četrtek, 12. november 2015

Rjavina čez Teme

Izhodišče: dolina Krme
Čas: 12 ur
Višinska razlika: 1600 m
Razmere: toplo, pot in vrh je kopen
 
Še v jutranji temi sva si s čelnimi svetilkami osvetljevali pot po dolini Krme navzgor.
" Nikoli več ne grem skozi Krmo", je znan stavek, ki si ga je marsikdo rekel, 
ko je koračil po zelo dolgi dolini Krme s planin domov. Na poti navzgor nama dolga pot ni delala težav, 
prav kmalu sva šle mimo pastirske koče v Zg.Krmi.

Lep, sončen dan se je obetal, vrhovi so prejeli prve sončne žarke.

Usmerili sva se na označeno pot proti Staničevi koči in občudovali Rž ter Triglav v ozadju. 
Z južne strani so bila pobočja gora brez snega.
Približno na 2000 metrih nadmorske višine je potrebno z označene steze zaviti na neoznačeno potko proti Temenu. Radovedni gams je naju priskakljal pogledat; češ kaj iščeva tu v njegovem svetu.
Redki skalni možici označujejo bolj ali manj vidno potko.
Kar naenkrat se je pred nama prikazala mogočna planota Teme. 
Krasna in posebna se mi je zdela, ni čudno da ima tako ime.
Nenadoma skalnih možicev ni bilo več, na opisu poti je pisalo naj zavijeva levo proti mogočni Rjavini, 
pa sva tako naredili.
...in tjale gor na Teme bo potrebno iti.
Malo sva "zaštrikale" pot in iskale najino stezo dalje proti travniku čez Kravjo dolino do ostankov aviona,
 ki je tu padel med drugo svetovno vojno.
Po kakšni uri iskanja in hoje sem ter tja med skalnimi balvani, sva kup rjavega železja končno le zagledale.
Našle sva še nekaj razmetanih delov ostankov letala naokrog in se usmerile proti Temenu.
Po prečenju melišča in stene sva že občudovale mogočne gore na razglednemu Temenu - 2136 m.
Na visokem travnatem Temenu pa je bilo precej živahno. 
Čreda kozorogov se je pasla in jih najina bližina ni prav nič motila.

Občudovale sva jih in kar nisva mogli dalje.
Toda potrebno je bilo iti dalje, vrh Rjavine se je strmo dvigoval nad Temenom.
Pa sva šle in po šestih urah hoje od zgodnjega jutra, prišle na vrh Rjavine - 2532 m.
Vidljivost  na okoliške gore je bila enkratna, ni mi bilo žal, da je bilo potrebno za tako doživetje odšteti dan dopusta.
Bližnji Triglav s Staničevo kočo spodaj desno.
Golica, Struška, Vajnež in Stol v verigi Karavank.
Vidljivost je segala preko naših Julijcev do avstrijskih in italijanskih gora, le proti našemu morju se je videlo, da je tam vztrajala megla.
Na poti navzdol z Rjavine proti Temenu pa sva zopet občudovale predstavo kozorogov.
Neverjetni so bili.
Čisto blizu njih sva hodili pa se niso dali motiti.

Prav težko jih je bilo zapustiti.
Po izpostavljeni strmini sva se spustili s Temena.
Takole razločno so se videle Karavanke.
Na teh samotnih potkah so nama družbo delali posamezniki kot je tale kura.

Pogled nazaj proti najini Rjavini.
Od Temena sva se oddaljevali po samotni dolinici.
Sonce je zahajalo za gorskimi vršaci, nama pa je pričaralo čudovite odtenke.
Po neoznačenih potkah od Krme preko Temena na Rjavino in nazaj, sva hodile Breda in Tanja ter uživale in občudovale krasoto našega stvarstva. 
Bil je dan s samimi presežki lepot, vidljivosti ter življa v naših gorah.
Tako kot že tolikokrat vrniti se je bilo potrebno v dolino in bil je že skrajni čas. Ob povratku do Krme sta najini čelni svetilki opravljali svoje delo in pridno osvetljevali tihe gorske potke. 
Bilo je temno in še dobro da sva bile dve na poti.

sobota, 07. november 2015

Račka vrata in JZ greben Raduhe

Izhodišče: gostišče Rogovilec
Čas: 10 ur
Razmere: raziskovalna tura, toplo, pot je kopna, orientacijsko zahtevna pot
Višinska razlika: okoli 800 m
Raduha ima več dostopov, z vzhodne strani je to položna gora, primerna tudi za turno smuko, njena severna stran pa je prepadna, polna neverjetno strmih grap, skalnatih in poraslih grebenov. 
Ponekod je strmo prehodna, divja, nepristopna, strmina je pogosto takšna kot prikazuje zgornja slika.

Tokrat sva izbrala neoznačen pristop po JZ grebenu Raduhe. V precejšni strmini se nad kmetijo Račnik vije težko sledljiva stezica. Najbolje je slediti gozdnatemu  grebenu, ki se vije navzgor. Poldrugo uro sva se strmo vzpenjala. 
Sedaj ko je nastlano polno listja in macesnovih iglic, steza občasno kar izgine. 
Ko se je pred nama prikazal podrti Račnikov stan, sva vedela, da bo orientacija naprej še bolj zahtevna.

Malo nad Račnikovim stanom je med tremi macesni potrebno zaviti desno ter prečiti tri strme skalnate grape z melišči. Pot je tu občasno označena s skalnatimi možici. Za tretjo grapo se vzpneš še rahlo navzgor in nenadoma se pred teboj odprejo veličastna Račka vrata, ko jih najmanj pričakuješ.
Sedaj sva bila že tretjič tu, pa je orientacija še vedno zahtevna. Najin namen je bil tokrat poiskati pristop po JZ grebenu na Raduho. Najini planinski prijatelji so ta pristop po brezpotju že dobro raziskali, midva pa sva vse njihove odprave zamudila. Zato sva se zadeve lotila sama.
Nisva želela vstopiti v precej krušljiv skalnat greben, ki vodi navzgor. Sva to poskusila v lanskem letu ampak ni nama odgovarjal. Levo od grebena sva našla zelo strmo grapo, ki naju je vabila v višave.
Pa sva ji sledila. Previdno, da ne bi kam zdrsnila.

Opazila sva tri votline v steni.
Smer se nama je zdela dovolj vzpodbudna, da sva nadaljevala.
Svet tu naokrog je nepopisljivo lep. Tišina da jo slišiš, 
lepa rastišča planik in avriklja ter razgibana divjina pravega planinskega raja. Blažena samota.
Proti vrhu se grapa začne zapirati, pozabila sem fotografirat, ker je bilo preveč opravka s plezarijo.
Pod nama pa se je razprostiral divji svet Raduhe v vsej svoji nepristopnosti.
Iskala sva prehode proti vrhu, ki se ga da slutiti nekje navzgor tudi takrat, ko se prebijaš skozi ruševje. Prav lepo nama je šlo. Kot sva kasneje doma ugotavljala, sva šla mimo Pomola - res izgleda kot naložen morski pomol s kamni. Fotografirala ga nisem, sedaj mi je žal.
Pa še kar navzgor in vstopila sva na zaraščen greben, ki se je vil naprej proti vrhu. Ocenila sva, da bi potrebovala še kakšni dve uri do konca vidnega dela grebena. Ker nisva bila prepričana, da nama je ostalo dovolj svetlega dela dneva, sva se raje začela počasi spuščati nazaj proti že osenčeni dolini.
Sonce pa je tako toplo grelo. 
Uživala sva na samo najini poti in v razgledih na Križevnik in Ojstrico, zato sva sestopala zelo počasi.
Še enkrat sva pogledala navzgor v najino grapo in družno ugotavljala, da je neizmerno lepa.
Sonce je prekmalu zašlo za Ojstrico, dan je sedaj tako kratek, midva pa sva bila še vedno visoko gori. 
Ni se nama mudilo v mrak soteske v dolini Savinje.
Predolgo sva se zadržala v osončenih višinah. Naslednjič bi bilo pametno prej sestopiti, sva ugotavljala enako kot že tolikokrat. Ampak razum in srce imata pogosto drugače cilje in interese. 
Kot že tolikokrat prej, sva tudi tokrat iskala svoje lastne sledi v listju nad skrito stezico, 
po kateri sva se skušala vračati, pa nisva bila vedno najbolj uspešna. 
Vseeno sva pred trdo temo varno in pravilno zaključila spust mimo vseh prepadnih sten.
Po zaključni debati in oceni najinega vzpona sva bila zadovoljna. Najino raziskovanje sva ocenila kot zelo uspešno, našla sva pravi pristop in greben za vzpon na vrh Raduhe. Sem se bova še vračala. 
Gorski svet je tu tako edinstveno divji in poln lepih presenečenj.

petek, 06. november 2015

Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik

Izhodišče: planina Ravni
Čas:  8 ur
Razmere: brez posebnosti, sončno, zelo toplo za november
Višinska razlika: 800 m

Po jutru se dan pozna in današnji dan je bil s soncem obsijan od prve jutranje zarje pa do večera.
Na tak lep jesenski dan sva izbrala krožno turo od planine Ravni nad Podvolovjekom
čez Dolge trate na Veliki Vrh in Veliko zelenico, nato na Moličko peč, Poljske device,
Križevnik, Poljško planino in nazaj na planino Ravni.
Jutranje sonce je planino Ravni čudovito obarvalo.
Pogled navzgor, modro nebo in rumeni macesni, kaj bi želeli še več čudes narave?
Pot je tokrat potekala čez Dolge trate in tukaj domuje tale simpatična pastirska koča.
Kmalu se je odprl pogled na najin prvi vrh, Veliki vrh, levo na sliki.
Doline so se kopale v meglicah, v višinah pa sta nam bili podarjeni sončna toplota in modro nebo.
Čisto nov jamarski bivak je postavljen v svetu vrtač in kraških jam. Otvoritev bo to nedeljo, 8.11.2015.
Pogledala sva, če bi slučajno kdo bil doma ..., če si radovedne sorte, radovednež ostaneš za vedno.
...in res je bilo kaj za videti, čestitke našim prijateljem jamarjem za prekrasen bivak!
Prvi najin današnji cilj je bil Veliki vrh - 2114 m.
Pssst, družbo imava.

 Še pogled nazaj na Veliki vrh ...
...midva pa sva že stala na Veliki zelenici - 2110 m ter občudovala Ojstrico.
Ša kar sva gor na Veliki zelenici...
Tamle nekje bova hodila, bolj ali manj po vrhu grebenov. Zato je pametno,
da si z vrha ogledaš in zapomniš pravo smer, ker se kasneje, ko si tam dol, težje orientiraš.

Naslednji najin vrh je bila Molička peč - 2029 m. Spust navzdol je bil zabaven;
 malo med borovci, malo po robu s pogledom na severno stran ostenij.
S severne prepadne strani je Molička peč prav impozantna.
Nato sva se prebijala po zaraščenem in razbrazdanem grebenu navzdol,
vmes sva obhodila med drugim tudi to veliko brezno ...
... ter mimogrede še pogledala kaj počnejo na zelooo oddaljeni Veliki planini...

..se še kar prerivala z borovci, se spuščala in nato povzpela na naslednji vrh Poljske device -1879 m.
Poljske device imajo sicer tri vrhove, z njih pa se lepo vidi Ojstrica kraljica  na levi strani, na sredini so oddaljene Rinke s Skuto, na desni pa Krofička, kjer sva letos že odkrivala njene lepote po celem njenem grebenu. Je še kaj lepšega kot so razgledi z vrhov planin?
Kadar hodiš po kakšnem grebenu, si dolgo na višini, gledaš levo in desno navzdol
in se čudiš raznolikim oblikam skal, skalnatim oknom in prepadnim stenam.
Spet eno simpatično skalno okence; kar nekaj sva jih srečala ...
Robanov kot pod nama pa je bil še kar v senci.
Zračunala sva, da v teh jesenskih in zimskih dnevih ne dobi skoraj nič od sonca.
Kmalu sva stala tudi na vrhu Križevnika - 1909 m ...
,,,in njegov nemi črni čuvaj je naju priletel pozdravit.
Pogled nazaj je pokazal  celoten prehojen greben. Čakal naju je le še spust do Poljške planine.
Poljška planina se je kopala v večernem soncu, v ozadju ji je delal kuliso JZ greben Raduhe.
Hm bo treba tudi tja skočit pogledat. Nova ideja je bila rojena.

Macesni in samo macesni obrobljajo to čudovito planino, midva pa sva morala kar pohiteti, da sva bila do teme zopet nazaj na planini Ravni, kjer sva pustila avto. Za nama je bila krasna krožna tura. 
Nezahtevna, če hodiš po stezicah in zelo razgledna, če stopaš malo višje po razčlenjenih grebenih.
 Za vse ljubitelje brezpotij pa nudi tudi nekaj drugačnih izzivov. 
Tam se nam duša in oči lahko naužijejo lepot narave v preobilju.

V mislih pa se že javljajo nove ideje o novih planinskih poteh, ko se vračava domov.