Krofička

Krofička: 2083 m
Čas: okoli 6 ur
Pot: Logarska dolina-Klemenča jama. Sredi Kopinškove poti na Ojstrico se levo odcepi neoznačena stezica proti Krofički.
Razmere: sončno in toplo.

Že več let sva gojila željo, da se povzpneva na Krofičko enkrat tudi po lovski poti s sedla pred Ojstrico.

Končno sva tudi to željo uresničila.

Našla sva neoznačeno stezico za na Krofičko, ki se odcepi s Kopinškove poti na Ojstrico. S te steze se kmalu preide v gruščnato pokončno grapo. Iz grape pot zavije desno. Sledi nekaj izpostavljenih skalnih mest, ki so zavarovana s staro jeklenico. In že sva se znašla na čudovitem Zadnjem travniku pod Krofičko.
To je najin novozakupljeni apartma, ima razgled skozi nova okna,
ima mehko ležišče...vse naokrog pa čudoviti planinski raj.

Kaj ni prelepo? Znano vprašanje, ki si ga neprestano ponavljam.
Meglice so se prerivale nad Rinkami, desno je Mrzla gora, levo je Turska gora, spodaj pa dolina s slapom Rinka in Okrešljem.

Nasproti naju na drugi strani Robanovega kota, sta samevala Veliki vrh in Velika zelenica.

Na čudovitem Zadnjem travniku se je pot zopet čudovito izgubila in kaj sedaj? Nebesno znamenje kaže, da tale pot ni čisto prava.
Torej bo treba naravnost navzgor pa potem malo desno, pa tako nekako naprej.
Saj bova našla prehod; redko se zgodi, da ga ne najdeva in se morava vrniti.

Nekaj glasov se je slišalo s poti na Ojstrico nasproti naju, midva pa sva uživala v samoti, saj stezice ni bilo več, ljudi pa tudi ne.

Malce predaha med iskanjem prehodov za na vrh sva si privoščila in nekaj dela s poziranjem je tudi bilo...

Rožice so bile vse okrog naju, pa sva marsikatero povohala in fotografirala.

Končno sva prilezla na vrh Krofičke - 2083 m,
 tam pa je že bilo nekaj pohodnikov, 

ki so si raje izbrali "normalno" pot za na vrh.

Malica na vrhu, doline pod gorami, je lahko še kaj lepšega?

Sestopila sva po markirani poti navzdol do Klemenče jame. Pot je senčnata, po severni strani gore, bila je mokra in spolzka. Zato se nama je spust zdel dolg. Pot se je vlekla, vendar se s tem nisva obremenjevala.

 

 V dolini pa nama je slap Palenk s čudovito toplo vodo priskrbel krasno kopanje in lep zaključek izleta. Je lahko kje še kaj lepšega?

_____________________________

Burja ne popušča

Že drugi dan ob hrvaški obali piha močna burja.

 Vročinski val je izginil takoj po prvih sunkih burje, ki je ponekod orkanske moči; 60 do 90 vozlov piha.

Tudi na Krku je težko najti zaklon pred njo.

V Šilu udarja s celo močjo preko Vinodolskega kanala, kjer se rojeva.

Na rtu Sv. Maraka je burja še močnejša.

Plaža ob kempu sameva, če odmislimo redke sprehajalce psov, ki so tukaj po čutu dolžnosti.

Morje se peni in zaganja moker veter daleč v notranjost otoka.

 Če želiš ostati suh, ni dobro hoditi preblizu obale.

Sredi rta so ostanki prastare cerkvice, verjetno iz V. ali VI. stoletja.

V Vrbniku pa burja udarja res z vso silo.

Zadovoljna sva, da sva to burjo doživela na kopnem in ne nekje sredi morja,

 kot je bilo že nekajkrat v preteklih letih.

Burja očisti misli in srce. To pa ima ceno.

______________________

Ojstri vrh

Izhodišče: s ceste nad Lučami pri kmetiji Sedeljšak
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, toplo, nekaj snega v grapah na poti

Tokrat se nisva mogla upreti povabilu na malo znani Ojstri vrh. Vedela sem, da so ga naši hribovski prijateli - ljubitelji brezpotij  že raziskali in vedela sem, da bo pot zopet nekaj posebnega. 

Tako sva se pridružila skupini ter dobila nalogo, da hodiva zadnja in da nobenega udeleženca ne izgubiva. 

Nad Lučami pod kmetijo Sedeljšak smo zapustili avtomobile in se ozrli navzgor. 

Tja gor do sedla nas bodo vodile skrite in redkim srečnežem poznane stezice.

Strmo navzgor, pa počez mimo skal, so nas popeljali Janez, Milan ter Zlatko.

Med starimi drevesi nas vodi neuhojena, komaj opazna pot vedno višje in višje.

S pobočja Ojstrega vrha se je pokazal zahodni greben Raduhe. S tega mesta je Raduha res krasna!

Med macesni tik ob steni je prehod za vzpon na Ojstri vrh.

Takole divji in nepristopen svet je tod naokrog.

Ojstri vrh - 1373 m se ne more ponašati s svojo višino, 

zato pa se lahko ponaša s čudovitim razgledom in neokrnjeno divjino povsod okrog.

Na sosednji vrh nasproti Ojstremu vrhu tudi ne vodi nobena steza, ampak moraš utreti svojo pot med cvetočimi avriklji.

Čudoviti gorski svet vseokrog vabi oko, da se zazre in odpočije.

Tako smo na Ojstri vrh in naše kolege gledali s sosednjega  špička, ki verjetno še nima imena.

Vedno čudoviti avriklji so zadovoljni s krpico zemlje v skalnatih razpokah. Nikoli se jih ne bom mogla nagledati.

Pod Ojstrim vrhom se nahaja jezerce Jezartica. 

Že dolgo nisem videla tako neverjetno ostrega odseva okolice v jezeru. 

Odtis nebesne modrine v jezeru se je odseval od zelenih dreves.

Ob jezercu se je skril "bambi". Očitno smo presenetili mamo srno, ki je naročila mladičku naj se takole potuhne ter čaka, 

da  se "nevarnost" umakne. Res ga nismo vznemirjali, ampak smo se hitro oddaljili od njega.

Še in še bi hodila sem, tako čarobno področje je tukaj.

Pot smo nadaljevali proti Poljški planini. V ozadju sta se še nekaj časa videla naša osvojena vrhova.

Tudi mimo stare podrte Lučke koče smo šli.

Nadaljevali smo pod Poljško planino na Smrekovec in na označeno pot na planino Ravne.

Sledil je malo daljši počitek, saj se nam v dolino ni prav nič mudilo. Fotoaparat je ujel tudi meditacijo z lepim gorskim ozadjem.

Sledil je le še spust med cvetočim resjem in telohi strmo navzdol do izhodišča.

A ostal je trajen spomin na divji skalnat svet avrikljev ter nevidne stezice naših planin.

Takole pa je garmin ( Lidijin) zbral statistiko naše poti.

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.

Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 

Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.

Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 

Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.

Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.

S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 

Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.

Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 

Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!

Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 

Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.

Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 

Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.

Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 

V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 

zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.

Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 

Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.

Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.

In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 

Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.

Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.

S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.

Sem še prideva, prav kmalu ...

... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.