Koča na Loki pod Raduho

Izhodišče: Luče
Snežne razmere: že na okoli 1000 m je snega več kot pol metra, višje še več, ponekod so napihani zameti zlasti okoli koče na Loki
Višinska razlika: 900 m

Čudovito je; snega je končno dovolj. Sicer je res velika nevarnost proženja snežnih plazov v visokogorju in sredogorju, saj je zapadlo naenkrat kakšnega pol metra novega snega. Gozdna pot do Loke pod Raduho je zato ravno prava izbira za varen pobeg od ponorelega sveta v prelepo zimsko pravljico.

Takoj nad Lučami sem že urezala smučino v svežo belino.

Nad dolino so se še malce preganjale meglice, jaz pa sem se že bližala osončenim belim poljanam.

Veliki vrh na drugi strani doline je že občasno postal viden.

Sneg je tokrat prekril vso nizko rastje, zato morajo biti gozdne živali zelo iznajdljive, da pridejo do potrebne hrane..

V ozadju se tudi Rogatec še kopa v oblakih.

Pred kočo na Loki pa so brežine spihane, ves sneg je nanosilo v velike sveže zamete, 

ki so skoraj zabrisali pot do koče..

Cesta do koče je bila v enem delu popolnoma zametana.

Na vrhu Raduhe je zopet pihalo, le da tokrat me to ni skrbelo, 

ker nisem imela namena, da bi  šla na vrh.

Najlepši del dneva se je tako pričel, seveda s spustom v dolino po sveže zapadlem snegu.

Še en pogled nazaj proti koči - 1534 m nato pa še samo navzdol....

Kadar je veliko snega, se v planinah pogosto tišina prav sliši in danes je bilo tako, pa menda tudi zato ker sem hodila sama s seboj....

Dan kamnitih možicev

Krožna pot:  Žekovec - Mozirska koča - Tirške peč - Mozirska koča - Javorca - Boskovec (1587 m) - Verbučeva planina - Žekovec
Višinska razlika: 1200 m
Čas: 8 ur

Sončni vzhod v tem jutru ni obetal jasnega in sončnega dneva, kot je napovedovala vremenska napoved, 

 zato tudi jaz nisem pričakovala tako lepih utrinkov v naravi, kot sem jih doživela.

Za začetek se je mrzel oblačni pokrov zadrževal ravno na tem področju v višini okoli 1000 m,

kar je prinašalo debelo ivje na drevesih ter mrzel dan.

Na višini Mozirske koče pa so se megle pričele redčiti in mi najprej razkrile majhno sled zimske mavrice ... pozimi mavrice v hribih še nisem videla.

Skozi meglo sem se povzpela še do Okenca pod Alpskim vrtom na Golteh in upala, da bo na drugi strani jasna modrina neba. Pa ni bilo tako.

Pot sem nadaljevala proti Tirškim pečem. Zaradi nizkih temperatur  je bila stena zamrznjena in na železnih stopnicah je bil led.

 Kljub temu sem se povzpela nekaj m, vendar tudi višje so bili klini v ledu in požledu in zelo drseči, ko sem stala na njih zato, sem se rajši odločila za sestop. Pridem drugič, ko bodo temperature klinom bolj prijazne.

Povsem nenadoma se je sredi dneva megla razkadila in dan mi je razkril 

prekrasne ornamente ivja na drevesih.

Nad Mozirsko kočo pa sem začela odkrivati zame nove poti, seveda neoznačene,  ki so vodile do skalnatih vrhov in kamnitih možicev.

Tale je bil prvi.

 Navdušil me je, predvsem zaradi čudovitih razgledov in zato sem poiskala še drugi vrh.

Razgled po strmini in dolini pa je bil takšen:

Dan je bil tako lep, da sem šla poiskati še naslednji vrh z možicem. Sten nad Mozirsko kočo res še nisem spoznavala na tak način.

Nato sem sledila stezi do Javorce oziroma bivaka pod njo.

Dan je bil že v drugi polovici a dan kamnitih možicev se še ni končal. Sedaj je bil na vrsti  Boskovec. Stolp na vrhu še vedno žalostno propada.

Navzdol sem se odpravila po drugi strani na Rastočko in Verbučevo planino. Po tej strani še nisem hodila.

Planine so me presenetile s svojo razsežnostjo.

Pod Rastočko planino je bil zopet en skriti vrh in seveda četrti možic.

Tegale pa je menda veter že malo premaknil...

Pod Rastočko planino je peti možic nekaj označeval,,, in sem šla pogledat...

In našla še en strm greben in šestega možica...

 Sedaj pa samo še navzdol do Žekovca in odkrivanje "stranpoti" in kamnitih možicev je bilo pri kraju..., dan pa tudi.

Za konec dneva  sem ujela še "dimne znake" kamnitih možicev, ki so nakazovali, da jih bo treba iti zopet pogledat....

Javorca

Na prelepih planinah nad Mozirjem obstajajo zelo lepi skriti kotički. 

Enega takih sva obiskala danes popoldan.

Na poti od  Mozirske koče proti Boskovcu se je takole odprla Šaleška dolina pod nama.

In modro nebo nad nama je spreminjalo sliko, zaradi vetra bežečih oblakov v daljave vzhodnega obzorja.

In že sva bila na Javorci. Kamnitega možica sva še malo olepšala. Dobil je še kapo s cofom, da bo bolj inn...

Potem pa sva ga pozabila od blizu fotografirat in s tem prikrajšala tako sebe, kot redne bralce našega bloga.

Že nekaj časa je, kar sva zvedela, da je nekje v pečinah pod Javorco malo znan Janezov bivak.

Zato sva se lotila iskanja in ga kmalu tudi odkrila . Pristop do njega pa ima dober razgled v globino, zato ni primeren za vsakogar.

Zelo prijeten kotiček si je uredil Janez....Vpisni zvezek je tu, degustacijska mizica z zalogo domačih pijač, ki jo prispevajo redki obiskovalci, trdna streha nad glavo in veliko okno v svet.....Čudovito!!!

Obsedela sva tu in uživala v tišini in pogledu na dolino, do zadnjih sončnih žarkov, 

ki so še uspeli priti do naju.

Dolina pa je postajala vedno temnejša, ko sva se počasi vračala nazaj proti Mozirski koči.

Še kratek obisk koče, dva čaja s štrudlom in smuk v temno dolino. Misija ocenjena s + + +