Lučki Dedec

Pot: Podvežak, Korošica, Lučki Dedec, Vodostečnik, Podvežak

Razmere: sončno in vetrovno, večinoma trda podlaga, potrebna je zimska oprema

Čs: okoli 7 ur

 S ceste proti Podvežaku se vedno odpira lep pogled na sosednji Rogatec. 

Tokrat je imel rdeče, jutranje spremstvo. Na planini Podvežak pa je bilo v tem jutru vse tiho.

 Prvi pogled na Ojstrico pokaže.

 Pot proti Korošici je bila ponekod zapihana, ponekod pa pa je bila trda, snežena podlaga. 

Potrebno je bilo nadeti dereze in v roko vzeti cepin.

 Tjale gor greva, na Dedca.

 Veliki vrh in velika Zelenica sta ostala že zadaj.

 Vzpon na Dedca ni bil pretirano težak. 

Nekajkrat se je sicer ugreznilo čez kolena in še dlje, ponekod pa je bil sneg trd ko beton.

 Prvi pogled z vrha Dedca ( 2030 m) na Ojstrico.

 Planjava levo  in Lučke Babe v čudoviti belini.

  Na vrhu Dedca je bila bela, trda in ledena ravnina, 

ki je dajala občutek da si v osrčju belih visokih gora, daleč od človeškega vrveža.

 Veliki vrh in Velika Zelenica v ozadju.

Pogled proti ljubljanski kotlini preko Konja in Velike planine.

Ojstrica v vsej svoji beli lepoti. Videla sva gornika, ki se je previdno spuščal z vrha.

V ozadju Planjava in Lučke Babe.

Vršiči in Vežica, vrhovi proti Presedljaju.

Spust z Dedca. Takrat je bilo že južno in toplo, pa sva si res dobro pogrela prepihana telesa.

 Pod Dedcem sva zavila proti Vodostečniku. 

Jezero je bilo seveda zaledenelo, mala kočica ob njem pa ni samevala. 

Nekdo naju je z daljnogledom opazoval kako se prebijava med ruševjem proti pobočju Deske.

 Spust s pobočja Deske , nazaj do Podvežaka je zopet zahteval pozornost.

 Nazaj do planine Podvežak sva prispela v zadnjih sončnih žarkih.

Tudi tukaj so ljubljanski najemniki že nekaj dni uživali samoto.

 Hodila in zelo uživala v pikanju po trdem snegu in ledu sva ...

In še statistika poti:

___________________________

Peca - Kordeževa glava

Pot: Pikovo, čez Štenge, koča pod Peco, Kordeževa glava, pa še nazaj

Čas: 8 ur 

Razmere: sončno,  vetrovno ter trd zglajen sneg proti vrhu

Koča na Pikovem je v jutru samevala, 

le najini koraki so delali stopinje po gozdni stezi proti znani Karavli - na spodnji sliki.

Malo pred Kočo pod Peco se prične snežna oddeja z višino opazno debelit, 

toda stezica je bila lepo zgažena, pa zato vzpon ni predstavljal posebne težave.

Koča je bila tokrat odprta in kar nekaj planincev je uživalo v njenem toplem zavetju. 

Takoj iznad koče pa so sunki vetra že pričeli kazati svojo moč.

Proti vrhu je bila trda in zglajena snežna podlaga,

 kar je zahtevalo dodatno previdnost - še posebej pri sestopu.

Sunki mrzlega vetra na vrhu - Kordeževa glava (2126 m) so bili precej močni, 

zato  so čisto na vrhu vztrajali le redki.

Precej bolje se je bilo umakniti v delno zavetje nekaj metrov nižje. 

V ozadju je Uršlja gora.

Pogled proti ostalim vrhovom Pece: Končnikov vrh, Bistriška špica, Veška kopa.

Ozračje je bilo zelo čisto in se je med drugim videl tudi naš očak.

Pogled proti Raduhi in ostalim njenim sosedom.

Ko sva se spustila kakih dvesto metrov nižje, sva našla prijeten prostor, 

kjer sva se dalj časa zadržala in dopolnila zaloge vitamina sreče.

Pa je prekmalu nastopil čas, ko je bilo potrebno spet vzeti pot pod noge,

 da naju ne prehiti tema dneva.

 Tako sva se spustila nazaj proti koči ter nato takoj navzdol proti dolini. 

Na Pikovo pa sva res prispela šele ob prvem mraku.

Dobro razpoložena po lepem zimskem dnevu.

_______________________

Boskovec

Pot: Žekovec, Rastočka planina, Boskovec, Javorca, Gosteče, Radegunda, Žekovec

Čas: 7 ur z vsemi počitki

Ko se povzpneva iz turubne doline na plano in posije prvo jutranje sonce in se sneg zablešči,

 je tako zelo mamljivo in lepo, da te noge kar same nesejo še višje in višje.

Na Rastočki planini je bilo kar nekaj gaženja po napihanem snegu

Ni bilo sicer deviške beline, ki tu vlada kadar so zime normalno bele, ampak tudi te kolesnice so prišle prav za vmesni počitek po gaženju strmin.

 Pogled navzdol na savinjsko dolino. Z belega na zeleno. Preveč zeleno za ta letni čas. 

 Led drži, torej so tukaj temperature le ta prave za december.

Na poti proti Boskovcu je veter pokazal, da je gospodar zime na vrhovih.

Na vrhu Boskovca ( 1588 m)  je še vedno vse tako kot je bilo.

Bril je mrzel severni veter, zato sva se hitro umaknila navzdol do Javorce. 

Ozračje je bilo tako čisto, da se je videlo do Sljemena nad Zagrebom in Snežnika na jugu.

Pod steno sva našla najinega planinskega prijatelja Janeza, 

ki je užival ob svojem čudovitem bivaku  pod Javorco.

 Ker nas je grelo toplo sonce, smo kar dolgo obsedeli in nikakor se nam ni mudilo nazaj v dolino.

Uživala v belini in planini sva ...  

____________________

Novo jutro

Kaj je lepšega kot doživeti novo jutro in se spustiti v nov dan?

________________________

Turnovka

Pot: Kosmačeve Rastke,  planina Vodol, Veliki travnik, Turnovka in nazaj

Čas: okoli 6 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

 Iz mrzle doline, kjer je bilo minus pet stopinj Celzija, sva se izvila v Kosmačevih Rastkah.

Po gozdni vlaki sva v 40 minutah prispela na planino Vodol, ki se je že bleščala v soncu.

 S planine sva zavila na označeno pot za Travnik. 

Že vrsto let te poti nisva prehodila, zato sva znova občudovala razglede na koroško stran.

 Uršlja gora zgoraj in Peca spodaj sta se prav lepo odkrivali.

 Veliki Travnik je bil malo pobeljen s snegom.

 Najin cilj  Turnovka ( 1637 m ) je le nekaj minut oddaljen od Velikega Travnika. 

Na njej stoji Joškov stolp, ki je bil zgrajen leta 1999.

 Pogled navzdol na Mali in Velik Travnik vedno razveseli oko.

 Učna tabla na vznožju stolpa nam razloži burno preteklost tega področja.

 Razgled na Ojstrico in Veliko Zelenico je z vrha stolpa še boljši.

 Tudi bolj oddaljena Golica je polna snega. 

Ga je že dovolj za turno smuko? Bo treba preverit!

 Vrhovi Pece so prav tako v soncu.

 Uršlja gora pa z južne strani ni več pobeljena.

 Območje okrog Komna je zelo posebno v Sloveniji. Zakaj že?

Tudi zaradi edinstvene flore.

Nekaj malega o tem je opisanega na učnih tablah na zgornji etaži stolpa.

 Za pot navzdol sva skoraj izbrala gozdno vlako v Ušiv graben. 

Vendar nama ime grape ni bilo všeč. Tako sva se spomnila, 

da sva se pred leti že potikala tam v globokem snegu in je šlo strmo navzdol 

in nato zelo mukoma strmo navzgor. Napake torej ne bova ponavljala.

Za ta lepi zimski dan sva torej raje izbrala kar pot nazaj do planine Vodol 

in po znani grapi navzdol do Kosmačevih Rastk.

In še e-statistika poti;
nekdo je rekel, da je to igračka za odrasle. Pa naj bo, prav ima.
Nekateri se še vedno radi igramo.

___________________