Lepenatka- 1425 m

Izhodišče za Lepenatko: Mačji kot
Čas: 4 - 5 ur počasi je več kot dovolj časa
Snežne razmere: nad 1000 m nadmorske višine je snega že nad 50 cm, malo višje pa okoli 100 cm. Sneg je suh pršič, na pobočjih je ponekod snežena skorja,  vrh Lepenatke je bil spihan.

Pri najvišji kmetiji v Mačjem kotu sva pustila avto in nadaljevala s smučmi po zasneženi cesti.

Pot je kmalu zavila na travnik in na vlako v gozd.

Nad gozdom se je odprl pogled na sosednjo Menino planino.

Smučina je bila že narejena a sva na srečo bila med prvimi, ki so se odpravili na vrh Lepenatke.

Sonce se je sicer skrivalo za visokimi koprenastimi oblaki, vendar je bila zimska idila kljub temu popolna, predvsem zaradi količine snega. To vedno naredi zimo prvinsko.

Polovica vrha Lepenatke je bila spihana, na drugi strani pa je bilo ogromno snega z nastajajočimi opastmi na vršnem grebenu.

Greben sosednjega Rogatca se je zazdel presenetljivo blizu.

Zapihal je močan mrzel veter in naju želel pregnati z vrha.

Pa se nisva dala kar takoj ugnati vetru, je bilo potrebno prej narediti še nekaj posnetkov.

Kašna planina v soseščini je porodila idejo, da greva danes še tja gor.

Sedaj pa juhuhuuuuuuuuu,  spust v dolino po napihanem pršiču.

Vsaj mislila sva tako....

Nekaj je bilo res pršiča, nekaj zamrznjene snežene skorje in klože, nekaj pa zametov

 v katere sva pogosto uspešno zarila in prevozila, kakor katerega...

...pogled nazaj proti vrhu, kamor se je sedaj zaganjalo že nekaj"turašev"....

...ampak konec koncev se je zgodila zopet ena krasna smuka...

...in nikdar je ni dovolj ali preveč...,

zato sva se ob zasluženi malici ob mali koči odločila, da greva danes še dalje na Kašno planino, pogledat kakšne  so snežne razmere še tam.

..še en pogled v dolino nato pa po ozki vlaki še navzdol. Če bi bila ta vlaka zamrznjena, bi bil to pravi rodeo na smučeh, ker pa je bila še kolikortoliko sneženo deviška pa je še prav lepo šlo...

Golte - Pri treh plotih

Ko naše hribe pobeli nov sneg in se rodi sončen dan, nastopi čas, ko smo radi del bele pravljice.

Paški Kozjak

 

 

Včerajšnji sneg je pobelil samo hribe, medtem ko je v dolini močno deževalo ter zalivalo kleti. Preden je nastopil večer, sva si po aktivnem dnevu zaželela še malo zimske romantike.

Dokler so noge sposobne slediti željam srca, bodo najine majhne sanje vedno uresničljive.

Kmalu sva bila v sveži belini, kjer sva počakala, da se je sonce poslovilo od jasnega nedeljskega dneva.

Smrekovec, dvakrat

Pot: Mozirska koča na Golteh - Smrekovec - Golte - Javorca - Mozirska koča na Golteh
Čas: 7 ur
Snežne razmere:  kakšnih 5-8 cm novega snega je prav idilično pobelilo planine. Spodaj pa je utrjena podlaga starega snega. Vsaj tu je tako bilo.

Takole se je pričel dan. Lepo žareče za eno dobro jutro. Sončni vzhod se je prelival v tako žarečih barvah, da sem bila tudi jaz rdeče obarvana.

Pot me je po svežem rahlem snegu vodila proti Istejam, zadaj za mano pa je še vedno žarelo nebo.

Na Istejah se je odprl krasen pogled na osončeno Peco in Komen, kamor pa danes ne bom šla ...

 ....grem pa na Smrekovec...., da pa bom šla gor dvakrat v istem dnevu, pa si nisem mislila.

In tako sem se vzpenjala malo po Golteh navzgor nato pa do sedla Kal navzdol, kjer  je bila prav prijetna smuka, saj je bilo tokrat dovolj snega.

Vse steze so bile samo moje, pred menoj so bile le samotne sledi srn, za menoj pa moja sled....

Na vrhu Smrekovca sem ujela še nekaj meglenega morja v dolinah, nato pa je začel pihati mrzel zahodni veter, ki je sicer razkadil meglo v dolinah, mene pa hitro pregnal navzdol na smuko.

In po smrekovškem travniku navzdol je bilo prav idilično, svež pršič je prekril vse stare sledove in "smučišče je bilo le moje"....Res prava zimska idila tako da sem jo morala še enkrat ponoviti.

Zasnežena Ojstrica, Rinke....

V drugo je bilo na vrhu Smrekovca bolj prijetno, vetra ni bilo več, med oblaki je pokukal ven sonček!

To pa je zame pomenilo daljše razgledovanje in več fotografiranja.

Sneg pa je postajal vedno bolj južen vendar še vedno dovolj uporaben za moje namene.

Še ena runda uživaškega vijuganja navzdol...

.... in že bo treba nazaj v dolino,  vrata so stalno odprta.

Spust s Smrekovca je bil prečudovit, vendar je bil potem na vrsti še vzpon nazaj na Golte.

Na Golteh pa sem se odpravila pogledat še nekaj skritih kotičkov... brez smučk.

V bivaku je še vedno zaloga pijače, da ne bi slučajno omagali na poti, le natakarja ni bilo, da bi postregel..

Pa sem si postregla tokrat sama.

Nato pa sem odšla po strminah nazaj do avta, ki me je čakal na parkingu pred Alpskim vrtom.

In nasmejan dan se je bližal h kraju...

In potem se je počasi spustila noč; dan drugi v tem tednu se je končal z zadovoljstvom mojih nog.

Če mojega vseobsegajočega zadovoljstva sploh ne omenjam!