Kanin - Sella Nevea

Kar nenadoma sva si zaželela malo smučarije, saj v tej sezoni še nisva stopila na alpske smuči. V ta namen sva torej najela majhno hiško ob samotnem jezercu blizu slikovite vasice nekaj kilometrov iz Bovca.
Veliko let je minilo kar sem smučal na Kaninu, zato me je močno zanimalo kako zgleda povezava na italijansko stran kjer leži turistični center Sella Nevea z ogromnimi namestitvenimi kapacitetami.

 Na drugi strani Kanina ima smučišče možnost umetnega zasneževanja in do srede februarja leži v senci okoliških gora, zato je tu smuka zagotovljena kljub letošnjim skopim odmerkom naravnega snega.

Tudi pogled na okoliške gore je veličasten. Takole zgleda mejni Prestreljenik. Ali je tak že od nekdaj ali so ga napravili takega v prvi svetovni vojni, je zelo vmesno vprašanje, ki ga pogosto zastavljajo otroci svojim staršem.

Smučanje v takem vremenu in v takem okolju je res užitek, še posebej ker imaš občutek, da so vse naprave pognali predvsem zaradi naju, da najina prisotnost opraviči njihovo poslanstvo. Takole je tukaj očitno ob četrtkih. Med vikendom je slika verjetno bistveno drugačna. Ampak tega gotovo ne bova preverjala.

Lepo urejene in dobro speljane proge imajo svoj čar.

Tudi sončni odseki so na voljo kadar imaš občutek, da bi bilo potrebno obnoviti zaloge vitamina D.

Snežna meja je tukaj nekje pri 1600 m nadmorske višine. Nama je tudi to čisto prav. Vsaka zima je drugačna. Takšnih zim kot so bile še trideset let nazaj očitno ne bo več.

Občasno se je potrebno ustavit in uživat ob razgledu na zasnežene vršace. Zavedam se, da vseh nikoli ne bom ne prehodil še manj preplezal. Pa ne gre za pomanjkanje želje in interesov. Se zna zgodit, da bo časa premalo za vse.

Takole pa zgleda Prestreljenik z naše strani. Ko bo dovolj snega, bo skoraj nujno prečiti tudi to okno s turnimi smučmi.

Po celodnevni smuki sva namreč bila enotnega mnenja, da imava alpskega smučanja na Kaninu dovolj in sva začela razmišljat o tem. kam greva jutri na turno smuko. Vsekakor v Italijo, če imava tokrat bazo tik ob meji.

Menina planina

Orkanski veter je ponoči napihal zamete v visokogorje, izpihal iz najinih misli želje o dvatisočakih in ko sva zjutraj uredila najine želje srca ter uskladila dva svobodna uma, sva se složno odločila za Menino planino. Ostala je najlažja dilema - od kod....in v nekaj minutah sva izbrala izhodišče: Golice v Tuhinjski dolini.

Čas: 6 ur v (na) planini

Pohod sva pričela tako...na prvi pogled popolnoma spomladansko. Gledala sva, če se bo med listjem pokazal že kakšen cvetoč  teloh, pa ga še ni bilo.

Tale vraščena tabla jasno kaže, da je ta pot bila markirana že v daaavnih časih.....

Steza je vodila mimo simpatičnega izvira vode, škoda, da je lesen žleb postavljen tako nizko, da se vodo le s težavo zajame. Midva je niti nisva poskušala, ker ni bilo neke posebne žeje v tem hladu.

 Na okoli 1200 m nadmorske višine se je sramežljivo začel kazati sneg na stezi in višje ga je bilo kmalu že kakšnih 20 do 30 cm.

Skoraj sva uspela fotografirat lisico, ki je pred nama prečila stezo. Pa je le bila prehitra, oziroma midva zaradi presenečenja prepočasna.

Proti vrhu planine pa je že bilo sneženo tako, kot se za januar spodobi.

Ponekod je bilo pa takole spihano in pomrznjeno, kar daje zimski pokrajini vedno pravljični nadih.

 Vivodnik, najvišji vrh pogorja Menine, s svojim stolpom nudi pogled daleč naokrog. Danes še posebej, saj je včerajšnji močan veter pregnal smog in meglo iz dolin ter vse oblačne kope iz planin.

In nato sva se prav počasi spuščala proti koči. Ni se nama mudilo, saj je bilo zunaj prav prijetno.

Preden sva šla v kočo na obvezen čaj in klepet sva naredila še en krog med vrtačami in se povzpela še do koče radioamaterjev iz Domžal, od koder je najlepši razgled na Savinjske Alpe. Vsaj zame.

Od zahoda se je hitro približevala oblačna fronta, zato je bilo kmalu jasno, da bo sončnega dela dneva za danes verjetno prav kmalu konec.

Od tu se krasno vidi kako je greben med Smrekovcem in Komnom skoraj tak kot če bi ga potegnil z ravnilom.

Zdaj je napočil čas, da sva se spustila do koče še na čaj. Koča pa je bila tokrat za spremembo popolnoma zasedena s člani planinskega društva PTT., ki so naju prijazno sprejeli medse. Tako sva poleg čaja lahko pobliže spoznala tudi nekaj njihovih simpatičnih članov.

Dan ne bi prehitro sestopila s planine sva šla naredit še eno svežo gaz med vrtačami po planini. Tokrat še po jugozahodni strani mimo Vivodnika pa potem nazaj na gaz proti Tuhinjski dolini.
Izkazalo se je, da marsikje ni tako malo snega, kot je izgledalo.






















Ampak bilo je lepo, da bolj ne bi moglo biti.

Pa ne samo lepo ampak občasno tudi presenetljvo pestro in za oba zabavno, čeprav za vsakega na drug način...

Seveda se je sestop s planine po kratkem zastoju uspešeno nadaljeval...

Nebo pa se je zopet pooblačilo in zakrilo nebesno modrino, ki se tako prilega belini snega.

 

Še počasen spust, zadnja malica in okrepčilo pri studencu, potem pa zopet po listju in svežih gozdnjih vlakah v dolino. Dan se je prevesil proti večeru, midva pa sva začela razmišljati o toplem večeru ob domači peči.

Gora Oljka - čez greben celotnega masiva

Pozno popoldan, ko sva imela možnost prevoza, sva se odločila, da se dava odpeljat do Polzele in po grebenski poti prečiva celoten masiv najine domače gore. In da bova hitreje doma, sva se opremila za tek.
Janja, hvala za prevoz, tebi Damjan pa za gornjo fotografijo!

Iz Podvina pri Polzeli je najprej strm vzpon do cerkvice, ki kraljuje na najlepši točki, torej na vrhu hribčka. Od tam se vije prijetna gozdna pot med vrtačami, preko korenin listja in dračja, ki se rahlo dviguje in občasno spušča.

 Občasno je potrebno zapustiti gozd, celo malo asfalta se najde vmes in najin pogled se pogosto ustavi na prijetno urejenih kmetijah in vikend hišicah s sadovnjaki in vinogradi. Srečava nekaj sprehajalcev, ki se vračajo v dolino.

Občasno vidiva tudi kakšno markacijo, ki nama potrdi, da sva še na pravi poti. Marsikje namreč tečeva instiktivno v pravi smeri, saj obilica listja marsikje prekriva sicer dobro uhojeno pot.

Bolj se bližava Gori Oljki, več ljudi srečujeva ali prehitevava. Med njimi tudi dosti znancev s katerimi si izmenjamo par besed in nasmehov zadovoljstva, da se vidimo v naravnem okolju. Na vrhu ob koči in v njej pa množica veselih in zadovoljnih pohodnikov. Ustaviva se ob zaveterni strani cerkve in se osveživa vsak z svojo pomarančo, nato pa takoj spust do sedla od koder naju čaka še zadnji današnji vzpon.

Tudi Brezovec kmalu osvojiva. Sledi le še strm spust ob Hudem potoku v dolino.

Tralala - fajn je bilo.

Kašna planina

Izhodišče: Črnivec
Čas hoje: lep triurni popoldansko večerni  sprehod

Včeraj sva si blesteče očistila najine gojzarje med osemurnim gaženjem snega, danes pa sva jih že v prvih korakih proti Kašni planini zopet zamazala z rahlo pomrznjenim blatom. Pa kaj bi se ozirali na takšne malenkosti.

Pobočja nad Črnivcem so po nedavnem vetrolomu že pogozdena z novimi drevesci. Smrekcami in bukvicami.

Steza večkrat prečka gozdno cesto, ki tudi vodi nekam po pobočjih te planine. Nisem šla gledat na karto, če vodi kam.  Iz občasno naloženih hlodov bi se dalo sklepati, da je namenjena predvsem za gozdarske potrebe.

Po prvem golem pobočju, steza nato zavije v gost smrekov gozd in že sva v tišini globokega temnega gozda. Vsaj občutek je tak. Res prijetno.
Med samimi smrekami sva vmes opazila tudi nekaj dreves gozdnih češenj in starih bukev.

Zakaj je tu nekaj prastarih bukev rastočih točno na grebenu? Moj mož ima za to svojo teorijo, ki pravi takole:
Po grebenih po navadi potekajo meje med posestvi že od nekdaj. In da se bi sosedi izognili sporom, čigavo je kakšno drevo, so ga enostavno pustili pri miru rasti in odločitev s tem preložili naslednjim generacijam. In tako je šlo iz roda v rod, dokler niso zgubila uporabne vrednosti ali so postala ponos lastnikov. Zato so vsa stara drevesa v Sloveniji večinima na mejah posesti.

To teorijo bova seveda sproti preverjala in jo mogoče kdaj kasneje celo potrdiva.






Na travnatih planjavah za gozdom pa se je pričelo dogajati tisto, zaradi česar sva semkaj tudi prišla in vseskozi upala, da se bo pričakovanje izpolnilo.

Proti zahodu je bila plast oblakov za katerim je zahajalo sonce in zato sva hitela navzgor, da nama sonce ne bi prehitro zašlo za oblake.

Ampak sonce ni in ni zašlo. Kot da je obstalo v enakem položaju delno zahajajočega sonca ves čas, ko sva še hodila navzgor.

Oblaki na zahodu so se umikali z enako hitrostjo kot sonce in zaradi tega sva lahko uživala v  dolgem sončnem zahodu. Pobočje planine pa je bilo ožarjeno v krasnih oranžnih barvah. Res bi želela, da bi ljudje to lahko videli.

Igra prelivajočih barv pa je trajala in trajala. Oko ni več vedelo, kam bi gledalo, kajti krog in krog je bila panorama dolgo časa ožarjena s poslednjimi žarki zahajajočega sonca. Tišina je prav kričala z vso to barvitostjo in v nama budila občutek globoke hvaležnosti, da sva lahko tega deležna v toliki meri.

Na vrhu pa so se odprli še dodatni lepi pogledi na vso okoliško pokrajino. Na sosednjo Veliko planino, bližnji Rogatec in Lepenatko, zasavski Kum, notranjski Snežnik .... ter zasnežene vrhove Savinjskih Alp. Res velika nagrada za tako malo truda s hojo navzgor.
Nekatere oddaljenejše špičke nisva uspela prepoznati, pa sva zato z najinim preciznim kompasom izmerila azimut do njih in jih bova mogoče že danes zvečer določila s pomočjo pravega zemljevida, ki ga bova poiskala doma.

Rogatec pa s te strani ni bil zasnežen. Pobočja so očitno ravno prav prisojna in v zadnjem tednu je bilo v teh višinah očitno več kot dovolj sonca. Škoda, da teh dnevov nisva uspela v celoti užiti.

Hm ne vem kateri vrh je v ozadju....pozabila pa sva zanj izmeriti azimut, če kdo ve, naj sporoči prosim.

iiiiiiiiiiiii  kako je lepo, ko se prelivajo barve po širini neba...

Nisva in nisva mogla z vrha. Res čudoviti razgledi  na barvite pokrajine obsijane z zahajajočim soncem.

Postaja vedno hladneje. Ne vem od kod se lahko tako hipoma pojavi ta večerni mraz.

Drugače pa je okoli še vedno veliko zelo toplih barv, ki ogrevajo srce.

A tudi tople barve počasi sivijo.

Ko je že padal mrak, so na zahodu bili še zadnji vijolični pasovi sledov sonca, midva pa sva počasi začela sestopati proti pridobitvam civilizacije.

Na nebu se je prikazal prvi lunin krajec in ravno dovolj osvetlelil pobočje, da sva lahko brez svetilke počasi sestopala navzdol do gozda. Tam pa je bilo potrebno prižgati najine čelne lučke.

Seveda je bil pogled na dolino s svetlimi lučkami ter osvetljeno gostišče na Črnivcu tudi zanimiv dogodek. Ampak tisto najlepše pa je bilo že za nama. Res takle sprehod toplo priporočam  še komu.