Na minskem polju

Grozeče minsko polje je bilo potrebno čimprej razminirati 

in omogočiti normalen pretok ljudi preko priljubljenega prehoda.

Našla so se vsa potrebna sredstva, izdano je bilo dovoljenje in naša ekipa je šla na ogled terena.

Po temeljitem ogledu smo izdelali še operativni plan in zaščitili področje pred nezaželenimi radovedneži. 

V zgodnjih popoldanskih urah smo previdno začeli odstranjevati mine.

Odstranili smo enajst min in jih pripravili za transport do centra ŠOP 131, 

kjer jih bomo jutri strokovno deaktivirali in ekološko razgradili.

V naslednjih dneh nas čakajo še dve podobni nalogi, potem pa zaklučimo uspešno sezono, v kateri smo očistili vsa minska polja na področju, ki nam je dodeljeno. Brez nesreč in nepredvidenih dogodkov.

Se vam priporočamo v naslednjem letu!

Ovčji vrh

Izhodišče: Bodental ali Žabnica po naše
Višinska razlika: okoli 1200 m
Razmere: poti na osojni strani so bile pomrznjene in ledene, na prisojni strani so bili pristopi do 2000 m brez  snega
Čas: 8 ur

Tudi to jesen sva si zaželela videti macesne v toplih žarečih barvah. 

Ker v teh krajih še nisva bila, sva izbrala Ovčji vrh ali Kozjak ali Geisberg -2024 m. 

Obenem sva si ogledala še razmere za morebitno turno smuko v prihajajoči zimi.

Na prelazu Ljubelj sva morala tokrat spet, tako kot pred leti, pokazati osebne izkaznice. 

Zaradi beguncev, ki v teh dneh množično prihajajo v Evropo.  

Nekaj km za prelazom naju je smerokaz usmeril levo v Bodental. Termometer je tokrat kazal borih minus dva in oblekla sem vse kar sem imela na zalogi. 

Uf je bilo hladno.

Našla sva nekaj kolovozev, ki so vodili v pravo smer -  le katerega naj izbereva? Na drevesih pa so bila  opozorila, da je to območje medveda. Krasno presenečenje, že dolgo jih nisva videla v živo ... 

Končno sva se le odločila za eno stezico in to brez brez medvedov, sem si zaželela. 

Vodila je v pravo smer in že sva bila na osončenih planjavah Vgrizeve planine.

Po najinem načrtu bi morala vstopiti na to lepo planino na začetku, midva pa sva se znašla na koncu planine. Zato sva rekla, da bova zadevo popravila nazaj grede. Takole so na planini zlato žareli macesni.

V rumenem objemu macesnov je bilo prelepo,  v dolinah pa je domovala megla.

Po prečenju zaraslega melišča se je pot nadaljevala z nekaj jeklenicami v ostenje do sedla Vrata - 1714 m.

Tam je tudi vpisna knjiga in tale simpatični špiček, ki ga je bilo potrebno seveda osvojiti.

Brezoblačno nebo in sonce je povzročilo, da so macesni čudovito zažareli. 

Edina pot je vodila dalje do Celovške koče in za njo se je nahajala pašniška Mačenska planina.

Ta planina je okrašena s čudovitimi macesni, v ozadju pa ji dela kuliso naš mogočni Stol, 

ki ga s te strani skoraj ne bi prepoznala.

Nad planino pa se dviguje precej strm Ovčji vrh. 

Kmalu sva nehala občudovati macesne in se spopadla s travnato strmino.

Dvatisočaki so že pobeljeni s snegom in tudi Ovčji vrh ni bil izjema.

Razgledi z vrha pa so bili čisti in prostrani ...

Triglav je tudi lepo pobeljen. Sploh ni tako zelo daleč.

 Spodaj pa je naju razgrnjena čakala Vgrizeva planina, ki jo nameravava prečiti nazaj grede.

Z vrha je bil viden tudi greben Košute od Velikega vrha na desni do Tolste košute na levi strani.

Nasproti naju pa je bila ogromna Vrtača, kateri sta sledila Zelenjak in Palec. Ko sem bila na Palcu, se mi je zdel strašno visok, no sedaj pa je izgledalo, da je najnižji od vseh treh dvatisočakov. Moram preveriti.

Vajnež, s te strani  je to desni sosed Stola. V ozadju je naš očak Triglav.

Najin "VIP" prostor pa je ta dan bil takšen:

Z vetrovnega vrha sva se spustila nekaj metrov nižje in poiskala zatišno lego. Malo sva nahranila kavke in sebe malo preveč, zato dolgo nisva uspela sestaviti najinih kosti za pot navzdol. 

Sonce je grelo in grelo, sončila sva se zgoraj brez...(flisov)  in v planinski tihoti sva 

še odremala kakšno urico, ki nama je bila odvzeta zaradi zgodnjega "dobro jutro".

Severne strani planin so popršene s snegom, na sliki od desne proti levi je masiv Vrtače, Zelenjak in Palec. Orientacija in poimenovanje hribov ni enostavna, ker jih opazuješ čisto iz drugega zornega kota.

Ovčji vrh se na vzhodni strani povesi v čeden greben prav do sedla Vrata, kamor bi se morala vrniti tudi midva. V zgornejm delu je izrazito poraščen z ruševjem, na sredini in v spodnjem delu pa je dajal vtis, da bi se dal prečiti. Kar hitro je padla odločitev, da se ne bova spuščala navzdol po stezi ampak šla kar  na greben in nato po tem grebenu dalje do sedla.

Špiček na najinem brezpotju čez greben je bil prav priročen. Priznam, na vrh si nisem upala, sredina špička mi je bila dovolj, ker je zgledal, da se bo vsak čas podrl. Spodaj je Celovška koča, kamor bi morala sestopiti. V ozadju levo je Svaščica, ta naju bo še nekaj časa počakala. Tokrat ni dovolj časa zanjo.

Šla sva dalje po grebenu in izkazalo se je, da tu obstoja neka prastara stezica. Občasno je bila vidna, ponekod je bilo tudi ruševje odžagano.  Na sliki spodaj je del najine poti. Levo so prepadne strmine, desno pa strmina poraščena z ruševjem.

Za pohod po tem brezpotnem grebenu sva bila nagrajena z gamsjo lobanjo in dvema rogcoma, ki sta ležala blizu zraven. Še en dokaz, da tu že dolgo ni nihče hodil. Zgleda, da je ta zadnji prišel sem v miru umret ... :-)

Juhuhu,  midva pa sva še vedno visoko nad dolinami.

Takole po robu sva se prebila navzdol do sedla Vrata.

Na sedlu pa je pritrjena takšna oznaka. Na prvi pogled sva mislila , da označuje samo najin prehojeni prepadni greben;  ko sva jo prebrala, pa je bil vtis drugačen. Preberi jo še ti!

Sončni žarki so še osvetljevali dolino na severni strani Vrtače, ko sva počasi zapuščala prijetne višave.

Na Vgrizevi planini so macesni žareli v vsej svoji lepoti. Je tod mogoče še kaj lepšega?

Sredi planine pa prekrasna lovska koča, ki je tokrat samevala.

Narejena je iz skrbno izbranih brun. Domiselno, skladno in estetsko popolnoma dovršeno delo!

Res je kaj videt! 

Investitorju  zadostna količina €€€€€ očitno ni predstavljala resne ovire za izvedbo ideje ...

Radovedna sva šla preverit kakšna je ta planina na drugi - severni strani in imela sva kaj videti:

Tudi meglice so se pozno popoldan razkadile in daleč spodaj se je prikazala dravska dolina.

Čudovit jesenski dan je bil. Ovčji vrh je turca, kjer si nagrajen s presežnimi razgledi na naše gore, v tem času pa tudi z zlato barvo macesnov. Za povrh pa še sonce, modro nebo in s snegom pobeljene gore. 

Obstaja še kaj lepšega?

Grossglockner ali Veliki klek

Izhodišče: Lucknerhous (1920) nad vasjo Kals - vzhodna Tirolska
Čas vzpona in sestopa ter postanki : 14 ur
Višinska razlika: 1900 m
Razmere: sončno, za vzpon proti vrhu so potrebne dereze in cepin,  od vrhnje škrbine do vrha pa je bilo kopno

Grossglockner ali Veliki Klek  je s 3798 metri  najvišja gora Visokih tur. Hkrati je najvišja v Avstriji in v vsej srednji Evropi. Znan je tudi po tem, da nima lahkega ali enostavnega pristopa. 

Od koderkoli se ga bomo lotili, nas čaka hoja po ledenikih, vzpenjanje po strmih snežiščih

 in plezanje po skalah do II. težavnostne stopnje.

Od najinih planinskih prijateljev sva dobila povabilo, da bi šli skupaj na Grossglockner. 

Takoj sva sprejela ponudbo, saj še nikoli nisva bila tako visoko v gorah.

V sredo, pozno zvečer smo prispeli do koče Lucknerhous (1920 m) nad vasjo Kals Grosglockner.

Nekaj prekratkih uric smo prespali na prostem v spalnih vrečah in že ob treh zjutraj pričeli naš vzpon. Naslednje ure do svita so nam pot osvetljevale naše svetilke, zato sem čutila le to,

da smo se strmo vzpenjali.
Vseskozi smo poslušali šumenje hudourniškega potoka Kodnitzbach, videli ga nismo.

Na smerni tabli malo višje je pisalo, da imamo še štiri ure in pol do zadnje koče pod vrhom,

Erzherzog-Johann-Hutte.

Naš načrt je bil, da do jutranjega svita prispemo do ledenika Koednitz - Kees. Ko smo ga dosegli,

je bil led zelo trd in gladek. Kolikor se namreč poleti stopi čez dan, potem ponoči globoko zamrzne. Ponekod je bilo na ledu veliko skal, kamnov in drobirja,
saj so okoliške stene gorskega masiva zelo zdrobljene in krušljive.

Janez, ki nas je vodil in je edini bil že večkrat v teh gorah, se je samo čudil, 

koliko ledenika je pobralo v štirih letih odkar je bil zadnjič tukaj.
Ostali štirje smo samo gledali in se čudili. Bili smo prvič tukaj.

Jutro nas je dohitelo pred vstopom v steno škrbine Burgwartscharte. 

Ko smo se končno lahko razgledali, smo videli, da nas čaka še lep kos strmega vzpona.

Ampak bilo je tako lepo, kar stotero poplača zgodnje vstajanje in ves preliti znoj na vzponu.

Vstopili smo na zelo zahtevno pot na škrbino Burgwartscharte, oziroma greben, ki loči dva ledeniški dolini.

Gorski svet  je tu temne barve, skala je kompaktna, pot je zelo zahtevna a tudi primerno varovana. 

Ne preveč kot je ponekod v naših hribih, pa tudi ne premalo.

V teh višinah nad 3000 m, se že občutijo posledice redkejšega zraka. 

Lahko se začnejo pojavljati višinske težave kot je slabost, vrtoglavica ali celo bruhanje.

Tokrat sem bila presenečena, da so te težave doletele ravno mene. 

Tako sva z možem napredovala bolj počasi od ostalih treh v ekipi.

Do koče, Erzherzog-Johann-Hutte, sva tako potrebovala slabo uro več časa od ostalih.

Po kratkem postanku na osončeni klopi pred kočo, smo nadaljevali naš vzpon. 

V dveh navezah. Tisti ta hitri in najini malo počasnejši.

Vzpon poteka po strmem sneženem pobočju do grebena Malega Kleka.

Prva naveza je bila že pod steno, ko sva se odpravila tudi midva.

Vzpon nad kočo je sicer precej strm, a zdaj je bilo že lažje, saj je sneg bil kar lepo zmehčan
in obdelan od vročega sonca.

Lepo počasi sva napredovala in tudi midva kmalu dosegla greben Grosglocknerja.

Od tu naprej so temne skale lepo naložene ena na drugo in plezanje se nama ni zdelo pretirano težko.

Na Malem Glocknerju - 3783 m sva bila tudi hitro in že sva lahko gledala bližnji vrh - Veliki Glockner - 3798 m.

Pri vzponu na vrh je potrebno vmes večkrat čakati, da se naveze zvrstijo mimo.

Lepo je sedeti na toplih temnih skalah in gledati naokoli, ko veš, da je najtežji del poti za tabo. 

Zelo uživaško je to početje in da se v njem vztrajati in vztrajati.

Pogled navzdol s teh višin je ob lepem vremenu prav fascinanten. 

Le škoda, ker večino okoliških gora in dolin nisva prepoznala. 

Vendar to dejstvo ne kvari popolnosti užitka. Na spodnji strani je ledenik Pasterze in ledenik Hofmannskees zgoraj.

Pri sestopu svo si privoščila še veliko razgledovanja in fotografiranja.

Pogled na Johannovo kočo nama je potrdil dobro izbiro gradbene lokacije.

Na obširnem snežišču, ki se razpostira nad kočo, je bila zelo prijetna hoja in dričanje. 

Končno spet brez derez!

Pri Johannovi koči  -  3454 m pa je bilo še vedno prijetno toplo.

Pogled na drugo stran koče je odkril razpoko v ledeniku Hofmannskees,  ki se nama je zdela širša kakor zjutraj.

Sestop od koče nazaj proti ledeniku je speljan po velikih sivih ploščah, 

ki so razmetane kot  razbita keramika v kuhinji po velikem družinskem prepiru.

Ledenik Koednitz-Kees dobiva ob sestopu bolj in bolj jasno podobo.

Spust je zavarovan s konkretno debelimi zajlami, ki dajejo občutek varnosti, če se jih krčevito oklepaš.

Monotonijo raztresenih plošč včasih razbijejo rožce, 

ki v teh višinah nimajo na razpolago veliko časa za cvetenje.

Sestopali smo po poti za kočo Studl-Hütte (2802 m), le da smo pod ledenikom Koednitz-Kees zavili navzdol levo po bližnjici in si tako precej skrajšali pot.

Razpoke v ledeniku so zelo globoke. Baje do 160 m. 

Grozljiva je misel, kako bi zgledalo, če bi v katero padel ...

Poleti so razpoke jasno vidne. Kaj pa ko zapade par metrov novega snega?

Pogled nazaj navzgor. Kako je lep, kako je strm, kako je visok ta Veliki Klek!

Večino ledenika Koednitz-Kees smo že pustili za sabo.

A še vedno ga je lep kos pod nami.

Proti vznožju ledenika pa je že več kamenja kot snega.

Spust pa kar traja in traja, mi pa že utrujeni in žejni in pregreti od žgočega sonca.

Tu pa tam se malo spočijemo in uživamo v ostankih dolgega dneva.

Z občudovanjem zremo v okoliške gore in budni sanjamo, da bomo enkrat šli pogledat tudi tja gor.

Kdo ve, morda pa res. Ko se spočijemo, bodo padle nove ideje o novih poteh.

Boš tudi takrat ostal doma ali boš šel z nami?

Impozantni so veliki balvani, ki so pripotovali z ledenikom tako daleč od krušljivih sten.

Spodaj pa obilica vode izpod ledenika, ki vsako leto zgubi veliko svojega obsega. Kako dolgo še?

Pogled navzdol kaže, da bomo še dolgo hodili do našega avta.

Pa je ta pot lepa in časa imamo še dovolj.

Srečali smo tudi tega nastavljača, ki je prav užival, da je bil zvezda dneva, ki smo jo na veliko fotografirali.

Našo bližnjico v dolino smo speljali zelo atraktivno.

Kmalu smo bili ob hudourniku Kodnitzbach, ki se simpatično vije po dolini.

Lepoto hudournika je nekdo še popestril s postavitvijo nekaj miniaturnih mlinčkov. Eden je imel celo stope.

Še en pogled nazaj.

Po obilni malici z dobrotami, ki so nas čakale v avtu, smo se v hudourniku še oprali in osvežili. 

Sledila je dolga vožnja domov. Malo odveč nam je bila, vendar je bilo vredno potrpeti za vse lepote in užitke, ki smo jih doživeli tega dne.

_____________________________