Tunizija: Oaze Chenini, Douiret, Ksar Beni Barka

 

Pot: oaza Ksar Ghilane, oaze pred mestom Tatauine. Okoli mesta Tatauine se nahajajo oaze Chenini, Douiret, Ksar Soltane, Ksar Beni Barka in Ksar Hadada. 

Ksari (trdnjave) so večinoma postavljeni na gričih,

 v katerih so izdolbeni prostori za bivališča in shrambe za žito.

Oaza Chenini je najbolj obiskana oaza starega ljudstva Berberov. 

Leži ob kanjonu v goratem področju Daharja.

 Tradicionalna bivališča so izkopana v strmo pobočje in dograjena z lokalnim kamenjem in glino.

Taka bivališča omogočajo prijetne temperature tudi v vročem puščavskem podnebju.

 

Na vrhu je trdnjava (ksar), ki je bila takrat shramba za žita. 

Zgrajena je v več nadstropjih in ima številne obokane celice za shrambo.

 

  Douiret je berberska vas, ki ni preveč ohranjena in zato tudi manj obiskana. 

Tudi tu so hiše podobno grajene kot v Cheniniju, na vrhu je spet Ksar (trdnjava) za shrambo.

 Vas pa je tu bistveno daljša in večja. 

 Ohranjeni predmeti pričajo o preprostem in zelo funkcionalnem načinu takratnega življenja.

 Detajli ohranjene gradnje kažejo mojstrstvo nekdanjih projektantov in graditeljev. 

 Celotna pokrajina na tem področju je gorata.

Obiskali smo še Ksar Beni Barka, ki nam je padel v oči že od daleč.

Tako kot ostali je tudi ta zgrajen s kamenjem in ima veliko uporabnih prostorov.

Na sliki zgoraj je vrhnji del trdnjave ter spodaj notranjost obokane celice.

Celotno področje okoli mesta Tataoiune je precej gorato, ohranjenih je veliko ksarov. 

Nekateri sedaj delujejo kot hoteli, restavracije ali muzeji.

Mimo manjših oaz se zapeljemo še bolj na jug, pokrajina je kmalu spet popolnoma puščavska.

Cesto nam vedno pogosteje zapirajo agresivne sipine, ki jim veter omogoča, 

da si počasi a zanesljivo   prilaščajo cestišče.

Včasih v daljavi opazimo tudi hajme, bivališča redkih nomadov, ki so del svobodnih širjav Sahare.

Oni in njihove kamele hodijo po poteh, kamor mi ne moremo.

 Poskusili bomo priti na jug do mesta Remada, ki leži okoli 30 km stran od libijske meje.

Cesta do tja ni hudo prometna in ne ravno gladko prevozna, 

zato smo veseli vsakega vozila, ki ga srečamo; tudi vojaškega ...

 

___________________

 

Tunizija: oaza Ksar Ghilane

 

Pot: Matmata, oaza Ksar Ghilane

 

Od Matmate smo se vrnili nekaj kilometrov nazaj in zavili na puščavsko cesto do oaze Ksar Ghilane. Cesta je asfaltirana in zato tudi normalno prevozna, kar v Sahari ni samoumevno in pogosto.

Ob cesti smo zopet opazovali črede kamel in vijolično obarvano puščavo. 

Zaradi množice takšnih modrih socvetov je bila pokrajina videti vijolične barve.

Pihati je pričel srednje močan veter, ki je dvignil v zrak obilo peščenega prahu, 

zato smo radi zapeljali v zavetje oaze. Prvi vtis sicer ni bil najboljši,

 vrvež domačinov in turistov nas je presenetil.

Ksar Ghillane je največja Tunizijska oaza in ker vodi do nje lepa asfaltna cesta,

 je temu primerno obiskana.  

Tudi tu je topel izvir vode, ki napolnjuje mali naraven bazen. Po prihodu smo se najprej odločili za kopanje. Kmalu se nam je oaza priljubila in ni se nam več zdela prenatrpana.

 Odločili smo se, da bomo prespali kar tu, v enem od campov. Cene niso visoke, npr okoli 80 tunizijskih dinarjev  na osebo za sobo, ali  30 Tdin za prenočevanje v campu za avto ter dve osebi.

Celotno popoldne je bilo še pred nami, zato smo se odpravili peš preko bližnjih sipin.

Kmalu smo ugotovili, da ne moremo priti peš do velikih sipin, ker so predaleč.

 Eka je pogosto motivator za takšne posebne ideje in je povprašala za ceno vožnje do večjih sipin. 

40 Tdin za eno ure vožnje s 4x4 pogonom se nama je zdelo super dostopno. 

Brez večjih težav sva takoj prepričale še najine šoferje in smo šli.

Kmalu zatem ko sem zavozila na sipino in je bilo potrebno reševanje, je vožnjo prevzel Lojze.

Z vodnikom smo se v pol ure pripeljali med večjimi sipinami do bližnje trdnjave.

 Pogled preko peščenih sipin, ki jih češe vedno močnejši veter, je enkratno doživetje.

Vožnja je hitro minila, sledil je še ogled oaze ...

... džipov parkiranih pred stavbami..

... kamel za pohode v puščave in drugih zanimivosti.

 Veter se je še krepil in kmalu smo imeli pesek v avtih, v ušesih in vsepovsod. 

Noč je bila vroča, okoli 30 stopinj smo namerili zgodaj zjutraj. 

Veter se je polegel, in odpravili smo se proti mestu Tatouine in znanim oazam okoli njega.

 

____________

 

Tunizija, mesto Douz in nacionalni park Jebil, mesto Matmata

Pot: mesta Souk Lahad, Kebili, Douz in nacionalni park Jebil, ki ga nismo dosegli, ter mesto Matmata

 

Ponavadi se sredi dopoldneva odpravimo dalje. 

Tokrat so bile najprej na vrsti okamenele sipine blizu kraja Fatnassa.

Do sipin smo izbrali lokalno cesto, ki je na zgornji sliki. 

Vse lokalne ceste v Tuniziji so približno takšne.

Okamenele sipine ...

...ter v ozadju velik prostor, kjer je prodajalna spominkov. 

Pokrita je s trstiko, prodajalec je povedal, da tu dežuje le tri do štirikrat letno, 

večkrat pa piha močan veter.

Prijazni domačini, nizke cene in prijetno hladna prodajalna so pripomogli,

 da se nismo mogli izogniti nakupom, metinega čaja, ter obveznega barantanja s ceno. 

Če ceno prijazno zbarantaš na tretjino, je še vedno dober posel za prodajalca in kupca.

Sledilo je mesto Douz, ki mu pravijo Saharska vrata.

Ob mestu smo opazili prostor za karavane...

 

... palmove nasade ...

... ter se usmerili na cesto za nacionalni park Jebil. 

Aplikacija nam je pokazala blizu 70 km vožnje po puščavi do parka. 

Za začetek je bila cesta asfaltna z nanosi peska ...

 

 

... kmalu pa je bilo treba zaviti na puščavsko pisto.

 Tu je zunanja temperatura že dosegla 39,5 Celzijevih stopinj in tudi v klimatiziranem avtu smo vedeli da je zunaj vroče. Samo zaradi fotografiranja ali drugih nujnih potreb smo zapuščali hladno zavetje. Pista je bila zametana s peskom, občasno pa pesek prekinjen s trdo narebrano podlago ( ribežn ).

 Ker bi se morali do parka takole voziti še najmanj 30 km, smo se obrnili nazaj. 

Škoda nam je bilo avta za takšne razmere. Bilo pa je vseeno lepo in zopet nepozabno.

Pot smo nadaljevali po glavni cesti proti mestu Matmata in pokrajina mi je bila zopet osupljivo lepa.

Nekaj palm v skupkih nato pa gričevnata puščava vse naokrog.

Pred Matmato smo prenočili na idiličnem prostoru.

 Redke rožice so popestrila že tako čudovito pokrajino.

Datljeve palme so raztrešene po vseh gričih in kotanjah.

Mesto Matmata slovi po svojih podzemnih bivališčih.V peščenjaku so pa prav prijetno hladna bivališča, 

ki smo jih opazili že nekaj kilometrov pred vstopom v mesto.

V tem delu Sahare temperatura doseže 50 stopinj ali več in prebivalci so si uredili bivališča pod zemljo. Prebrali smo, da so bila bivališča enkrat poplavljena, takrat je država zgradila stavbe in nastalo je sedanje mesto Matmata.

V zadnjem času pa se domačini zopet vračajo v svoja podzemna bivališča, ki so zaradi visokih temperatur primernejša za bivanje.

Tudi notranjost nekaterih od njih smo si ogledali.

Pokrajina okoli Matmate je takšna.

 

Tudi tukaj je eno od prizorišč snemanja filma Vojna zvezd, z muzejem; 

pa se je spodobilo, da smo si ogledali še to. 

Kmalu pa smo se podali spet na osamljeno cesto preko puščave.

Gledali smo v neskončno zamegljeno daljavo v pričakovanju kdaj se bodo na obzorju pojavili svetlo rumeni peščeni griči, po katerih slovi tunizijska Sahara.

 

___________________