Predbožično jadranje 2012

Jadranje: Červar - Vrsar - Molat - Premuda - Bunarina - Červar.

Čas: 4. - 8. 12. 2012

Jadrnica: Sir Francis

Dvanajst jadrnic je letos štartalo ispred Vrsarja na XXV.- em, jubilejnem Predbožičnem jadranju.
V torek ob poldesetih zvečer smo v burji po deževnem dnevu obrnili barke v kurz mimo zahodne Istre pa čez Kvarner. Cilj prve etape je bila Proversa Mala na Kornatih, z rezervnimi vmesnimi cilji, ki bodo prišli v poštev, če ne bo dovolj vetra za dosego cilja v rezerviranem času.

Jutro nas je kot po navadi pričakalo nekje v Kvarnerju.
Burje je bilo še dovolj, da smo z genakerjem dobro napredovali.

Na zimskem morju so jutra po prebedeni ali napol dremajoči noči sicer vedno hladna, a lepota morskih pejsažev nam odtehta od mraza otrpla lica in vlago v hladnih oblačilih.



Porajajoči dan prinaša novo energijo v premraženo posadko.

Energijo pa daje tudi topla pijača in okrepčilna hrana.

Ko se veter obrne ali spremeni kurz, uporabimo tangun. Tako je bilo tudi tokrat.

In naše jadro nas je dolgo lepo vleklo.

Všeč nam je bilo, da smo lahko nevihte in nastajajoče pijavice gledali iz primerne razdalje.

 Proti Srakanam pa je bilo še vedno vzpodbudno jasno, kar nas je res od srca veselilo.

Koncentracija krmarja in posadke ni popuščala kljub občasnim motnjam.

 Vetra pa je bilo vseeno premalo, da bi dosegli Kornate, zato smo prvo etapo skrajšali do Molata, kjer smo prenočili. Žal mi je bilo, da spet nisem mogel obiskati Vida v Šipnati.

Zjutraj smo se zbudili vsi 'spočiti' od celonočnega guganja in drgnjenja bark v nemirni luki, a zadovoljni, da se nam obeta še en lep dan.

Počakali smo le še toliko, da se je vsaj malo zbudil tudi veter, nato pa smo štartali proti Premudi.

Ogled štartne linije je pokazal, da bo potrebno že takoj na startu uporabiti spinaker.

In res smo v komaj zaznavnem rahlem vzhodniku in jugu razpeli vsa razpoložljiva jadra.

Pihalo pa ni vsem enako in ker je bilo vetra premalo, so se na isto sapico nekateri hoteli peljati kar v dvoje.  :-)

Sčasoma pa smo se kljub temu malo razpršili v lovu na 'svoj' vetrič.

Tudi naš spinaker je našel solidno oporo in nas počasi vlekel proti cilju.

Vedno imam dober občutek dokler lahko komu fotografiram med regatami tudi sprednjo stran jadrnice.

Kasneje je bilo burje dovolj, da smo lahko pospravili velika jadra in zorcali do Premude.

Kmalu smo bili spet varno privezani v zavetju majhnega mandrača v Krialu na Premudi.

Večje barke pa so se vezale zunaj mandrača na notranjo stran trajektnega pomola ali pa so sidrale na varnem sidrišču na jugovzhodni strani.

Lokalna ribiča pa sta medtem šla ob grebene lovit za večerjo.

Koliko sta ulovila, nisem uspel preverit.

Proti severozahodu je burja uspešno razpihala oblake, kar mi je nedvomno kazalo na to, da nas grozeča nevihta ne bo dosegla.

Še zadnji popravki na priveznih vrveh in bokobranih, nato pa spet v 'lajf',

druženje z jadralskimi prijatelji s sosednjih bark ali na pohod po otoku.

Kar pač komu trenutno paše.

Posadke so ob koncu napornih jadralskih etap vedno dehidrirane in vsak zase ve, kako se tej preteči nevarnosti upreti. Zvečer pa smo se vsi zbrali pri Celestinu, kjer smo se še dodatno okrepčali z dobrotami izpod peke. Sledil je še krajši praznični in kulturni program z ognjemetom, po katerem smo mnogi uživali v jadralskih modrovanjih do zgodnjih jutranjih ur.

Petkovo jutro je kljub oblačnemu pokrovu, ki je zakrival večino nebesnega svoda, bilo okrašeno s toplimi sončnimi barvami.

Počasi se je prebujala Premuda,

počasi smo se prebujali tudi mi in se psihično in fizično sestavljali za nov jadralski dan.

Jutranja toaleta z obvezno kavico je bila opravljena že pred sončnim vzhodom,

zato sem poskušal zajeti v srce čimveč lepih pejsažev porajajočega se dneva,

kajti večkrat pozimi pridejo tudi turobni dnevi,

ko moraš živeti le od spominov,

ki jih imaš ali pa nimaš nabrane na zalogo.

Takrat pridejo prav tudi lepe fotografije, ki mi med drugim vedno znova

obudijo asociacije na lepe dneve na morju,

na male mandrače in porte lepe naše obale,

na vse prijazne domačine na jadranskih otokih,

na vsa druženja z jadralskimi prijatelji v lukah in krčmah ob obalah.

Kmalu pa je bil spet čas za akcijo.

Zadnja etapa do rta Kamenjak, oziroma do svetilnika Porer.

Naša jadra so takoj napeli svetli sončni žarki in solidna burja z desnega boka.

Vedno rad gledam lepe jadrnice.

Tudi takrat, ko nam odvzamejo veter in nas prehitijo, kot je to storila La Sar.

Kmalu smo jo gledali v krmo. In tako vse do cilja.

Za našo krmo pa je ostal Susak in nekaj drugih jadrnic.

Spet smo jadrali z genakerjem.

Nevihta pred nami se je pravočasno končala in nam podarila lepo dobrodošlico z mavrico.

Molče smo jo opazovali zatopljeni vsak v svoje misli...

__________

Do večera smo vsi prejadrali Kvarner in uspešno zaključili naše skupno jadranje v Bunarini pri Puli.

____________

V soboto pa smo se zgodaj odpravili domov v Červar - Porat.

V močni tramontani, ki nam je pihala v kljun do 38 vozlov, smo se ves dan vozili mimo mrzle in do obale zasnežene Istre.

Prav oddahnili smo se, ko smo se še pred mrakom varno privezali v domači marini. Malo za nami sta se privezali tudi Vesna in Black Magic, s katerima smo se letos udeležili jadranja červarski jadralci.



Pot po Golteh

Izhodišče: Mozirska koča
Čas:  4 ure

V tej mrzli  zimski nedelji se je končno spet pokazalo modro nebo, sonce ter kakšnih minus deset stopinj celzija z močnim vetrom. Po včerajšnjem sneženju in prometnem kaosu je bil to pravi dan za hribe.

Že takoj ko sva stopila iz avta,  je veter pokazal svojo moč. Občasno je dvigoval cele oblake snega in jih prelagal na drugi breg.

Za današnji dan sva imela idejo. da bi s smučmi urezala gaz do Istej, se nato spustila do sedla Kal in potem še dalje do Smrekovca in nato po isti poti nazaj. Res sva za začetek lepo urezala smučino.

Bolj sva se bližala Istejam, bolj je bril veter in počasi a zelo zanesljivo odpihoval Smrekovec iz najinih misli ven.

Že proti Istejam so bile ponekod travnate planjeve popolnoma spihane. Na drugi strani pa je bil travnik skoraj  brez snežne oddeje in tako nisva nadaljevala poti dalje proti Smrekovcu. Peški bi že mogoče - za smučke pa to gotovo ni dobra izbira.

Močan veter je prav lepo okrasil planjave in naredil prekrasne male ali ponekod kar velike zamete.

 Smučino je sproti zametal svež pršec, zato nisva bila popolnoma prepričana a sva res prva rezala smučino.

Obrnila sva proti Starim stanom in opazila, da so pognali smučarske naprave. In res se je nekaj najbolj zagnanih smučarjev preganjalo po smučiščih.

Veter je še kar bril, dvigoval sneg in tako tudi ustvarjal pravo malo zimsko pravljico s čistimi razgledi na Savinjske Alpe.

Ali tudi na Raduhi tako piha? Verjetno vsaj toliko ali še bolj.

Koča pri Treh Plotih je ponujala pravo zimsko martinčkanje, saj je bila obsijana s soncem in zaščitena pred zimskim vetrom.

Sledil je le še spust nazaj do Mozirske koče in najin kratek nedeljski zimski sprehod je bil zaključen.

Komen

Izhodišče:  vas Rastke

Na prvi meteorološki zimski dan v tem letu je zima pokazala kar nekaj svoje ostrine. Vsaj tako je bilo na 1684 m nadmorske višine, na Komnu.

Precej neoznačenih poti okoli Komna nama je dobro znanih, nikoli pa še nisva hodila po  markirani poti iz Ljubenskih Rastk za Komen. Zato sva tokrat izbrala ravno to. Na planinski tabli je pisalo, da je tri ure hoda do vrha.

Že takoj nad vasjo se je steza prav lepo vzpenjala in kmalu sva se iz čisto dolinskih meglic, kjer se ni videlo skoraj nič, dvignila za nekaj 100 m in prišla v področje, kjer se je odprlo nekaj razgledov na okoliške domačije. Za ta napovedani megleno - oblačni dan je bilo to prav vzpodbudno in lepo.

Hudi nalivi v začetku novembra so tudi tu marsikje pustili svoje posledice. Preventiva pred nalivi je marsikje bila slaba in posledice so očitne. Sanacija poškodb cest bo zato veliko dražja.

 Nad 1000 metri nadmorske višine se je pokazalo nekaj malega snežne odeje.

Bolj sva se bližala travnati planoti proti vrhu Komna, bolj je zima začela kazati svojo ostrino. Mrzlo je bilo, megleno in začelo je rahlo pihati. Sicer so bila drevesa prav lepo oddeta v zimsko okrasje, ampak zaradi mraza jih nisva preveč dolgo občudovala.
Takole se je ali ni videlo.

Travnata planota pod vrhom Komna.

 Pravi izziv je bilo potegniti roke iz rokavic in napraviti nekaj meglenih posnetkov na vrhu Komna. Tam zadaj, kjer se nič ne vidi je Peca.

In še nekaj posnetkov zamrznjene narave...

Voda v čutarici je postajala že sumljivo gosta, oplemenitena s koščki ledu, to pa se ponavadi dogaja pri okoli minus desetih stopinjah celzija.

Pred vetrom sva se zaprla v malo kapelo na vrhu in si s toplim čajem grela že skoraj "odmrle" prste...

Vendar nama ustreza tudi taka mrzla zimska idila, ko odmrznejo slabe misli in ostanejo le vtisi čarobno lepe zimske pokrajine.

Ko sva hodila navzgor so se videle najine stopinje v snegu, lisičje in še nekaj stopinj srnjadi. Nikjer ni bilo nikogar, vsaj zdelo se nama je tako.
Na poti navzdol pa sva celo srečala Tineta, ki ga pogosto srečujeva v teh koncih, saj med drugim redno  vsak teden vsaj enkrat obišče vrh Komna.

Najine mrzle ude sva pri sestopu malo pregrela, mraz je proti dolini popuščal in že sva z označenih poti  zavila malo po svoje. Pogledat sva šla namreč potok Žep, kaj je kaj storil med nedavnim novembrskim deževjem.

Narava je tu prav lepo divja, ni videti, da bi človeška noga kaj pustošila po teh poteh.

Približala sva se potoku Žep.

Iskala sva prehod čez ta hudourniški potok.

V tem času ni fajn biti moker, zato  sva izbrala dovolj udoben prehod.

Od Planinčeve domačije navzdol pa je bila steza spet lepo utrjena.

Zima se je pričela, mraz tudi, sva preverila danes!