Jelovec

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, planina Javorje, Jelovec, 

planina .Mrčišce,  Kosmačeve Rastke

Razmere: čudovite, 50 cm svežega sipkega snega in sonce

Višinska razlika: okoli 900 m

Snega je bilo dovolj in sva tokrat zavila s ceste kar na planinsko pot do pl.Cirkovnica.

Bilo je sicer strmo ampak splačalo se je. Hitro sva prišla ven iz megle do sončnih žarkov.

Kmalu sva bila pri lepi mali brunarici, ki je nekako na pol poti do koče na Loki pod Raduho.

Pred kočo na Loki sva zavila desno in urezala smučino navzgor do planine Javorje.

Na začetku planine sva krenila navzgor proti vrhu Jelovca.

Daleč naokrog ni bilo nikogar; pod nama megla v vseh vidnih in nevidnih dolinah, 

za nama najina smučina, naju pa vabi neokrnjena planina, ki se razteza daleč navzgor. 

Pri vzpenjanju sva se razdelila: eden levo strmo gor, drugi desno po položnejši smeri.

Prvi postanek malo pod vrhom Jelovca, ko je sonce preveč pogrelo že pregreta kosti.

Proti vrhu se je odpiralo področje pravljičnih snežnih skulptur.

Vreme brez oblakov, brez vetra in z bleščečo belino polno svetlečih kristalov naokrog.

Neizmerno sva uživala, ko sva se počasi vzpenjala proti vrhu.Pred nama je bilo nekaj sledi živalskih stopinj, verjetno gamsov ali srn. 

Eden je bil hudo zaljubljen saj  je naredil celo čeden srček zgoraj, kakor da bi znal risati.

Če si še tako utrujen, te med temi snežnimi skulpturami kar samo vleče navzgor.

Ruševje in macesni pozimi izgledajo zelo privlačno. 

Malo pod vrhom Jelovca se je najin vzpon končal. 

Vrh Jelovca - 1845 m je namreč popolnoma porasel z ruševjem in je višji kot skrajni vrh 

pogorja Raduhe, ki je označen s križem - 1808 m. V ozadju se vidi Golica (Koralpe).

Počasi sva snela pese in smuči pripravila za smuko do doline. 

Ker se nama v prijetno toplem okolju ni nikamor mudilo, sva se dolgo razgledovala naokrog  - smučišče na Golteh je letos na žalost zaprto kljub krasnim snežnim razmeram. 

Vrh Raduhe še ni zadosti obložen s snegom, manjka še kakšen meter snega, 

preden bo enostavno dostopen s smučmi. 

Pa je kljub najinemu zavlačevanju prišel trenutek, ko sva se odločila za spust navzdol.

Le sledi smučk ostajajo kot neme priče najine zimske zgodbe.

Pogled navzdol v megleno dolino naju opominja, da se bo najina pravljica kmalu končala.

Do takrat pa duša kar vriska z lepotami zimskega dneva.

Čaka naju še spust po neokrnjeni belini do planine Javorje.

Pogled v najino domačo dolino, Golte so na levi.

V tem dnevu sva užila res veliko sončnih žarkov ob izdatni malici pri pastirski koči.

Zapustila sva tiho planino Javorje. Morava v dolino, zimski dnevi so kratki. 

Čaka naju še uro in pol dolga smučarija prav do avta, ki naju zvesto čaka nekje dol v megli.

                                 Zgodil se je zopet eden od tistih prekrasnih zimskih dni. 

    Veliko snega, neokrnjena belina, gluha tišina, to morava ponoviti še enkrat, sploh ni druge variante. 

Torej jutri spet!!!

_________________

Veliki Travnik

 Pot: kmetija Kumprej, Robnikova planina, Lovska koča, V. Travnik in nazaj

Cesta do kmetije Kumprej je bila  tako zasnežena in okrašena, 

da sva že pomislila, da ne bova mogla z avtom do najinega parkirišča.

Pa je le šlo. 

Naprej pa cesta ni bila splužena, je pa gor dobrih trideset centimetrov deviško belega snega.

Tako sva si tudi želela, zato sva veselo zakorakala s smučmi v novi zimski dan

 vse do Robnikove planine.

 Bila sva edina, samcata v tej snežni belini, nobenih sledi, nobenih glasov, 

le daleč od naju sva opazila srne, ki so brskale hrano izpod snega.

S ceste sva nato zavila v ozko zasneženo grapo in vmes  dobila kakšno pošiljko snega na glavo,

 ki je padal z vej.

Grapa se je nato razširila v zasnežen travnik...

...in spet sva občudovala nove smreke olepšane s snegom...

...in nekje na sredi travnika opazila klopco, ki pa je bila zasedena. 

Pa nič hudega; itak nisva nameravala počivati tu.

To je zame tako lep pogled navzdol proti Malemu Travniku.

Meglice so se sicer zgoščevale a  koče na V. Travniku - 1548 m še niso prekrile.

In sedaj samo še navzdol, čaka naju slaba ura smučarskih užitkov! Hura!

Klopce pri planinski koči so bile v fazi mirovanja....

...tudi okrašena novoletna smrekca na robu dvorišča je samevala...

...midva pa ne; zapodila sva se po grapi navzdol. 

Najine sledi pričajo o razburljivi smuki, polni nepričakovanih manevrov v preozki in strmi grapi.

Prehitro je šlo a kaj češ lepšega pričakovati tukaj? Je užitek, morava priznat!

Midva pa še kar navzdol, mimo lovske koče in že proti pastirskim stanom, 

kjer pod gankom stoji  klopca za najino malico. Tu sva bila pozimi že večkrat dobrodošla.

V dolini naju je sicer čakala megla a to naju ni nič užalostilo.

Sopihala navzgor, se podila počasi  navzdol 

ter uživala v čudoviti belini ter gluhi tišini snega , sva:

Jutri, v nedeljo bo počitek. Le kje bova smučala v naslednjem tednu?

Ni pomembno - trenutno je še dosti neokrnjene beline za katero se zdi,

da čaka prav na naju!

______________

koča na Loki pod Raduho

Izhodišče: Kosmačeve Rastke, pl.Mrčišče, pl.Vodol, koča na Loki in nazaj

Višinska razlika: okoli 700 m

Na 800 m nadmorske višine je bilo snega dovolj za smuči pa sva šla.

Po doolgem času - vsaj 3 leta se nama sneg v decembru ni dal videti v takem obsegu in višini...

...zato sva na veliko občudovala lepo okrašene smreke in tudi sonce je pokukalo 

tu in tam skozi kakšno meglene okence.

Bolj sva sopihala navkreber, več je bilo snega. Juhuhu sneg je zopet  tu.

Na pl.Vodol  pa sva rezala meglo, ampak nič hudega, samo da sva tu.

Pri koči na Loki je  sonce zopet kukalo iz megle, še malo višje ga je sigurno bilo v izobilju.

Uživala sva v gluhi tišini zime. Nič ni bilo slišati, ne videti, 

samo sneg in snežne skulpture okrog naju. 

Vsepovsod okrog naju pa so bile čudovito obložene smreke.

In sopihala sva še kar navzgor v čudoviti beli svet nato pa končno juhuhu samo še navzdol.

In še en pokuk sonca na naju.

...in spet  navzdol...

...do zadnjih okrašenih smrek in smuk nazaj v avto in v dolino.

Jutri greva spet, jutri greva spet, jutri greva spet, 

jutri spet, jutri spet in spet...

... vse dokler bo kaj snega za prijet ...

_______________________

Golte - prvi sneg

 

Čas je bil že tapravi, mraz tudi, pa še malce je pobelilo vrhove okoli naše doline. 

Slutila sva tudi sonce in modro nebo nad dolinsko meglo. 

Nisva se motila, na Golteh je bil ravno čudovit sončni vzhod, ki je razjasnil dušo in oko. 

Priznam; šla sva pogledat, če ima sonce in sneg enaka merila za vse...

...če sije enako in če je snega dovolj za vse občine okrog nas.

Nad 1400 m nadmorske višine so merila drugačna kot so v dolinah. Tu je drug svet (ne le občina). 

V višavah je sonce, modro nebo, jasne misli, čista duša in bel sneg.

V dolini pa je tema in mrak, ki pokriva narode.

Preizkusila sva smučarsko progo na Starih Stanih in nič ni škrtalo pod smučmi, 

čeprav snega še ni bilo veliko.

Nato pa zopet navzgor in juhuhu spust navzdol...ter  to ponovi trikrat...

...in počez še malo drugam in še to ponovi 2x...

...in zopet navzdol...

...in počil je lonec in snežne pravljice je konec.

_________