Gruzija: Jezero Chaukhi in sedlo Chaukhi (3350 m) nad Juto

Pot: vas Juta, jezero Chaukhi, sedlo Chaukhi in nazaj 

Čas: okoli 5 ur navzgor

Višinska razlika: okoli 1400 m

Dolžina poti: okoli 10 km navzgor 

 

Iz majhne vasice Juta vodi znana krožna pot na sedlo  Chaukhi in nato navzdol do jezera Abudelauri ter nazaj na Juto. Dolga je okoli 23 km in če bi bilo lepo vreme, bi jo midva z veseljem prehodila.

 Ampak so bile zopet napovedane popoldanske nevihte, tako kot včeraj, 

zato sva se povzpela le na sedlo Chaukhi.

 Na zgornji sliki je jutranji pogled na malo vas Juta. 

Do nje vodi asfaltna in nekaj kilometrov slabe  makadamske ceste.

Od Vojaške ceste  se odcepi okoli 10 km pod mestom Stepandsminda.

 Makadamska cesta je malo pred Juto poškodovana zaradi podora 

in zelo ozko preči nad prepadno strmino.

Iz vasi se strmo odcepi pot mimo hišk in apartmajev za goste,

 nato pa z rahlim vzponom navzgor po sredini doline. 

Tudi tukaj je možno najeti konje za olajšan obisk planin v okolici, kot je običajno povsod v Gruziji.

Dolina je široka, resnično čudovita, rahlo se dviga navzgor.

Na pohod se vedno odpraviva v zgodnjih jutranjih urah. 

Zato prve pohodnike srečava, ko se midva že vračava, to je po enajsti uri. 

Tudi tokrat sva zjutraj sama uživala v prekrasni gorski dolini.

Veliko sva fotografirala, ker je narava prekrasna, pa želiva ohraniti nekaj utrinkov,

 ob katerih bova obujala spomine doma. 

Steza večino časa poteka po sredini doline med strmimi travnatimi grebeni. 

To so pravzaprav stare poti iz ene doline v drugo in so v preteklosti, 

ko še ni bilo cest, bile edina vez s svetom.

Pogled navzgor nama pokaže oblake in meglo na okoli 3000 m, kamor greva.

V zatrepu doline se steza cikcakasto strmo dvigne po grobem melišču na sedlo.

Sedlo Chaukhi (3350 m) je široko, vendar v megli. 

Zato se povzpneva na bližnji neimenovani vrh (3360 m)

Hitro se spustiva navzdol v sončno dolino.

Vrhovi ki jih gledava v okolici so visoki okoli 4000 m.

Tudi na tej poti je potrebno prečiti nekaj potokov.

Nazaj grede si ogledava še majhno jezero Chaukhi, okrog katerega pa je že veliko obiskovalcev. 

Večina njih se povzpne samo do sem. Nekateri z najetimi konji.

Ta vzhodni del Kavkaza je malo drugačen od zahodnega, kjer sva bila prejšnje dni. 

Tu so široke doline ter visoki prelazi med njimi.

 V zahodnem delu (Svaneti pokrajina) pa prevladujejo špičasti štiritisočaki 

in travnati visoki grebeni med njimi. Povsod pa je pokrajina divja in zelo lepa.

Pozno popoldan pred nevihto sva se vrnila nazaj v Juto in se odpeljala po ozki cesti navzdol

 na najino travnato prenočišče ob rečici Snostskali.

 Zgoraj na sliki  je  poškodovano cestišče do Jute.

Ne moreva se nagledati visokih travnatih grebenov Kavkaza vse naokrog. 

Počasi jih bova morala zapustiti. Če nama bo vreme še naklonjeno bova jutri opravila še zadnji  pohod v Kavkazu in sicer v dolini Truso.

 Dlje sva tu, bolj spoznavava pokrajino in vidiva še veliko možnosti za pohode.

_______________

 

 

Gruzija: Vojaška cesta, Gergeti in pohod pod Kazbek (3300 m)

 

Pot: mesto Gori, mimo Tbilisija do Stepantsminda ter

 POHOD: cerkev Gergeti, koča Alt hut do ledenika pod kočo Bethlemi hut.

Čas: 5 ur navzgor, višinska razlika 1400 m, okoli 9 km navzgor 

 

Tako imenovana Vojaška cesta vodi od Tbilisija do Vladikavkaza v Rusiji.

 Začeli so jo graditi Rusi v 18. stoletju. Je pomembna cesta, ki povezuje Gruzijo in Rusijo preko visokega Kavkaza. To sva opazila tudi midva, ko sva vozila med kamioni, ki preobremenjujejo promet v obe smeri. Cesta je nabito polna z vozili, prehitevajo tudi v nepreglednih ovinkih, pogosto v škarje in nas, ki vozimo počasi in previdno, dobesedno izrinjajo na neutrjene in luknjaste bankine. 

Ruski in Gruzijski vozniki so za naše pojme zelo predrzni in neučakani. 

Vsaj midva sva imela izredno "gužvo" na cesti. 

Cesta najprej vodi mimo lepega jezera in trdnjave Ananuri. 

Trdnjava se prav lepo boči nad jezerom Zhinvalli, je pa zelo turistično obiskana z mnogimi stojnicami, ki ponujajo razno turistično blago: kučme, krzna in izdelke iz kože živali, hladna orožja, 

oblekice in ostali turistični kič.  Peljemo se mimo smučišča Gudauri. 

Cesta vodi kar skozi center hotelov in ostalih namestitev. Proti vrhu prelaza Jvari Pass (2395 m) 

stoji velik spomenik. Zgrajen je na prelepi kavkaški planoti in je simbol gruzijsko ruskega prijateljstva.

( slika zgoraj).

Tu je zopet velik turističen vrvež množic iz celega sveta, kar ne morem verjeti kam sva to prišla iz mirnega Kavkaza v Svanetiju v to množico ljudi. Pogled s te planote naokrog pa je čudovit.

Za prelazom Jvari Pass se cesta malo sprosti in zapeljeva v mesto Stepansminda,. 

Tu sva ponovno presenečena nad množico turistov. 

Mestia na drugem koncu Kavkaza, kjer sva bila, je mirno mesto, skozi smo prehajali le pohodniki.

Najprej se zapeljeva do cerkvice Svete trojice nad vasjo Gergeti, ki je na vseh slikah, 

ki reklamirajo Kavkaz. Tudi midva se sprehodiva do nje, res je prelepa v tej okolici hribov.

Tudi to cerkev trenutno obnavljajo; videla sva kako so nameščali bakrene strešne obrobe. 

Kljub množicam turistov najdeva mirno lokacijo za prenočevanje  v njeni bližini in sva jo lahko opazovala, ko je bila celo noč osvetljena z reflektorji.

Res deluje prelepo in malo mistično.

Zvečer se je zjasnilo, v ozadju zagledava vrh Kazbeka, ki velja za najvišji vrh Kavkaza, 

na spodnji sliki je pogled navzdol na Stepandsmindo.

POHOD: V zgodnjem jutru se odpraviva na dobro obiskano pot do koč pod Kazbekom

V jutru, ko je jasno nebo in sva sama na poti je pokrajina čudovita. 

Steza krene najprej na strm greben po katerem se vzpenjaš dobri dve uri.

Za popoldne so napovedane nevihte in zato hitiva navzgor.

Žal se vremenska napoved uresničuje in prihajajo oblaki ter megle.

Prva koča, oziroma le bife s teraso, do koder prispe največ obiskovalcev, je na višini okoli 2900 m.

Pogled nazaj na to kočo.

Na višini okoli 3000 m sta dve koči Deka in Alt hut.

Pokrajina je prelepa, v ozadju se celo malo razprejo megle proti Kazbeku.

Nato se hodi po grebenu dalje do prvega ledenika na okoli 3300 m.

Naslednja in zadnja koča je Bethlemi na 3650 m. Malo pred njo sva midva žal obrnila nazaj zaradi temnih oblakov, ki so napovedovali dež in megle, ki je začela zakrivati slabo sledljivo pot navzdol.

Greben na levi po katerem se hodi do ledenika.

Vmes se je celo malo razkadilo, da se je videl začetni greben po katerem se hodi gor in seveda dol.

Malo kasneje se je ulil dež in vesela sva bila, 

da sva uspela užiti lepote te čudovite gorske pokrajine.

 

_____________

 

Gruzija: pokrajina Shida Kartli, Prometejeva jama, Uplistsikhe

 

 

Ko se pripelješ iz Svanetija mimo mesta Jvari, si zopet v subtropskem pasu. Vroče in vlažno vreme. 

Na cestah zopet vijugava med kravami, pujsi in konji. 

Tak prizor kot je na gornji sliki ni redkost, pojavi se skoraj za vsakim ovinkom, čeprav vasi niso blizu. Videla sva celo mamo pujso in majhne pujske kako se hranijo sredi ceste.

 Šoferji se jim umikajo brez jeze ali razburjanja in tudi midva to že stoično prenašava.

Dan je bil deževen, najina smer potovanja je bila proti mestu KUTAISI. 

Ker je bilo slabo vreme, sva se odločila za obisk Prometejeve jame. Legenda pravi, da je ravno v tej jami grški bog Zeus okoval Prometeja. 

Jama je velika, resnično lepa, voden obisk jame stane 25 Gelov na osebo ( slabih 8 € ).

Prometejev kapnik: spodaj.

V bližini je samostan GELATI. Je najpomembnejši samostan v Gruziji in kolikor sva videla velik in lep. Ga pa obnavljajo in je za obiskovalce odprt le med vikendi, zato z najinim ogledom ni bilo nič.

Pred mestom KUTAISI, ki je drugo največje mesto v Gruziji,

 sta še kanjona MARTVILI in OGATSE. Tudi ta dva sva izpustila, ker je bilo vreme slabo in ker veliko naravnih lepot vidiva povsod, ne da bi za njih bilo potrebno plačevati vstopnino.

 V mestu KUTAISI se tudi nisva ustavljala za ogled. Ima pa kar dosti simpatične turistične ponudbe za obiskovalce. Promet v njem je gost in simpatično kaotičen, kot v vseh večjih gruzijskih mestih.

Zapeljala pa sva se 50 km več in si ogledala zanimivi samostan KATSKI PILLAR. 

Na 40-meterskem monolitu stoji mali samostan, ki je dostopen le po navpični kovinski lestvi. Ampak ne za obiskovalce. Nemi menih, ki je spodaj v hišici-muzeju z ikonami samo odmaje z glavo,

 ko mu omeniva, da bi rada splezala še gor.

Za mestom Kutaisi se pokrajina počasi spreminja, nič več ni subtropsko zelena, 

postaja nekako peščene barve kot v polpuščavi. 

 

Za naslednji ogled sva si izbrala arheološke ostanke mesta UPLISTSIKHE. 

Ta prastara naselbina je vklesana v pobočju iz peščenjaka, ki se dviga nad reko. Je uvrščena v Gruzijsko kulturno dediščino in temu primerno zaščitena. Za obiskovalce se ogled odpre vsak dan ob 10h, cena vstopnice je 25 GELov za voden ogled ali 15 Gelov brez vodstva. Naselbina je zelo stara, v njej so dokazano bivali že v 4. tisočletju p.n.št., mogoče celo prej.

 Že prvi prebivalci so tu imeli verske obrede za svoje bogove in staroverstvo je tu ostalo vse do 18.stol. našega štetja, čeprav je bila večina prebivalstva že več kot 1000 let krščanska.

 

 Pridelovali so vino v lončenih posodah, ki so jih zakopali v zemljo in v nekaj mesecih je nastalo vino. V Gruziji še vedno pridelujejo vrhunsko vino na ta način.

Votline so izdolbene v kamnito pobočje, pod njim pa teče rečica v prelepi pokrajini.

Prebivalci so se uspešno ubranili tudi številnim napadom, iz mesta so namreč izkopali tunel do svojih polj in reke v dolini.

Če sva si prav zapomnila iz kratkega filma, ki se vrti v muzeju, je mesto bilo živahno še v 18.stoletju. 

 Bilo je tudi pomembno trgovsko središče na Svilnati poti, med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem.

Mesto je precej veliko in vredno ogleda.

Blizu je tudi mesto GORI, ki je znano kot rojstni kraj Stalina. Zapomnila sva si ga po širokih ulicah in širokih križiščih. V mestu je muzej in nad njim trdnjava.  

 Nisva si ga ogledala. Čakalo naju je še 150 km vožnje od Tbilisija do Kavkaza, po tako imenovani Vojaški cesti.

 

____________________