Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače
Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev
vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več,
ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem.
Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.
Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.
Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.
Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje.
Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.
Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi
in zdaj je to observatorij.
Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km,
nazaj pa še malo daljša.
Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.
Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici,
ki nadzira staro mestno jedro Hvara.
Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...
... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov.
Zgoraj je zaliv Pokojni dol.
Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.
Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva,
ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje.
Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.
Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.
Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km,
no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.
____________________
Objave
