Armenija: jezero Gosh in Vorsordi Achk

  Pot: mestece Gosh, po armenski Transkavkaški poti do jezera Gosh in do Chermakavan, vzpon na Vorsordi Ack (1940 m) ter po raznih kolovozih nazaj na izhodišče 

Dolžina poti: okoli 10 km navzgor in okoli 9 km navzdol

Višinska razlika: okoli 900 m 

Po vsej Armeniji je kar nekaj označenih pohodnih poti po narodnih parkih  ( npr Dilijan in kanjon Debed),  po ostali visoki pokrajini pa poteka Armenska Transkavkaška pot .

 

 Midva sva želela prehoditi vsaj en mali del te poti, ki poteka od mesteca Gosh, 

mimo jezera do Chermakavan.

 Iz mesta Gosh vodi nekaj cest, kolovozov in pot tu ni označena. 

Moraš se malo zanesti na intuicijo in imeti zemljevid, da zadeneš pravo smer.

 Kasneje je pot označena, vodi čez nekaj potokov brez mostov ...

 ... po lepih kolovozih ... 

  .. in po takšnih, kjer moraš še peš paziti kam stopaš, ne da bi tu vozil avto.  

In takšnih slabih in kamnitih kolovozov v breg je veliko. 

Na zgornji sliki je eden najmanj zahtevnih. 

In potem ko sva prišla do jezera Gosh, sva zagledala tole:

Lepo jezero Gosh in tri lepe avte ob njem. 

Ob pogovoru z voznikom, ki je znal angleško sva izvedela, da imajo radi avto-izziv. 

Glede na luknjaste ceste, ki jih imajo tu, so vozniki res vajeni vsega.

 

 Midva sva nadaljevala najino pot mimo zapuščene vasice, čred konjev do vzpetine Chermakavan ...

 ... nato sva zavila po kolovozih in neoznačenih stezah na vrh Vorsordi Achka (1940 m) ...

 ... ter nato nazaj mimo jezera Gosh do izhodišča.

 

Mimogrede sva zopet opazila, da armenski vozniki znajo vozit po vsakršnih poteh.

Je pa tudi res, da je v vsaki najmanjši vasi najdeš vsaj eno avtomehanično delavnico.

Tudi tam, kjer nimajo ne trgovine, ne gostilne, ne cerkve.  

Avtomobili torej v Armeniji zelo trpijo. 

 Na fotografiji se ne vidi strmine, vseh jarkov in grobega kamenja, po katerem se tu normalno vozi. 

 

Od mesteca Gosh sva se ponovno odpeljala do velikega jezera Sevan in mimogrede 

v objektiv ujela res lepe hiše, ki jih na južni strani jezera ne manjka. 

Nekatere so stanovanjske, druge pa nudijo namestitev za goste.

 

 

Tudi midva sva si našla namestitev ob jezeru na primerno veliki in lepi parceli.

 

STUDENCI ali IZVIRI pitne vode: 

Na potovanjih najraje natočiva pitno vodo na urejenih izvirih, 

tako kot to počneva tudi doma. 

Zanimivo se nama zdi, da je v Turčiji res veliko takih lepih zajetij z dobro vodo. 

 V Gruziji, ki je resnično vodnata dežela, pa takšnih lepo urejenih izvirov ni veliko.

 Največkrat sva naletela na izsušena zajetja, zaradi podorov ali dotrajanosti zaradi slabega vzdrževanja. 

 

V Armeniji pa zopet ugotavljava, da je lepo urejenih izvirov pitne vode dovolj.

 Vsaj zaenkrat je to tako

 

____________

 

.

 

 

Armenija: prečkanje meje, soteska Debed, jezero Sevan, samostan Goshavank

 

Armenija je država v južnem delu Zakavkazja in je pretežno hribovita dežela. 

Ima preko tri milijone  prebivalcev. Armenska državnost se kaže že od starega veka,

 najprej je bila del Perzijskega carstva kasneje kot samostojno kraljestvo. 

Zaradi geopolitičnih teženj je bila v interesu mnogih držav. 

Je tudi prva država na svetu, ki je sprejela krščanstvo kot državno religijo. 

PREHOD GRUZIJSKO - ARMENSKE meje:

 Ker sva bila tam že v jutranjih urah, sva prehod meje opravila v kakšni uri, kar je glede na izkušnje najinih predhodnikov zelo dobro.

Tudi tu potniki izstopijo iz vozila in gredo v posebno stavbo, kjer potni list pregledajo  gruzijski uradniki. Nato sva vožnjo nadaljevala skupaj do armenske meje. 

Tu potnike zopet napotijo v drugo stavbo, kjer sledi pregled potnega lista in nekaj vprašanj.

(listanje potnega lista, kam grem in za koliko časa) 

Carinik pregleda avto ter voznika napoti, da izpolni listino za uvoz avta ( 20 eur). 

Cena je odvisna od teže vozila. Na armenski strani je potrebno urediti še zavarovanje za avto, 

vendar nikakor ne pri mladeniču, ki teče za avtom in te vabi v zavarovalniško kupčijo. 

To je ceneje urediti kakih 200 m naprej v eni izmed pisarn ob cesti, ki ponujajo različna zavarovanja. Midva sva mogoče plačala malo preveč (35 eur). Nisva imela volje, da bi se pozanimala v sosednjih pisarnah za cene. Tu je mogoče nabaviti tudi SIM kartico za internet ter menjati denar.

Kupila sva neomejen internet za dobo enega meseca operaterja VIVA za 4500 AMD. 

 Uradna valuta je AMD (ArMenijska Drahma). 1 EUR je okoli 450 AMD.

Skoraj takoj za mejo se cesta nadaljuje v kanjon DEBED in v njem vztraja do konca kanjona ...

... okoli so visoke stene ...

... nad kanjonom pa je planota z vasmi in polji. Občasno kakšna cesta vodi navzgor na vrh kanjona...

... in ko se nahajaš gor na planoti, se ti odpre pogled na sotesko še iz ptičje perspektive.

 Midva sva glede razgledov spet bila omejena s temnimi nevihtnimi oblaki. 

Po vsej soteski je veliko pohodnih poti vendar nobene nisva prehodila zaradi slabega vremena.

Na spodnji sliki se vidi malček presekane doline , kjer se stene spustijo v globok kanjon.

Zaradi močnega deževja, ki naju je prekmalu ujelo,

 sva se odpeljala kar skozi narodni park Dilijan in mesto Dilijan.

Naslednje jutro je prenehalo deževati in sva opravila mini pohod do samostana Matosavank...

...ter se sprehodila po samostanski poti še do Juhtak samostana. Oba izvirata iz 12 oz.13 stoletja ...

 

  in imata ohranjene hačkarje(armenska posebnost, kamni v katerih so izklesane duhovne zgodbe).

 Cesta, ki vodi do steze za samostane je izredno slaba. Je pa res, da sva letos prevozila nekaj še slabših, 

nekaterim pa sva se celo odpovedala ali po njih raje šla peš,

čeprav so se domačini po njih sproščeno vozili. 

Za ogled obeh samostanov ter za pot do njih porabiš kakšno uro in pol.

ARMENSKI KRUH: Vedno sva navdušena nad posebnimi kruhi v državah kjer potujeva. 

Armenski ploščat kruh (lavash) je ploščat mehak kruh težak okoli 600 g.

 Zelo je dober, mehak in malce drugačnega okusa od gruzijskega. 

 JEZERO SAVAN: Za mestom Dilijan sva se povzpela na planoto, ki leži na višini okoli 1900 m

 in tu sva opazila pastirja, ki na konju usmerja svojo čredo. Tak prizor sva tukaj videla prvič. 

Vsi ostali pastirji in pastirice so do zdaj opravljali službo peš.

Bližava se velikemu jezeru Sevan z željo, da se okopava v njem. Pozabila sva,da jezero leži na višini 1900,44 m, obakrat, ko sva bila ob njem je pihal mrzel veter s Kavkaza, oblečena sva bila v bunde. Veliko je 1242 kvadratnih kilometrov, kar predstavlja šestino ozemlja Armenije. Napaja se z 28 rekami in potoki. Maksimalna globina jezera je 80 m, povprečna pa 26 m. 

  Je pa jezero zelo turistično, videla sva mnogo lepih hiš ter manjših res lepih hotelov za turiste. 

Obala jezera ni povsod zasedena, zato je ob njem še veliko prostora; tudi za nas popotnike.

 

Napotila sva se rajši v notrajnost po severni strani jezera v Chambarak ...

 

... in opazovala zaledje dežele.

 Povsod je veliko velikih zapuščenih ali napol zgrajenih stavb, poleg njih je nekakšna  nova gradnja in malo zatem blok in stare  vaščanske hiše. Zelo pestro gradnjo imajo. Armenija je država v razvoju. 

To pomeni, da se trudijo posodobiti državo in kar se tiče hiš so nekatere izredno lepe z ohranjeno tradicijo (ormanenti na hišah), nekatere pa zelo skromne ali celo malce razpadle.

 

CESTE  Glavne ceste so lepo vzdrževane, vse ostale pa nujno potrebne popravila, nevarne za vozilo, potnike in voznika. Polne so globokih udarnih jam, ki se jim pogosto ne moreš izognit.

 Po severni strani jezera sva tako zavila v notrajnost, se vrnila v park Dilijan in obstala pri lepem samostanu Goshavank. 

 

Samostan je eden redkih , ki je dobro ohranjen, čeprav tudi izvira iz 12 stoletja. Dobro so ohranjene tudi hiše oziroma staromestno jedro ob njem. Ima tudi dobro ohranjene hačkarje.

 Tu blizu sva prenočila, ker nameravava jutri opraviti pohod do jezera Gosh 

po armenski transkavkaški poti.(Trans Cavkazian Trail ali TCT)

 

__________________ 

 

 

Gruzija: Tbilisi

Z jugovzhoda Gruzije sva se nameravala zapeljati do mejnega prehoda za Armenijo. 

Okoli Tbilisija je nekaj lepo vzdrževanih avtocest, zato sva pot v Armenijo načrtovala po njih.

Ker pa se 'najina' avtocesta zelo približala Tbilisiju, 

sva se na hitro odločila in se zapeljala z njo v mesto. 

Poiskala sva parkirni prostor v ozki ulici slabe tri kilometre izven centra

 in se peš napotila proti njemu.  

Pravzaprav pohajkovanja po mestih nimava preveč rada, 

pa naju je mesto kljub temu vsrkalo za nekaj ur in sva si ga malo ogledala.

 

Najprej sva zagledala veliko katedralo sv. Trojice z zlato kupolo.

Sledile so  palače, cerkev Matere božje, trdnjava Narikala nad mestom na katero se lahko pripelješ z gondolo, poševni stolp v starem delu mesta, ki je začel nastajati v V. stoletju, tržnica, velik bolšji trg...

 

In tu je nekaj utrinkov, ki sva jih ujela v sliko.

V mestu se prepletajo stare zgradbe z novimi. 

Na gornji sliki je del starega mesta z značilno modro barvo nekaterih stavb.

Novi most miru čez reko Mtkvari ...

V ozadju se vidi moderna stavba vladnega urada. 

 Sicer pa je Tbilisi največje gruzijsko mesto, šteje več kot milijon prebivalcev 

in je tudi prestolnica države.

Za turiste, ki jih nikdar ni malo, je dobro poskrbljeno.

Agencije ponujajo vodene oglede mesta, tudi z malimi avtobusi ali s čolni po reki. 

Organizirajo tudi oglede najpopularnejših destinacij po celotni državi. 

V samem mestu je obilje restavracij in hotelov z dobro gruzijsko kulinariko.

 Ne manjka zabave in butičnih trgovinic polnih spominkov.

Na koncu sva se sprehodila skozi park Rike, kjer domuje velik balon.

 Če kdaj tudi poleti, se nisva pozanimala. 

 S parka Rike pelje gondola na trdnjavo Narikala nad mestom. 

Midva sva jo obiskala peš. Blizu trdnjave je tudi botanični vrt. 

Ogled sva zaključila s sprehodom po parku Rike, si ogledovala množice turistov ob srkanju dobrega  kapučina ter se napotila poiskati najin avto in z njim primerno prenočišče.

Jutri pa zares sledi prehod meje in v Armenijo!!!

 

_______________ 

 

Gruzija: Matskheta, Sighnaghi, samostan Davit Gareja

Po vojaški cesti sva se pripeljala skoraj do Tbilisija in sicer do mesta MATSKHETE.

Matskheta je ena od najstarejših naselbin, ki je neprekinjeno naseljena. 

Je tudi nekdanja gruzijska prestolnca in obenem je tu vodstvo gruzijske pravoslavne cerkve. 

 

 

  Gruzijci so sprejeli krščanstvo v začetku 4.stoletja. 

Mesto je uvrščeno v UNESCOV seznam človeške kulturne dediščine.

Mestece je znano po svojih kamnitih ulicah in starih kamnitih hišah.

 Ulice so polne tradicionalnih spominkov.

Na zgornji sliki je gruzijska sladica  Churchkhela. Na nitki so nanizani orehi, mandeljni ali drugo suho sadje, namočeno v sladek grozdni sok in posušeno. Zelo, zelo  je dobro in ni sladko.

Kučme, kože, torbe, nogavice, topli copati ter ženski pleteni pleti;  

to je stalnica ponudbe na gruzijskih stojnicah.

Na drugi strani mesta in reke je trdnjava Jvari, s katere je lep pogled na staro mesto Matskheta. 

Mestece je le kakšnih 20 km oddaljeno od Tbilisija.

Po notranjosti sva se zapeljala v jugovzhodno Gruzijo, mimo mesta Telavi ( še prej pa prespala nevihtno noč nasproti trdnjave Ananuri) v staro mesto SIGHNAGHI. Tu je vinorodni okoliš .

Za trenutek naju je ustavil velik napis na modri prometni tabli,

 da je promet do Sighnaghija prepovedan. Kljub temu sva se zapeljala po povsem prazni cesti ter obstala pred mestnim obzidjem. Obnovila sva vse kar sva vedela o mestu kamor prihajava,

 da ne bi spregledala česa, kar bo potrebno pogledati.

 In za vsak slučaj sva pogledala še na splet ali sva kaj pozabila.

Zato veva, da je tu tudi 'mesto ljubezni' in prestolnica dobrega gruzijskega vina 

ter večernega življenja ob vinu.

Vstopila sva v mesto, kjer sva videla same mrke obraze in takoj nama je bilo jasno, da sva prezgodaj tu. Okoli 10h zjutraj je mesto šele začenjalo svoj vsakdan, ki ga očitno zavlečejo globoko v noč.

To mesto si moraš ogledati popoldne ali zvečer, če želiš videti njegov pravi obraz.

Vseeno sva se podala na lepi sprehod po mestnem obzidju ...

...

... in uživala  med redkimi obiskovalci.

Področje okoli mesta velja za gruzijsko Toscano: vino in vinorodni okoliš, tlakovane ulice, 

gričevnata pokrajina ter vitke ciprese.

Poleg mesta je samostan Bodbe. Od tu je krasen pogled na Kavkaz ...

... do Armenije ...

... in Azerbaijana. Samo ne za naju, bilo je namreč oblačno vreme in z razgledom ni bilo nič.

Uživala pa sva v lepo urejeni okolici samostana. 

Zapeljala sva se še do DAVIT GAREJE samostana, ki leži na gruzijsko-azerbajianski meji in je zato postal jabolko spora med državama.

 Pokrajina je tu zopet polpuščavska, samostan leži na gričevnati planoti. V okolici samostana so skladi raznobarvnih skrilavcev in peščenjakov. Podobno pokrajino sva že gledala v Antiatlasu  Maroka in v vzhodni Turčiji. Res rada opazujeva te barvite skladovnice.Davit Gareje je aktiven ortodoksen samostan gruzijske pravoslavne cerkve, leži v pokrajini Kakheti.

 Je prvotno bil le sklop meniških celic izdolben v kamnito pobočje.

Zunanji del samostana pa so gradili od VI. - IX. stoletja našega štetja.

Ustanovitelj je sv. David iz Gareje.

Finančno in splošno podporo pa je imel od premožnih družin Gruzije. 

Je poseben in vreden obiska. Kompleks vsebuje stotine celic in cerkva na obeh straneh državne meje.

Preko meje ogled ni dovoljen, zato smo si lahko ogledali le gruzijski del kompleksa. 

Področje je tudi zaščiteno zaradi živalskih vrst

 in ene od najstarejših kontinuiranih človeških naselitev v regiji.

In to je vse kar sva si nameravala ogledati v jugovzhodni Gruziji.

___________________