sobota, 13. avgust 2016

Špik

Izhodišče: koča v Krnici,  pot čez Lipnico
Čas: 4 h navzgor in približno enak čas navzdol.
Višinska razlika: 1300 m
S ceste, ki vodi na Vršič, zavije makedamska cesta v dolino Krnice.
Tu motorni promet ni dovoljen, tako greva peš kakšno uro do konca doline, kjer sameva idilična majhna koča.
Pred štiridesetimi leti je bilo tukaj prav tako, nič se ni spremenilo.
Zjutraj sva se pričela vzpenjat po poti za Špik in kaj kmalu so se prikazali vrhovi Mojstrovk.
Lansko leto sva jih prečila in še vedno veljajo za eno mojih lepših poti. Na spodnji sliki pa je mogočen Prisojnik ali Prisank po domače.
Pot na Špik se v začetku vije čez melišča, nato pa preči slikovite pašnike kar navzgor in navzgor.
Prvi skalnati vrhovi, vsi nad 2000 m višine, so se vrstili pod najinim nogam.
Ko misliš da si tik pod vrhom Špika, se izkaže, da je zadaj še en višji vrh, pa še eden, potem pa je res Špik.
Pod Špikom pa so prostorna melišča, imenovana Velika dnina, nad njimi pa mogočne gore : Mala in Velika Ponca ter Oltar.
Trikotni vrh Špika se je prikazal. Ko ga tako gledaš se ti ne zdi, da bi bilo mogoče zlesti tja gor.
Kmalu se izkaže, da gre. Nekaj po klinih, nekaj po vseh štirih, pa si na vrhu.
S travnate Lipnice - 2015 m, enim od vrhov pod Špikom, se lepo vidita Razor in Prisojnik.
Na samem vrhu Špika - 2472 m, pa se odpre še čudovit razgled na dolino daleč spodaj
ter na skupino Martuljških gora na vzhodu in skoraj vse ostale Julijce proti zahodu.
Špik je skrajni vrh skupine Martuljških gora, ki se pričnejo s Kukovo špico ter zaključijo s Špikom.

Navzdol sva hodila po isti poti kot navzgor. Druga pot, speljana direktno po strmem zahodnem melišču
in nato še v strmejši Kačji graben se nama za navzdol ni zdela vabljiva, saj sva ocenila, da je premalo razgledna.
Pohajati počasi navzdol po tratah in med ruševjem, visoko pod oblaki in med osončenimi gorami nama je vedno v nepopisen užitek.

Ko se ti ne mudi pretirano navzdol, pa je občutek še lepši. In pot se je vila navzdol in navzdol prav do pašnikov pod Špikom.
Nekaj jeklenic je tudi na poti. Tako za opomin, da je treba včasih bolj previdno stopat.
Nenadoma se je prikazalo še jadralno letalo, ki je nekajkrat zokrožilo med ozkimi prehodi martuljških gora
in se z dobrim vzgonskim vetrom povzpelo visoko v nebo, verjetno prav daleč nad nizke oblake, ki so krožili med vrhovi.
Na zaplatah trave....
...sva ugledala čredo ovac. Vedo, da je nad 2000 m najboljša paša.

Spet nisva sledila markacijam in šla malo po svoje, le kje sva?
Pol ure pred kočo v Krnici in malo stran od poti je skrit prav prijeten kotliček z majhnim slapom.
Takoj sva ga spreminila v najino luksuzno kopalnico. Uf, kako je prijalo!
Vsa sveža sva po celodnevnem pohajkovanju prišla nazaj v Krnico.
Od koče se vidi tala markantna gora, imenovana Oltar. Tudi tja bi kazalo it pogledat.
Kmalu je zahajajoče sonce obarvalo tudi Oltar in skoraj prižgalo še svečo na vrhu. Napovedal se je lep in sončen jutrišnji dan.

nedelja, 7. avgust 2016

Lučki dedec

Izhodišče:  planina Podvežak
Čas: 9 ur
Pot: planina Podvežak - Vodotočnik - Lučki dedec - Vršiči - Vežica - Korošica - Podvežak
Orkanski severni veter je po pobočjih Ojstrice neusmiljeno preganjal megle sem ter tja zato je bil sosednji Lučki dedec prava izbira.
S planine Podvežak vodi običajna pot na Korošico. Od te, se levo usmeri potka na Vodotočnika in kaj kmalu sva zagledala tole čudovito dolino z Vodotočnim jezerom v obliki srca. V ozadju se dviguje mogočno ostenje  Konja.
Z Vodotočnika vodi dalje znana pot na Korošico. Z nje sva krenila v smer Lučkega Dedca in po prvi primerni grapi naravnost gor. 
Postavila sva nekaj možicev, za vodilo morebitnim ponavljalcem najine poti

Tudi vrh Lučkega Dedca - 2024 m je nedvoumno označen z možicem,
 kakor tudi vsi naslednji vrhovi skalnatega grebena Vršičev in Vežice - 1980 m.
Pod Vršiči se nahaja dolina Petkovih njiv, ki se zaključi s skalnatim Skokom v dolino Kamniške Bele.

Hud veter je megle zadrževal nad Ojstrico in Planjavo, tu pa je sijalo sonce in grelo poleg naju tudi številne čudovite planike.
Planike, planinske lepotice rastejo vsepovsod ...
Toliko jih nisem videla že vrsto let.
Presenetila sva velik trop gamsev, ki se je pasel pod nama. Ko so naju zagledali, so se urno razbežali, 
tako sem uspela poslikati le tri najbolj pogumne.
In zopet so bile planike povsod, zelo lepo jih je gledati v njihovi žametni belini.
Pa še čudovito dehteči gorski nageljni so bili na zaplazah trave.  Letos je rožic v izobilju.
Prehodila sva vse Vršiče prav do konca travnate planote, kjer se prepadno konča in ponuja le zelo strm spust do Presedljaja.
Na najini poi je bilo res pestro in zanimivo: šopi planik, gorskih nageljnov, oster veter, čreda gamsov, čreda krav, 
za konec pa še čreda ovc...
... ki so našle svojega pastirja...
...ali pa pastir njih. Kakorkoli že; skupaj smo prehodili del poti proti dolini.

četrtek, 4. avgust 2016

Kokrška in Jezerska Kočna

Izhodišče:  dolina v Koncu - spodnja postaja tovorne žičnice na Kokrško sedlo

Pot: Kokrško sedlo - Ovnove čeri -  Dolci - bivak pod  Kokrško Kočno - Kokrška Kočna - Jezerska Kočna - Dolška škrbina - Grintovec - Kokrško sedlo -dolina v Koncu

Čas: 13 ur

Višinska razlika: 1800 m
Pot na Kokrško sedlo se iz doline kar vleče, vsaj jaz nisem preveč navdušena nad njo.
Pri Cojzovi koči na sedlu pa je svet lepši, ponudba postane " all inclusive".
V jutranjih urah je pri Cojzovi koči počivalo že kar nekaj pohodnikov, vsi so se odpravili proti Grintavcu, midva pa sva na Ovnovem čiru skrenila na pot proti Kočni. Razgledi na doline so bili prekrasni, pot je po strmih travnikih vodila malo navzdol do prelepe travnate dolinice - Dolci. V tem tihem planinskem svetu so bili najini edini spremljevalci gamsi.
Z Dolcev je čudovit pogled na bivak pod Kokrško Kočno. Za bivakom se prične pot vzpenjati po melišču navzgor 
in kaj kmalu preide v skalnat svet, ki vodi samo navzgor in navzgor do vrha Kočne. 
Pot se že tu izgubi, vsak si mora najti svoje stopinje navzgor. Varoval v začetku ni, oprimki so dobri, 
proti vrhu pa je smer zopet opremljena z jeklenico.
Na Kokrški Kočni - 2520 m so meglice zakrivale in odkrivale  čudovit gorski svet. 
V ozadju se v meglicah skriva Jezerska Kočna - najin naslednji cilj.
Jezerska Kočna  s te strani izgleda zelo krušljiva. Vrh pa je tokrat že zaseden.
Na vrhu Kokrške Kočne pa je prostora v izobilju. Sama sva tukaj, nikogar ni, ki bi ogrožal najino sladko samoto.
S Kokrške Kočne vodi varovana pot malo navzdol, malo gor, malo počez. 
Takole nazaj sva gledala na Kokrško Kočno, kjer sva bila pred pol ure.
Jezerska Kočna - 2540 m je zelo razgledna, toda gor je izredno malo prostora, 
celo skrinjica z vpisno knjigo je zato nameščena nekaj metrov pod vrhom.
Z Jezerske Kočne je sledil spust, ki je nudil lepe poglede v skrivnostne globine.
Grintovec- najin naslednji cilj se je občasno prikazal izza oblakov. Tudi Mlinarsko sedlo se je odkrilo v ozadju.
Kamnite kepe na grebenu pod Kočno so mi porodile asociacijo na sladoledno kupo, ki bi tukaj še kako prijala!
Skozi tole špranjo ne gre zlahka., a druge poti ni. Nahrbtnik mora iti sam skozi kakor ve in zna.
Potem pa je lažje. Ta čudoviti planinski raj nudi vse kar potrebuješ  visoko gori nad dolinami.
Mimo Dolške škrbine po slikovitem svetu pohajamo dalje še vedno lahkih nog.
Veter je pripodil meglice in jih zopet odpodil, vmes pa so nastali takšni čudoviti "pokuki" v dolino ali pa na kakšen vrh.
Dolška škrbina - 2270 m je res škrbasta v vsej svoji skalnati lepoti.
Rožice so si izbrale tole rdečkasto kamenino za svoj obstoj v gorskem svetu nad 2000 m. Že vedo zakaj.
Z Dolške škrbine je potrebno zopet navzgor na Grintovec, "kot na zvonik katedrale v Ulmu" je bil Lojzov komentar. 
Tokrat se mu palice ni več ljubilo pospraviti na nahrbtnik
Tole pa je pogled na lepši del najine prehojene poti. Levo je Kokrška Kočna nato vodi pot po škrbinah na Jezersko Kočno
 ( špičke  v sredini desno), ter nato navzdol do Dolške škrbine.
Vrh Grintavca - 2558 m so kot običajno preletavale vedno lačne kavke. Malo sva jih tudi midva nakrmila.
Na Grintavcu si je nekdo ogradil krasen kotiček za počitek. V ozadju med meglicami se vidita obe Kočni.
Prelep skalnat svet v Kamniško Savinjskih Alpah:  levo Skuta, Turska gora, zelena Brana ter Planjava in Ojstrica v ozadju.
Sonce je tako lepo grelo, da se nisva mogla odreči počitku nad in pod oblaki.
Pot sedaj vodi samo še navzdol mimo Kokrškega sedla do najinega izhodišča v Kamniški Bistrici. Še en pogled na Kalški greben in Kalško goro in že je bilo potrebno za danes zapustiti rajski gorski svet. Jutri bo spet nov dan in nove ideje bodo prišle na plan.