Pot: kmetija Matizovec-Dom na Kofcah-Veliki vrh-Kofce gora
Skupaj z vsemi postanki: 6-7 ur
Za danes je bil napovedan topel, sončen dan, zato sva že spet zgodaj zjutraj sopihala soncu nasproti. Seveda v času, ko se je dan ravnokar naredil ni bilo še nič toplo in nič sonca. Mrzlo okoli nič stopinj in sneg tako poledenel, da bi dereze skoraj potrebovala že na poti do Doma na Kofcah.
V dolini so se preganjale megle, rahli oblaki na nebu pa soncu še niso pustili, da bi ojužnil tla. Ob taki jutranji uri se je nama zdelo, da je dom še zaprt, zato sva odšla v hrib dalje proti Velikemu vrhu, ki se je belil pred nama.
Pobočje Košute je precej strmo. Čeprav je bil sneg še vedno poledenel, si še nisva nataknila derez. Rekla sva, da bova storila to bolj proti vrhu, ko bova videla kaj naju čaka tam.
Ustavila sva se pred prekrasno spihano opastjo ali snežnim balvanom, ki je izgledal kot puščavski erg.
Občudovala sem razgledni greben Košute in si mislila, da vsi tisti, ki v gorah vidijo takšne lepote, nikakor z obiskovanjem gor ne morejo prenehati, ampak nenehoma hrepenijo po pogledu na nove gorske lepote.Lepota narave v duši odmeva kot stalen refren ter ostaja in venomer vabi.
Na mali ravninici sva si le nataknila dereze, ker je bilo še vedno ledeno. Nadaljevanje poti pa se je videlo kar strmo.
Nato pa dalje še kar proti grebenu Košute ter nato rahlo levo proti Velikemu vrhu
Pa sva prispela na Veliki vrh in trud je bil poplačan z lepim razgledom do koder nama je seglo oko.
Razgledi z Velikega vrha -2088 m so ob takem sončnem vremenu pač prekrasni. Julijci,Karavanke in velik del Savinjsko Kamniških Alp na drugo stran, se je bleščal v soncu.
Sonca pa toliko, kot je blaga na razprodajah, samo da je tu vse brezplačno in neprimerno boljše in lepše.
Snega pa ni bilo toliko, da bi prekril planinske kažipote, kot se pozimi v gorah pogosto dogaja, če je zima vsaj kolikor toliko radodarna s snegom.
Pot sva nadaljevala pod grebenom Košute nazaj proti Kofce gori. Povsod po vrhu so bile napihane opasti. Izgledale so čudovito in vabljivo, a vemo, da se jim ni zdravo preveč približati.
Sledilo je še malo igric s sencami v toplem soncu. Takole fotografiranje je sila zabavno in najlepše uspe na belini snega, ko si kje visoko nad dolinami. Da to znajo tudi oblaki, je razvidno iz naslednje fotografije.
Čez greben Košute sva na severni strani opazovala velik zepelin kako drsi po pobočju hriba.
Sledila je zopet hoja po grebenu in občudovanje prelepe beline v modrem nebu in soncu na 2000 m nadmorske višine.
Bolj visoko v planinah si, bolj bel je sneg, nebo je bolj modro, sonce je bolj rumeno. In mogoče je to tudi eden od odgovorov na vprašanje zakaj vendar lezete tja gor?
Nato pa je sledil še rahel vzpon na Kofce goro-1967 m.Tu nisva našla vpisne knjige in skrinjice, verjetno je sploh ni ali pa je res zametana pod snegom. Pogled navzdol nama je pokazal, da bo pot vodila po ozkem grebenu.
Umaknila sva se z malo uhojene steze in si oddahnila na toplem soncu.
Še pogled s Kofce gore, levo proti Kladivu.
Greben po katerem sva hodila navzdol je bil ponekod oster in ozek kot giletka. Seveda ga tam nisem fotografirala, ker sem imela zadosti opravka s seboj in tem, da bom dobro stopala točno po vrhu in ne niti malo v levo in ne na desno. Za pot navzdol v takih snežnih razmerah, ga ne priporočam. Kadar je veliko snega, poležan sneg naredi greben dovolj širok in kot tak daje kar zanesljiv občutek. Tokrat pa ni bilo ne veliko snega, pa tudi ne malo ampak toliko, da je nekajkrat bila pot za stopit ozka le za širino čevlja.In če hodiš navzdol po tako ožini in je levo in desno strmina z južnim snegom, potem veš, da se morebitni zdrs ne bi končal dobro.
Kmalu sva bila dovolj nizko in sneg je postal tako južen, da sva si lahko sezula dereze.
Poredko padem v kakšno sneženo luknjo ampak tokrat mi je le uspelo, na veliko veselje mojega spremljevalca, ki mu je padanje v luknje stalna praksa.
In še en od zadnjih (današnjih) pogledov proti Velikemu vrhu in višavam kjer sva hodila.
Pri koči pod Kofcami pa se je sončilo veliko obiskovalcev, ki so imeli tu svoj današnji cilj poti. Na vrhu nas je bilo le okrog 10, ostala množica pa je raje uživala v varni bližini prijazne koče. Koča je stalno odprta ob vikendih.
Pod kočo je sneg že kopnel. Jutri ali pojutrišnjem ga že ne bo več, če ne pride nova nebesna pošiljka.
Tako sva bila vajena grebenske poti, da sva še navzdol proti kmetiji Matizovec nadaljevala kar po gozdnem grebenu in kot ponavadi malo zašla. Ampak nič zato, če pa je vedno fajn in lepo.
In koristno, ko vidiš še več, kot si načrtoval.
Pot po prelepih Mozirskih planinah se lahko prične v dolini iz Žekovca ali pa nekoliko višje. Z avtom sva se zapeljala malo nad Šmihel in od tu fotografirala vedno čudoviti in danes zelo barviti sončni vzhod. Res prekrasen začetek dneva.
Do Mozirske koče je pot seveda kopna, višje proti Boskovcu pa je bila na nekaterih mestih zgodaj zjutraj malo ledena. Ponekod pa je ležal na poti še sneg.
Z vrha Boskovca so se nudili lepi pogledi na Šaleško in Savinjsko dolino, ki pa sta bili tokrat malo zamegljeni.
Pod Boskovcem sva se obrnila proti Kalu. 
S Kala pa sva se pričela vračati, da skleneva najino krožno pot po lepih mozirskih planinah.
Koliko let je bilo potrebno, da je v mrazu in vetru zrasla ta grčava in s strelami obtesana smreka? Zdaj pa je ostal le ta panj, ki nemo priča o dobrih in slabih letih, ki so pisale zgodovino v razgibane letnice v deblu. 
Pri Mozirski koči sva popila obvezen čaj in to po 1euro.Taka cena je žal redka na naših planinskih postojankah. Kako prijetno sladko je čaj serviran pa je razvidno iz slike.
Objave
