Trupejevo poldne

Pot: Kranjska gora, Vošca,  Blekova planina, Trupejevo poldne, vas Srednji vrh.

Čas: okoli 9 ur

Pohod proti Trupejevemu poldnevu sem pričela v Kranjski gori in sledila navzgor eni od vlak, 

vse do avstrijske meje. Pot ob meji je ponekod lepo vidna ponekod pa  zaraščena z visokimi travami. Najprej se je prikazala velika travnata planina Vošca - 1737 m.(slika spodaj)

Sledila sem poti, ponekod sem jo izgubila, potrebno je bilo iti navzgor in seveda navzdol pa spet gor vse do Blekove planine -1747 m. Na tej planini je idilična lesena kočica in tu so se pričele tudi avstrijske markacije za Trupejevo poldne.

Blekova planina in v ozadju Obir.

Pred menoj se je že malo prikazal vrh.

Na vrhu Trupejevo poldne - 1931 m se je lepo videla moja prehojena pot po gozdnatem grebenu 

od Vošce do Blekove planine in sem gor.

Pogled na drugo stran na Julijce je bil čudovit.

Kot v vrsti so stali z desne: Mangart, na sredini je Jalovec. levo so Mojstrovke in njihov greben.

Blekova planina in Julijci v ozadju.

Vsakič znova je malo drugače.

Trupejevo poldne , vrh je levo in spodaj Celovška dolina.

Navzdol s Trupejevega poldneva pa vodi pot med čudovitimi macesni.

Macesni in macesni ter dolinice med njimi. Zgoraj je čudovito, 

spodaj pa se pot zaključi v ozki, strmi grapi, ki ni tako lepo prehodna, 

vse do vasi Srednji vrh.

Tu je bil zaključek moje prelepe poti.

_______________

Vitranc in Ciprnik

Pot: smučišče Kranjska gora, Bedančev dom, Vitranc, Ciprnik, Mojčin dom, 

jezero Jasna v Kranjski gori

Iz Kranjske gore sem izbrala pot mimo Bedančevega doma do Vitranca. 

Pot je precej strma vendar se hitro dvigneš na Vitranc.

Zaraščeni Vitranc - 1637 m.

Sledila sem potki vse do Ciprnika  - 1747 m. Z vrha je čudovit razgled na planiško skakalnico.

Nazaj grede sem na Mojčinem domu opazila takšen plakat z res lepo orisanimi vrhovi Julijcev.

Tale Vitranc pa je res precej strm. Takole gre pot navzdol.

Razgled na Prisojnik in Razor pa je bil čudovit,

Strmina ni popustila, kar navzdol in navzdol po takšnem svetu kot je na sliki spodaj. 

Tako je šlo navzdol  vse do jezera Jasna pri Kranjski gori. 

 In gorskega izleta je bilo zopet konec.

____________________

Od Krka do Ilovika, pa nazaj

Jesenski čas ponuja med drugim tudi prijetne dni za jadranje, 

ko se končajo dnevi glavne turistične sezone na Jadranu.

Zato sva bila vesela Ljuboševega povabila, da na morju skupaj preživimo nekaj dni.

Prvi dan smo pripluli do Punta in se vezali v tamkajšnji marini.

 Naslednji dan smo bili že na Iloviku. 

Noč je bila vremensko pestra. Sredi noči je pihal orkanski jugo z dežjem, 

ki se je v trenutku obrnil v močno burjo. Šele proti jutru smo mirno zaspali.

Zjutraj pa je bilo vse oprano, čisto, mirno in spokojno. 

Posadka je vestno opravila svoj jutranji ritual vključno s plavanjem, 

še preden se je utrujeni kapitan prebudil.

Naslednje dopoldanske urice pa smo družno preživeli na kopnem. 

Kapučino na rivi vedno prija.

Popoldne smo zajadrali proti Rabu vse dokler je bilo kaj vetra.

Pogled na staro mesto mi je še vedno lep, čeprav sem tukaj zelo domač.

Štirje mestni zvoniki so neme priče časa, ko je življenje tukaj potekalo bistveno drugače.

Privezali smo se na gradski rivi in obiskali naše najljubše lokacije v mestu. 

Tokrat smo imeli tudi prvo mirno noč.

Zadnji dan se je bilo potrebno vrniti do domače luke. V Mali Jani na Krku smo si privoščili še zadnje kopanje in sončenje, potem pa smo brez postankov vozili do cilja.

_________________ 

Zapotoški slapovi

Od koče Pri izviru Soče sva se odpravila še do Zapotoških slapov, 

preden sva se z najinih počitnic odpravila domov.

Saj sva že bila tu a sva jih želela še enkrat podoživeti in si za ogled vzeti malo več časa.

Odpravila sva se po strugi potoka in ob njej počasi navzgor.

Sproti so se nama odpirali lepi prizori ...

... ob katerih sva rahlo zastala, preden sva nadaljevala vzpon.

Pogosto je bilo potrebno previdno odplezati krajše odseke ... 

... ali pa si zmočiti noge, saj druge možnosti ni bilo.

Ker sva želela ohraniti suhe noge, sva napredovala malo počasneje in zelo previdno.

Tako sva napredovala vse do trenutka, ko nisva več zmogla naprej. 

Nekaj je vsekakor potrebno prihraniti za kdaj drugič. 

Gotovo se sem še vrneva, saj nama je tukaj zelo zelo všeč.

____________________________

Tolminski Kuk in Migovec

Pot: Tolminske Ravne, pl.na Kalu, Tolminski Migovec, Tolminski Kuk, Podrta gora, koča na pl.Razor, Tolminske Ravne.
Čas. 12 ur

Tokrat sva izbrala krožno pot in pričela na ravnici visoko v gorah: Tolminske Ravne, 

od tu vodi neoznačena pot na planino Kal(na zg.sliki) 

in nato poiščeš pot na Tolminski Migovec - 1881 m. 

Sliši se enostavno; ampak če si prvič v tek koncih ni ravno tako.

Z vrha T. Migovca sva nadaljevala kar tako malo počez na T, Kuk- 2085 m.

Vmes sva občudovala planike.

Pogled nazaj na prehojeno pot z Migovca.

Čaka naju še krog po vrhovih ali malo pod njimi, ki so razvidno na sp.sliki: 

Zeleni vrh, Podrta gora, vrh Konte.

Takle je svet pod Podrto goro.

Velika grapa je pritegnila najin pogled in uho, ker se je slišalo polno ptičjega ščebetanja,

 tam nekje  doli.

Pa spet gor in dol in gor in dol..

Z vrhov pogled na drugo stran: Komno in Bohinjsko jezero.

Vmesni predah....

Vrh nad Škrbino sva pustila za drugič, šla sva pod njim in občudovala veliko gladko ploskev, 

ki se jo vidi celo iz Tolmina.

Pa še ena slika...

Je kar strma za plezanje, tako da hm...bova drugič.

Koča na planini Razor je bila že blizu, mali predah in še eno uro spusta do Tolminskih Raven in kar velik gorski krog je bil zopet opravljen.