Tunizija, mesto Remada, mesto Medenina ter nazaj na sever

 

Pot: Tataouine in še proti jugu vse do Remade,  mesto Medenina nato nazaj proti severu skozi Ghomrassen

( tukaj je pokrajina podobna Antiatlasu v Maroku)

Pod Tatauinom smo prespali na prostoru, ki je nudil dobro zaščito pred vetrom, 

kar se je kasneje izkazalo za zelo koristno.

Tam je tudi padla odločitev, da nadaljujemo pot proti Remadi, ki leži še bolj južno.

Po lokalni cesti smo torej zavili na jug in si ogledovali pustinjo. 

Opazili smo nekaj pist, ki so vodile neznano kam, saj v naših zemljevidih niso zabeležene.

Redka naselja in osamljene zgradbe so občasno zdrsele mimo nas, večinoma pa smo vozili

 po enolični a prijetni pokrajini polni peska in trdoživih rastlin.

Ker je ponoči na kratko celo deževalo, 

je bilo ozračje sprano in barva peska svetlo oranžne barve.

Tega v puščavi ne doživiš pogosto.

Vijolično je zacvetelo je tudi nekaj grmovja.

Bilo je zopet lepo za zadnje utrinke v oranžnem pesku.

Po lokalni cesti smo zapeljali v Remado. 

V mestu je vojaška postojanka in tukaj je poleg bencinske črpalke še nekaj trgovin in obcestnih stojnic. Do libijske meje je le še 30 kilometrov. Za pot naprej na jug potrebuješ dovoljenje od oblasti iz Tatauine. V mestu smo nakupili dateljev ter se zapeljali nazaj proti severu; tokrat po glavni vpadnici.

 Prodajalci nam niso izgledali prijazni, pa vzroka za to nismo ugotovili. 

Na glavni cesti nas je ustavila vojaška kontrola ter zahtevala potne liste.Morali smo nazaj do njihovega poslopja. Zahtevali so tudi telefone in pregledali naše slike, ker smo menda slikali nekaj nedovoljenega. Na enem telefonu so res našli za njih sporno sliko, ki v ozadju prikazuje vojaški vhod v poslopje. Sporna slika je nastala povsem po naključju, ker se je slikalo le krožišče pred njo.Po kakšni uri pogovorov in brisanju sporne slike, smo se lahko odpravili ponovno na pot. Čez nekaj kilometrov so nas ponovno zaustavili, morali smo zopet nazaj pa smo se tako še tretjič v enem dnevu znašli v Remadi. 

Tokrat smo morali vse ponovno pojasniti še najvišjemu uradniku po činu. Sledila so še vprašanja, kje smo zaposleni, slikali so nas...nato pa so nas izpustili.

Skratka po skoraj tri urni zamudi smo lahko odbrzeli nazaj proti severu in se nismo ustavili, dokler nismo bili vsi prepričani, da nas vojaki ne bodo več vračali v Remado. 

Znova smo lahko v miru občudovali puščavo v vseh njenih pojavnih oblikah.

Vozimo se zahodno od Tatauina, lepi gorati pokrajini, podobni Antiatlasu iz Maroka.

Mesto Medenina je bolj severno in je znano po starih lepo ohranjenih hranilnicah žit.

Obiščemo tudi muzej ter staro medino.

Stara žitnica je lepo ohranjena, v njeni notranjosti je etnološki muzej o starem življenju Berberov. Seveda je zelo zanimiv za nas.

Za hladnim obzidjem žitnic smo opazovali igro dame s kamenčki. Igralca sta bila zelo zavzeta in nas gledalcev nista opazila.

Notranjost ene od niš, opremljeno na star način.

 Mesto Medenina je vredno obiska.

Počitek poiščemo še bolj severno, na področju, kjer so odkrili veliko ostankov dinozavrov,

 kar so nedvoumno označili. 

Tudi mi se zapodimo na vrh hriba poiskat kak ostanek kosti ali zoba za nas.

Kosti ali zob nismo našli, smo pa doživeli čudovit sončni zahod po napornem dnevu.

Z zavedanjem, da se počasi bliža konec naših tunizijskih dogodivščin, prespimo prijetno in mirno noč. V naslednjih dnevih se bomo usmerili po vzhodu države.

Ob Sredozemski obali se bomo počasi vračali do Tunisa.

___________

 

 

Tunizija: Oaze Chenini, Douiret, Ksar Beni Barka

 

Pot: oaza Ksar Ghilane, oaze pred mestom Tatauine. Okoli mesta Tatauine se nahajajo oaze Chenini, Douiret, Ksar Soltane, Ksar Beni Barka in Ksar Hadada. 

Ksari (trdnjave) so večinoma postavljeni na gričih,

 v katerih so izdolbeni prostori za bivališča in shrambe za žito.

Oaza Chenini je najbolj obiskana oaza starega ljudstva Berberov. 

Leži ob kanjonu v goratem področju Daharja.

 Tradicionalna bivališča so izkopana v strmo pobočje in dograjena z lokalnim kamenjem in glino.

Taka bivališča omogočajo prijetne temperature tudi v vročem puščavskem podnebju.

 

Na vrhu je trdnjava (ksar), ki je bila takrat shramba za žita. 

Zgrajena je v več nadstropjih in ima številne obokane celice za shrambo.

 

  Douiret je berberska vas, ki ni preveč ohranjena in zato tudi manj obiskana. 

Tudi tu so hiše podobno grajene kot v Cheniniju, na vrhu je spet Ksar (trdnjava) za shrambo.

 Vas pa je tu bistveno daljša in večja. 

 Ohranjeni predmeti pričajo o preprostem in zelo funkcionalnem načinu takratnega življenja.

 Detajli ohranjene gradnje kažejo mojstrstvo nekdanjih projektantov in graditeljev. 

 Celotna pokrajina na tem področju je gorata.

Obiskali smo še Ksar Beni Barka, ki nam je padel v oči že od daleč.

Tako kot ostali je tudi ta zgrajen s kamenjem in ima veliko uporabnih prostorov.

Na sliki zgoraj je vrhnji del trdnjave ter spodaj notranjost obokane celice.

Celotno področje okoli mesta Tataoiune je precej gorato, ohranjenih je veliko ksarov. 

Nekateri sedaj delujejo kot hoteli, restavracije ali muzeji.

Mimo manjših oaz se zapeljemo še bolj na jug, pokrajina je kmalu spet popolnoma puščavska.

Cesto nam vedno pogosteje zapirajo agresivne sipine, ki jim veter omogoča, 

da si počasi a zanesljivo   prilaščajo cestišče.

Včasih v daljavi opazimo tudi hajme, bivališča redkih nomadov, ki so del svobodnih širjav Sahare.

Oni in njihove kamele hodijo po poteh, kamor mi ne moremo.

 Poskusili bomo priti na jug do mesta Remada, ki leži okoli 30 km stran od libijske meje.

Cesta do tja ni hudo prometna in ne ravno gladko prevozna, 

zato smo veseli vsakega vozila, ki ga srečamo; tudi vojaškega ...

 

___________________