Menina planina, Šavnice, Goli vrh

Razmere: okoli -10 st.C, sneg suh pršič, na planjavah že malo trdo in spihano

Menino planino sva že večkrat presmučala z gornjegrajske strani. 

Tam je precej zahtevna smuka, strm teren po gozdu in strmih gozdnih vlakah.

Zato sva tokrat poiskala lažjo pot.

V tej obilici snega sva tokrat lahko izbrala pristop z vzhodne in južne strani, 

ki je po navadi hitro brez snega, zaradi sončne lege. Nisva bila razočarana.

 Po kakšnih dveh urah vzpona po zasneženi cesti se odprejo prve planjave,

 ki obetajo lepo smuko navzdol.

Prek Biba planine sva se usmerila proti Vivodniku s prečenjem manjših predelov z gozdom.

Lep sončen dan je obetal obilo snežnih radosti v bleščečih prizorih na poti.

Še malo sva se potrudila navzgor, ko pa je gozd prešel v neprehodne vrtače, sva se obrnila.

Nazaj sva sprva smučala preko položnih sončnih planjav.

Kasneje pa je šlo lepo navzdol. Prava smučarska poslastica v beli smetani.

En vmesni smučarski podpis v veselje prihodnjim pohodnikom.

Lahkotno uživaško sva smučala navzdol do zasnežene ceste,

 po kateri sva se dolgo in zelo prijetno vozila do doline.

V takem sončnem dnevu je tak vzpon lahko en sam presežnik.

Naslednji dan sva se povzpela še na vzhodni del Menine planine, na Šavnice in Goli vrh.

Vzpon sva pričela v megli, ampak pot nama je bila že poznana, zato je bilo vse hitreje.

Najlepše pa je, kadar megle ostanejo spodaj.

Bilo pa je še vedno mrzlo; kakšnih minus deset stopinj Celzija.

 V prejšnjih dneh sta tu kraljevala veter in mraz, kar dokazujejo sveče, ki postrani štrlijo s smrek. 

Pogled proti Zasavju. Kum še kraljuje nad meglo.

Vselej rada pogledava proti domačim Goltem, Savinjski dolini in pari, 

ki se dviga iz hladilnika šoštanjske termoelektrarne.

Mimo Biba planine sva tokrat krenila proti Golemu vrhu.

Prostrane planjave so tudi tu obetale lepo smuko.

Na poti sva srečevala mnoga pravljična bitja - tudi dvoglavega zmaja. 

Le kaj se skriva za ograjenim poljem sredi sedelca? Ne bova izdala!

Planjave so bile še vedno pravljične.

Na vrhu Šavnic je bila tokrat točka X.

Pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam je potrdil, da so bogato založene z rezervoarji pitne vode,

Na vrhu Golega vrha ( 1426 m ) ni vse tako golo, kot obeta njegovo ime.

Spet je sledila ena kratka smuka navzdol.

Nato sva se vzpela še malo navzgor do zgornjega roba vrtače, 

da sva pridobila še nekaj dodatnega smučanja.

Na Biba planini sva se ustavila za dalj časa in uživala v tišini  zavetrne koče. 

Potem pa je nastopil trenutek, ko je bil skrajni čas, da odsmučava proti dolini.

Na Menini planini je bila v teh dnevih čudovita zimska pravljica, ki so jo užili tudi mnogi drugi obiskovalci v času vikenda. Čez teden pa je planina samevala, kar sva izkoristila midva.

Ko sva presmučala še zadnji del planine, bi to z veseljem spet takoj ponovila. Pa ne gre. 

Zato se bova sem gotovo še večkrat vračala, dokler bodo razmere to omogočale.

Dan se je že poslavljal, ko sva se od Menine poslavljala tudi midva.

Prideva spet. Jutri, pojutrišnjem ali kadarkoli pozneje.

_________________

Turnovka

Pot: kmetija Mliner nad Ljubnim, Hlipovec, Turnovka, Veliki Travnik ter po markirani poti nazaj

Razmere: še vedno suh sipek sneg

Najina smučišča v teh koncih so še vedno večinoma nedotaknjena. 

Tokrat sva  z vrha Hlipovca zavila po SPP proti Travniku.

Le stare sledi motornih sani so bile vidne pod novim in napihanim snegom.

 Pod Turnovko sva krenila naravnost gor na vrh - 1637 m.

Razgled s stolpa na Turnovki proti Velikemu vrhu. Videlo se je, da visoko gori divja močan veter.

Spust nazaj po neokrnjeni planjavi sva pustila za drugič in se spustila proti koči na Travniku.

Ta stran pa je bila prevožena z motornimi sanmi a sledi so bile tudi tukaj stare. 

Pri mali kočici pa sama milina, sonce in belina ter zatišje pred vetrom. 

Snega je toliko, da lesena ograda okoli koče ni več vidna.

Za pot nazaj sva urezala novo smučino na južni strani pod Turnovko, 

ki nama bo prišla še prav pri naslednjih pohodih v prihodnjih dnevih.

Tale zima je nadpovprečno naklonjena turnim smučarjem. 

Snega je povsod dovolj, za pohodnike brez smuči ali krpelj ga je nad tisoč metri preveč. 

Tudi motornih sani ni pogosto videti. Zato je veliko nedotaknjene beline, 

ki napolni naša srca z veseljem in hvaležnostjo, da znamo in zmoremo vse to uživat.

___________________

Krnes, Komen, Smrekovec

 Pot: cesta iz Ljubnega na Golte, Krnes, Komen, Smrekovec ter nazaj do avta

Razmere: snega okoli 1 meter in pol, ponekod snežni zameti.

Tokrat sva pričela z iskanjem dostopa od kmetije Lojen do Krnesa nato pa še od kmetije Kugovnik. Zaradi globokega snega in upognjenh ali polomljenih dreves kakšne primerne smeri nisva našla. 

Zato sva se odpravila kar po običajni poti od ceste proti Goltem ter od tam krenila proti Smrekovcu.

Do koče na Smrekovcu je pot le rahlo uhojena, 

 medtem ko od kmetije Berložnik vodi prava hribovska "avtocesta" proti Smrekovcu.

Uhojenih poti se sicer izogibava vendar tokrat ni šlo drugače. 

Pod Smrekovcem pa sva krenila proti Krnesu in takoj sva bila v bleščeči in neokrnjeni belini.

Semkaj zaidemo le redki v zimah, ki so tako obilne s snegom kot je letošnja.

Brez smuči ali krpelj tu namreč ne gre.

Gre seveda tudi z motornimi sanmi, vsaj nekaj časa. 

Pred nama so se namreč opazile tudi njihove stare sledi, 

ki so že bile prekrite z najnovejšim snegom izpred štirih dni.

Na poti proti Krnesu sva srečala le znanca, ki se je vračal proti Smrekovcu.

Nama je povedal, da ni šel do Komna.

Krnes - 1613 m.

Pogledi proti Savinjskim Alpam so bili jasni in poživljajoči.

Sledil je spust z vrha Krnesa čez nekaj ostrih zametov, ki so padali pod bogato obložene smreke. Nadvse zabavno za morebitne opazovalce iz vesolja, drugih na srečo tukaj ni bilo.

Taka scena se je ponavljala gor in dol in gor in dol vse do Komna.

Pokrajina je bila prekrasna, ne moreš pa kar naprej fotografirat, 

da bi očuval vse zanimive utrinke za spomin. A nekaj časa jih bova gotovo pomnila.

Fotografiranje v mrzli zimi je namreč hud projekt. Najprej se odločim: sedaj bom pa res izvlekla fotoaparat. Nato rokavice dol, iskanje fotoaparata, nato klik, nato imaš roke že čisto premrzle, nato pa zopet rokavice gor in včasih traja, da si premrzle prste spet ugreješ. Pa si nato rečeš, sedaj pa res ne bom več. Ampak zadevo znova in znova ponoviš, ker so utrinki narave vedno prelepi.

Sedaj pa je vrh Komna - 1684 m že tu. 

Oblaki so zakrili sonce ampak Peca v ozadju se vseeno vidi kot na dlani.

Sledil je spust do kapele pod Komnom ter kratek postanek z malico.

Nato pa nazaj po planjavah. Razgled z vrha planin je res lep, kakšnega velikega spusta za najine smuči pa ni bilo. Večinoma gor in malo spusta dol pa zopet gor in dol nato pa še zadnji vzpon na Smrekovec.

In še vrh Smrekovca - 1577 m. 

Zapihal je še močan veter. Končno pa je sledil še lep spust nazaj. 

In tak spust s smučmi po sipkem mehkem snegu odtehta vse muke vzpona.

 Juhuhu samo da se peljeva.

Od koče dalje pa zopet navzdol do avta. Kar dolga je bila tale tura. 

Vedno pozabiva, da je to kar naporna tura in jo ponoviva vsake toliko let,

 ko že pozabiva na naporno pot in se spominjava le lepot na tej poti.

Na dlani je torej, da je v tej zimi zagotovo ne bova ponovila, 

kot vedno znova ponavljava druge bolj udobne zimske poti.

Letošnja zima v gorah bo očitno spet ena tistih, ki je ne pozabiš. Višje v gorah je sicer bolj nevarno zaradi plazovitosti, tu v sredogorju pa se da užiti snežno belino od vrha pa do tal.

_____________________