Biokovo treking -Ilija

 

Pot: vas Bast, zavetišče, vrh Sv.Ilija, Topol, vas Bast

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: okoli 1300 m, višinski metri okoli 1700 m 

Tokrat sva se namenila raziskovat Biokovo. Veliko pogorje se razteza od Brele na zahodu

 nekaj kilometrov vzporedno z obalo proti jugovzhodu. 

Najvišja vrhova sta Sv.Ilija - 1642 m in Sv.Jure - 1762 m.

Za pohodnike sta oba vrhova težje dostopna zaradi nekaj urne hoje po zelo razgibanem terenu med vrtačami, ki so okronane z ostrim koničastim kamenjem in razbrazdanimi skalami.

 

Tako pač večinoma izgleda hrvaški visoki kras.  Za prvi del trekinga po Biokovemu

 sva izbrala severni pristop na masiv ter vrh Ilija. Dodatno pa sva prehodila še dobršen krog 

do njega in še naprej proti severu in nazaj.

Vedela sva torej, da naju čaka dolga pot, zato sva se odpravila že pred jutranjim svitom.

Morje in gore so že zažarele takoj ob prvem jutranjem svitu, kar je obetalo lep topel dan.

 Iz vasice Bast se pot vije strmo navzgor, mimo dobrega studenca, 

kjer sva takoj dopolnila najine zaloge vode, kajti izvirov vode na Biokovem ni na pretek.

Se pa najde kakšen skrit vodnjak, ki so ga nekoč uporabljali domačini, ko so pasli svoje ovce in koze.

Pot je lepo označena, le nekatera imena vrhov so se nama zdela nenavadna,

 pa sva bila v velikem pričakovanju, kako izgledajo.

Sledil je vzpon skozi zanimiv in delno požgan "kamniti gozd". 

Borov gozd je rasel dobesedno iz kamenja.

Po dveh urah hoje strmo navzgor sva prispela do zavetišča zgrajenega iz kamenja,

 kmalu zatem pa sva bila že na planoti Biokovega s številnimi vrhovi proti jugu.

Med vrtačami, veliki in majhnimi, se je pot vila še dalje.

 Tudi kavke so naju že zaznale, približale pa se nama niso tako kot smo vajeni v naših gorah.

 

Po štirih urah hoje sva se le približala vrhu sv.Ilija . 1642 m.

Najvišji vrhovi v Dalmaciji imajo pogosto na vrhu kamnito cerkvico posvečeno kakemu svetniku.

Ilija je seveda svetopisemski prerok Elija, ki je z božjo pomočjo naredil veliko čudežev.

Obudil je celo majhnega dečka, edinca, ki je umrl zelo žalostni materi.

V cerkvici pa je relief veličastnega prizora, 

ko je Elija tekel pred konjsko vprego kralja Ahaba več kot dvajset kilometrov.

Bolj ko Iliju sva se seveda posvečala krasnemu razgledu daleč naokoli. 

Pogled nazaj ter dalje proti najvišjemu vrhu Sv. Jure in še dalje proti jugu je bil fascinanten.

Ko si na vrhu dalmatinskih gora, so pogledi naokrog in navzdol proti morju zelo posebni. 

Dobiš občutek velike višine. Na vrhu sva opazila smerokaz za nadaljevanje poti 

proti naslednjemu vrhu, Topolu ter nato v dolino. 

z veseljem sva se odločila za to smer, ki je omogočala krožno pot, 

ki nama je dala možnost sestopa po drugi poti. 

Slika spodaj prikazuje pot od sv.Ilija po grebenu navzdol, ki sva jo prehodila.

Izredno lepo je bilo, lepi razgledi, pot kamnita in ponekod grebensko ostra, 

sonce in dobra volja, kaj češ še več.

Še en pogled nazaj proti vrhovom preden zavijava v dolino.

Oblaki so nama kazali, da le naj pohitiva dol z gora in grozili, da naju bodo ovili v meglo.

Tega pa sva se bala, saj je v megli težko slediti poti, ki večinoma poteka po skalnatem terenu.

 

 Megla pa je res  prišla, na srečo šele potem, ko sva že sestopala.

Sestopala sva strmo navzdol v megli, toda tudi te je bilo enkrat konec.

 Prišla sva pod meglen obroč, ki je ovijal Biokovo, sonce se je zopet pokazalo. Ta megla, oziroma oblaki, ki so se nakopičili pod grebenom Biokova, so znanilci burje, ki se bo rodila naslednji dan.

 Občasno se je megleni ovoj malo razmaknil, da sva lahko opazovala kamnite vršace nad seboj.

 

 

Midva pa še naprej strmo in še bolj strmo navzdol.

Strm in dolg spust se je zaključil pri kamnolomu nad cestnim tunelom pod Biokovim. Še malo asfaltne ceste in zaključila sva najin dolg krog zopet v vasici Bast.

Ta vrh sv.Ilija in celotna krožna pot je bila najlepša na najini turi do sedaj. 

Na vrhu imaš občutek silne višine in čudovitih razgledov ter oddaljenosti od vsega živečega na zemlji. Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

 

________________________

 

 

Imotska jezera

Imotska jezera spadajo med take naravne posebnosti, da si jih je treba ogledat, 

če te pot zanese v te kraje.

 

Jezer je sicer več, a najbolj znana sta Modro in Crveno jezero.

 Midva sva si ogledala poleg teh dveh še Zelenega.

Tokrat je Modro jezero presušeno, brez vode. 

 

Je pa bogatejše za novo pridobitev.

 V letošnjem oktobru so se na dnu pojavile take risbe, kot se že nekaj let pojavljajo npr. v Angliji

 na njivah žita ali na drugih primernih lokacijah. 

 

Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo da so avtorji vesoljci, ki na tak način sporočajo nam Zemljanom,

 da mislijo na nas. Kar koli je že resnica, moramo priznati, da so liki izdelani

 z veliko natančnostjo in smislom za vesoljsko estetiko, 

zato lahko avtorju risbe na dnu Modrega jezera samo čestitamo za remek delo.

Več o tem pojavu si lahko preberete tukaj:

Na dnu jezera se je pojavila risba! 

Po kratkem ogledu Modrega jezera sva se odpravila še do Crvenega, ki je v neposredni bližini.

 Za razliko od modrega, ta nikoli ne zgubi vode. Še več; 

je prav impozantnih dimenzij z globino preko tristo metrov 

in sega z dnom šest metrov pod morsko gladino.

Vzela sva si dovolj časa in se sprehodila po panoramski stezi okrog jezera.

Ko doživljaš to čudo narave z robov prepadnih sten, ne moreš ostat ravnodušen.

Na eni od tabel ob jezeru piše, da le najboljšim uspe zalučati kamen v jezero, 

ne da bi se odbil od prepadne stene, ker po legendi jezerski duh to prepreči.

Neumnost!, sem rekel in poiskal nekaj kamnov različnih oblik in velikosti.

Z nobenim nisem uspel doseči vodne gladine, čeprav sem jih z vso močjo zabrisal

 proti sredini velikega jezera z višine več kot 250 m. 

Ko je kazalo, da bom uspel, so namreč vsi kamni naglo skrenili nazaj proti steni, 

kot jim je zapovedal jezerski Duh.

Vendar se nisem vdal. Tako mi je dosti kasneje uspelo tri kamne poslati direkt v jezero 

in vzvaloviti mirno domovanje jezerskega Duheca. Zelo sem ponosen na svoj uspeh!

Kasneje sva na poti domov videla še nekaj jezer in jezerc.

Vendar nobeno od njih na naju ni naredilo takega vtisa kot Crveno. 

__________________

Omiška Dinara treking - Put života, Kozji rat

Pot: Gornji Fistunoviči, Pas, Kozjak, Kozji rat, Lokvica, Šatarice, Pisak, G. Fistunoviči

Čas: okoli 8 - 9 ur

Višinska razlika: 780 m (višinskih metrov okoli 1500 ali več )

 

Naslednji dan najinega trekinga sva izbrala še vzhodni del Omiške Dinare. 

Najprej sva dolgo iskala vstopno pot v pogorje. Ko sva jo našla, pa je Lojze srečal prijaznega domačina, za katerega se je  izkazalo, da je planinski vodnik in tudi skrbnik te poti. 

On  nama je povedal še precej koristnih in zanimivih informacij v zvezi s to potjo.

Put života se imenuje zato, ker so po legendi na tej poti Hrvati prvič videli morje in ker 

je ta pot nekoč predstavljala edino vez med celinskim zaledjem in morjem. 

Po tej poti so prenašali od morja vse, kar se je potrebovalo za preživetje. 

Torej jim je ta pot pomenila življenje.

Najprej se pot vije strmo navzgor, seveda od ničle pri morju pa do okoli 700 m. 

Vmes je nekaj odličnih lokacij za razglede, poglede in počitek.

Ko se povzpneš na vrh pogorja Dinare, pa se prične tisto najlepše.

Razgledi, pogledi in občudovanje našega stvarstva.

Najprej sva šla malo po svoje še do nekaj vrhov: Lokvica - 671 m, Kozjak - 722 m in Kozji rat - 788 m. Pot do Kozjaka je označena, od tu dalje proti Kozjemu ratu pa je potrebno malo po intuiciji. 

Toda uspelo nama je tudi to.

Na vrhu Kozjega rata in pogled nazaj do zadnjega, najnižjega vrha v grebenu, 

kamor morava prispeti pred mrakom. 

Dnevi pa so kratki, ob pol petih je mrak, čez četrt ure pa že tema.

Pogled z Kozjaka proti Biokovemu je bil danes spektakularen;

 scena se je spreminjala kot v najboljšem akcijskem filmu.

Pokrajina pred nama in zadaj pa je blagodejno vplivala na najina čutila.

Bilo je že krepko po najini opoldanski malici, ko sva se bližala Šataricam. 

Le kaj je tisto kar opažava  na vrhu, nekakšna koča ali kaj, sva se vpraševala?

Čez dobre pol ure sva presenečena videla delo človeških rok, ki ga nisva pričakovala.

S Šataric - 642 m je najlepši pogled na Biokovo ter Makarsko riviero; 

tako so nama povedali. Res je čudovito, enkratno.

Pogled nazaj na Kozji rat (zadnji vrh) kjer sva bila danes. Daleč je, daleč.

S Šataric sva pridno nadaljevala po označeni poti v dolino. 

Nič več kar tako prosto, nisva več bila navdušena za prosti sestop glede na včerajšnjo izkušnjo.

 Pa še pozno popoldne je bilo in strah, da naju ujame tema, popolnoma upravičen.

Pa se je izplačalo. Deležna sva bila enkratnih pogledov na skale, stene, prepade. 

Občutek je tak kot da si visoko kje v naših Alpah. Le bodeče rastlinje ti pove, da si blizu morja.

Mimo čudovitih grebenov, ki bi jih gotovo osvojila, če ne bi naju preganjal večerni mrak.

 Ko sva se spuščala proti morju so bili razgledi še bolj impresionistični.

 Proti koncu poti so noge že postajale utrujene. Nič hudega, da je le srce  polno lepih vtisov s poti.

Prehodila sva celotno Pot življenja in še več; tudi tisti del ob morju, 

ki nama je ohladil razgrete podplate.

Takole pa izgleda ta krožna pot na karti z najinim podaljškom proti Kozjaku in Kozjemu ratu.

 Če bova kdaj postala turistična vodnika v teh krajih, 

bova vse goste z veseljem popeljala tudi na "Put života"!

___________________