Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.

Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.

Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.

V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,

ki so razmetani na ustju ledeniške morene.

 

Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.

Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od

radodarnosti zadnje zime.

Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.

Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,

saj ga nisem videl že kakih trideset let.

Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.

Sledil je še prijeten spust po snežišču.

Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.

Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.

Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.

Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.

Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.

Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti

v spodnjem delu doline.

 

Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že

končuje s cvetenjem.

Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.

To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.

Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.

Zaradi tistega tretjega razloga.

 

_______________________________________

 

 

Visoko, višje in najvišje

Mornarsko življenje je še vedno trdo in nepredvidljivo, pogosto pa je tudi fizično zahtevno.

Eno od težjih opravil je vsekakor delo na vrhu jambora, kamor se je potrebno ne samo povzpet, ampak tam tudi vztrajat, dokler delo ni opravljeno.

 

Za vzpenjanje je najbolj elegantno, če te kdo dvigne na sedežu do vrha

in te po opravljenem delu varno spusti nazaj na palubo.

Ker tokrat te možnosti ni bilo, sem uporabil svojo staro jamarsko opremo in se s preizkušeno

vrvno tehniko sam povzpel in spustil po dvižnici glavnega jadra.

Ta način vzpenjanja in spuščanja se je izkazal za uporabnega tudi na morju,

zato je velika verjetnost, da ga bom še večkrat uporabil.

 

______________________________

Greben - južna stran planine Golte

   Izhodišče: Gosteče - planina Golte

Tokrat se je pokazala velika nuja za vzpon po brezpotju, ki je obetalo veliko užitkov v dojemanju razgibanega gorskega sveta razprostranjenih Golt.

Eden od južnih grebenov je vodil višje in višje...le do kam še?

Občasno so se skale grebena postavile precej pokonci, veliko bolj, kot je bilo zaželeno.

Ko pa prilezeš iz skal, se nenadoma prikaže simpatičen mali lovski bivak, ki ti da slutiti,

da si znova na obljudenih poteh.

Še hiter spust v dolino pa je zbirki lepo preživetih dnevov dodan nov biser.

________________________

Ljubljansko Barje

Na Barju je vedno lepo, spomladi pa je še posebej pestro tudi tukaj.

Nikoli ne vem, kod bi krenil, ko se barjanski kolovozi cepijo na nepričakovanih lokacijah 

v vijugastih smereh, kot da te ne ve kam pravzaprav želijo pripeljati.

Pa sem šel malo tja potem pa še sem, ko tam nisem prišel sem kamor sploh nisem mislil priti.

 Pripravljala se je močna ploha, morda celo nevihta, kdo bi vedel, 

saj še meteorologom zadnje dni ni več nič jasno.

 Veter z jugozahoda je prevladal nad severno sapico in rezko šelestenje okrnjene krošnje starega drevesa je nakazalo, da časa za sprehod nimam več veliko.

 Rob vremenske fronte je pokrajino začel naglo osvajati, barjanske ptice so onemele in poljske živali so se pripravile na znano nadaljevanje vremenskega repertoarja.

 Kaj pa jaz? Bom čakal tu ali je čas za umik?

 Kamor koli sem se zazrl, povsod se je igra svetlobe in senc razvijala v ritmu nestalnega vetra.

 Kar stal bi in gledal, tako lepo mi je bilo opazovati vse te pojavne oblike prihajajoče plohe.

 Lovska preža v daljavi tokrat ne bi obvarovala nikogar, tako zelo se je majala.

 Pogled proti jugu je razkril tudi pozicijo sonca, ki je prepustilo mesto seriji temnih oblakov.

  Prve težke in tople kaplje dežja so zaropotale okrog in okrog in se hitro gostile.

Kmalu sem se znova znašel na starem razpotju, a tokrat ni bilo več dileme;

proč od tod in nekam tja, kjer že dolgo nisem bil.

______________________________

Rastočka planina

Na Rastočki planini - 1482 m je vode dovolj in mala, prav lepo okrogla jezerca so polna.

Čeprav je vremenska napoved megla z dežjem...., so sončni žarki prav lepo osvetlili jutranji gozd.

Planje so bile še vedno posejane s  telohom, ki pa je v tem času  že izgubil svoje snežno bele vcetove.

Tudi mala lovska koča na planini je samevala.

V  skritih kotičkih planinskega skalnatega raja pa se je bohotil rumeni avrikelj.

Ko ga najdeš, se rumeno zablešči v sivih skalah visoko nad dolino.

Aprilski dež pa vedno prav lepo opere prebujajočo se naravo.

Vsaka veja ozeleni, tudi tiste, ki so malo podlegle v letošnjem zimskem požledu.

Res je lep in poseben tale aprilski čas.

Glicinija

Ti dnevi so okrašeni z bujnimi cvetovi glicinij, ki krasijo pročelja marsikatere hiše.

Oko se na njenih cvetovih spočije in radost do življenja, ki ga odseva moč trdožive rastline

se naseli tudi v srcu opazovalca.

___________

In danes je dan prve pomladanske polne lune!

Je ta dan pomemben tudi v tvojem življenju?

Kamnik

Kamnik - 861 m; je hribček nad Žalcem. Dostopov nanj je več,  vsaj dva lažja in markirana ter še vsaj en  malo bolj skrit po delno varovanem grebenu na vrh Kamnika.

Najprej kolovoz in nato dobro vidna steza, se kmalu prelevi v namišljeno  lovsko stezico, ki vodi skozi zelo poraščen gozd. Nenadoma se pred nami odpre  mogočna stena. Pod steno vodi pot dalje do grebena in po grebenu na razgleden vrh.

Po dolgem  prijetnem grebenu pot ni nič dolgočasna , saj se odpirajo prijetni razgledi po domačih dolinah..

Če se malo zaide s poti se najdejo tudi take velike skrivnosti malih hribčkov - veliko zimzeleno srce. Neverjetno je, ko ga zagledaš. In kot običajno te tudi takšno srce zopet zavede, da nato ne najdeš prave poti dalje in se za malo časa izgubiš.

Kamnik je nizek hribček, toda kljub temu  skriva mogočne  trdne stene okrog in okrog....

....ter seveda tudi pomladne rožice

Včasih se zazdi, da je naša pot kljub vsemu le posuta z rožicami.