XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 

Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 

na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 

Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.

Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 

Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.

Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...

Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 

Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 

ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.

"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.

Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?

Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 

Tudi nam se je to občasno dogajalo.

Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.

Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.

Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.

Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.

Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.

Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.

Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 

da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.

Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.

Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 

Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 

Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.

V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 

Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).

Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 

ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.

V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.

Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.

Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.

Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 

da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.

Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.

Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.

Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.

Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.

 ___________________________________________________________

Boskovec

Izhodišče: Gosteče nad Šmihelom pod Goltami
Čas : 3 ure
Po pobočju Golt se vije mnogo potk, ki vodijo sem ter tja in nekatere celo proti vrhu Boskovca. Pod Boskovcem je lep razgled proti Šaleški dolini kot se vidi na prvi sliki.
Spodaj je idilična Rastočka planina ter meglena kranjska dežela v ozadju.

Uršlja Gora čez Kozji hrbet

Izhodišče: nekaj km pred kočo na Naravskih ledinah
Čas: 4 ure
Razmere: na vrhu minus 14 stopinj, vetrovno
Višinska razlika: 700 m

Tokrat sva se na Uršljo goro odpravila po poti čez Kozji hrbet. 

Verjetno ni potrebno omeniti, da je pot strma, poteka nekako bolj ali manj ob severnemu grebenu.

Malo pod vrhom se pot pridruži običajni poti z Naravskih ledin.

Močan veter je razpihal ozračje, nebo je bilo čudovito modro, razgledi pa jasni vse do Julijcev.

Cerkev malo pod kočo je bila že v senci, ker sonce v tem letnem času potuje nizko prek obzorja in tudi zaide že zgodaj popoldne.

Tako je dolina uživala v zadnjih sončnih žarkih, tu zgoraj pa smo uživali samo malo dlje.

V zavetrini koče sva si grela premrzle prste z vročim čajem iz termovke. Kako to prija!

Saj ni čudno, da naju je zazeblo, saj je bližnji termometer kazal -14 stopinj Celzija.

Sence so se hitro podaljševale, mraz pa tudi, zato je tudi najin postanek z malico postal krajši kot običajno.

 Ni bilo druge, kakor da hitro stopiva navzdol v malo toplejšo dolino. Tokrat po običajni poti do Naravskih ledin. 

Zato sva na koncu še pol ure pešačila po prašni cesti nazaj do avta.

Kratek popoldanski  skok na Uršljo goro sva opravila po vseh najinih dopoldanskih obveznostih, 

z vrha sva pokukala na Julijce in našo dolino sva gledala spet navzdol!

Popoln dan nama vedno prinese nepopisno zadovoljstvo!

________________________________________

Na Komen od Planinca mimo Mrzlih vod

Na Komen vodijo lepe in varne gozdne poti, tako da je dostopen skozi vso leto. 

Večkrat ga zato obiščemo ravno v jesenskem in zimskem času, 

ko so višji vrhovi težje dostopni.

Mi smo se povzpeli ob potoku  Žep nad Ljubenskimi Rastkami, 

pa mimo Planinčeve domačije in Hotela Goba ***** preko Mrzlih Vod 

do partizanske bolnišnice, kjer smo se za nekaj trenutkov prvič ustavili. 

Na poti smo nabrali nekaj zapoznelih gob (lisičk), ki so potrdile 

pravilno izbiro imena bližnjega hotela :-) ...

Ko smo se bližali vrhu, so se megle preganjale sem in tja po pobočju 

in le redko dovolile preboj sončnim žarkom, 

ki so ustvarjali mistične prizore v vlažnem gozdu.

Milan, Zlatko in Čarli so se izgubili v meglo, medtem ko sem jaz še kar fotografiral impresionistične prizore. Kmalu sem bil za trenutek nagrajen s pogledom na vrh Komna, ki smo se mu približevali po grebenskem brezpotju.

Prvi je vrh seveda osvojil naš oziroma Milanov Čarli, 

ki je zadovoljno čakal, da se mu pridružimo.

Razgledi naokoli niso bili ravno briljantni, 

videli smo le bližnjo Peco in Uršljo Goro, se pa je zato občasno prikazala veličastna glorija na severni strani nad Najevsko lipo.

Ob kapelici, malo pod vrhom, smo si privoščili še malico in ob tem z žalostjo ugotavljali kako propada, ker se očitno nihče več zanjo ne zanima, 

da bi se naredila nujna vzdrževalna dela.

Ob povratku smo se povzpeli še na Telečje peči 

in si Planinčevo domačijo ogledali še od zgoraj.

Po slabih petih urah smo zaključili naš dopoldanski izlet in sklenili, 

da ga še kdaj ponovimo.

________________________________

Boskovec mimo Javorce

Izhodišče:  alpski vrt na Golteh
Čas: 4 ure

V preteklih zimah sva se pogosto morala kar potruditi, da sva ujela sneg v planinah,

 če sva hotela užiti vsaj nekaj zimskih razmer. 

Zato tudi tokrat nisva oklevala in sva šla takoj pogledat snežne razmere po neobičajnem novemberskem sneženju.

Do bivaka pod Javorco vodi ker nekaj stez in bolj ali manj vidnih ter bolj ali manj zahtevnih potk. 

Janezov bivak je lično urejen in s čudovitim razgledom na savinjsko dolino. Dostopen vsakomur, ki ima par spretnih nog.

Omembe vredna snežna odeja se je pričela nad 1000 m nadmorske višine. 

Na severni strani planine je bilo tudi do pol metra snega. Tudi na vrhu Boskovca je bilo snega obilo. 

Na južnih pobočjih planine pa je sonce že močno stanjšalo snežno oddejo. Še kak dan, pa ga ne bo več.

Naravni sneženi možak ali duhec iz Janezove svetilke?

V dolini pa TEŠ 6 bruha dim, pline in paro ter dela temno megleno zaveso nad njo.

Tu gori pa je bila belina in tišina, ki sva jo spet poslušala po dolgem času. 

Debela snežna odeja povzroči tišino, ki jo nato lahko poslušaš. Krasno.

Tako kot je nenadoma prišel, tako ga bo tudi pobralo. Novemberski sneg naju je spomnil, da je zima pred vrati in je potrebno poskrbeti za smuči in topla oblačila, da bova tudi letos deležna vseh zimskih radosti.

______________________________________________