera še ne poznava pa sva šla pogledat tudi ta del gora.

Iz Bohinjske Bistrice sva se zapeljala po makadamski cesti proti planini Suha. 

Kakšno uro hoda pod Planino sva zapustila avto.

Planina Suha na 1350 m se nama je zdela tiha, idilična toda da bivajo tod sva opazila, 

ker so lične pastirske kočice nekako spremenjene v sodobne hiške za bivanje.

Nad planino naju je zajel kar močan veter, ki je bil najin spremljevalec nato cel dan.

Na robu grebena sva prispela na označeno pot, levo je vodila na Rodico, desno pa proti Šiji in Voglu.

Takole izgleda travnati greben proti Šiji  (najvišji vrh levo na sliki).

Pot na Vogel je bila kar obljudena, saj so se priključili tudi tisti,

 ki so se gor zapeljali z žičnico ter se nato napotili sem na Vogel. Večinoma so bili to tujci.

Na vrhu Vogla (1922 m) sva uživala v razgledu proti Tolminskemu Kuku

 in ostalim zgornje bohinjskim vrhovom, ki pa sva jih že prehodila.

Sedaj pa nazaj, gor in dol na Vratca  in še gor na Šijo (1800 m) ter nato nazaj proti planini Suha. 

Na zgornji sliki je pogled čez Šijo in do Vogla.

Pa še en pogled na prehojene gore, čisto zadnji je nekako na sredini zgornje slike je Tolminski Kuk, 

predzadnji nekako na sredini pa Vogel in spredaj najvišja Šija.

Preden sva se s grebena spustila nazaj na planino Suha, sva pogledala še dalje proti Rodici (na zgornji sliki). 

To pa je zgodba že  za naslednji dan najinih pohodov.

Na planini Suha pa sva se malce oddahnila od precej močnega vetra, ki je naju danes spremljal cel dan. 

Nato pa po lepi potki nazaj proti Bohinjski Bistrici.

_____________________

 

Begunjščica, 3.dan

Pot: Ljubelj, Zelenica, Begunjščica, Roblekov dom, planina Prevala, Bornova pot skozi tunel, Ljubelj.

Čas: okoli 8 ur s postanki

Begunjščico sva prehodila že velikokrat in danes sigurno ne bi šla sem gor, če nama ne bi manjkal še žig, 

da zaključiva slovensko planinsko pot.. 

Vsaj meni osebno je sosednja Košutica veliko privlačnejša.

Za začetek sva izbrala staro, opuščeno pot do doma na Zelenici in nato dalje proti Begunjščici.

Neprestano sem pogledovala na sosednji greben od Na Možeh pa do Palca, ki sem ga že prehodila.

Potka se po severni strani kar lepo vzpenja in vijuga.

Letos je povsod veliko planik. Res so lepe in posebne.

Vrh je bil kmalu pred nama.

Vrh Begunjšice ( 2060 m ) in lep travnat greben dalje. Najprej opraviva to po kar sva prišla, 

da ne bi slučajno pozabila. Žig v knjižico. 

Pa še pogled nazaj na vrh s travnatega grebena.

Nato pa nazaj na Roblekov dom, kjer so zahtevali PCT za vstop v kočo ter še nazaj mimo studenca Roža...

,,,na planino Prevalo na kislo mleko, brez PCT.

In skozi Bornov tunel nazaj, ki pa je zaradi podora nad izhodom do polovice zasut 

in je treba na kolena pa se splazit ven.

Tole potko skozi tunel si je baron Born dobro zamislil, upam da jo bodo še naprej primerno vzdrževali.

 Sedaj se vidi, da že nekaj časa nihče ne skrbi za to pot.

_____________________

 

Kepa in Gubno, 2.dan

 

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno, Erjavčev rovt

Čas: okoli 8 ur s postanki

V Erjavčevem rovtu je prelepo sotočje dveh gorskih potokov; skupaj prideta Žakelj in Mlinca. 

V obeh potokih pa so manjši tolmuni, ki nudijo osvežitev po naporni planinski turi. 

Čez en potok vodi brv in planinska pot proti Kepi in Dovški babi.

Kmalu se dvigneva mimo pastirske koče in še navzgor mimo lovske koče...

...in ven iz gozda, ko se prične tisto zaradi česar tudi hodimo v gore. Pogledi in razgledi in poti.

S te strani Karavank je prelep pogled na Julijce..

Sva pod vrhovi Karavank in ugibava kateri vrh je Kepa. Seveda zadnji vrh je to, vmes pa nekaj grap..

in prehodov...

...utrinek s poti...

...ter nekaj potk po grebenu...

...in ozkih stezic po kamnitem svetu.

Malo je naju presenetila tale Kepa, pričakovala sva enostaven kopast vrh...

...pa je res zanimiva s svojimi prehodi  in skalnatimi grapami.

Sedaj pa sva že blizu Kepe. ( 2145 m)

Z avstrijske smeri vodi na Kepo tudi nezahtevna pot.in kar nekaj pohodnikov iz Avstrije 

je bilo zato danes na njenem vrhu .

Na zgornji sliki je pogled na avstrijsko stran.

Na vrhu Kepe je bilo kar živahno.

Dvig kopaste oblačnosti za vrhom.

Počasi sva se odpravila nazaj po ozki stezici, ki zahteva previdnost pri sestopu zaradi drobirja na njej.

In še nazaj do sosednjega vrha;  Gubno ( 2043 m).

Tako, obiskala sva vse dvatisočake na tej poti, ostali vrhovi kot je Kurji vrh pa bodo ostali za drugič.

Sedaj pa nazaj s pogledom na naše Julijce, ki pa so se kopali v megli tako kot najina Škrlatica včeraj. 

No danes sva izbrala pravo destinacijo za dan brez meglic na vrhovih.

_______________________