sreda, 2. julij 2014

Križevnik - novo brezno



   Izhodišče: Robanova planšarija
   Čas: 10 ur
Pri prejšnjem prečenju Križevnika smo šli mimo brezna, za katerega smo domnevali, da še ni raziskano in vpisano v kataster jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Zato smo se zdaj odpravili na ponovni obisk brezna skupaj z jamarjem kluba Speleos - Siga iz Velenja.
Po prečenju suhe grape Bele smo zavili v naslednjo grapo in se zagrizli strmo  navzgor.
Po uri in pol strmine ter manjših balvanov se je prikazala še ena čedno široka grapa z gladkim iztekom v dolino ter izvirom vode v zgornjem delu.
Potem pa malo navzgor in levo in že smo bili pred breznom.
Jamar se je spustil v prvi informativni spust v brezno, mi pa smo med čakanjem da se vrne, občudovali lep razgled proti Ojstrici...
... in osvojili par novih 'špičk' na pobočju okrog nas.
Prve informacije iz brezna so vzpodbudne! Vstopni jašek je globok okoli 40 m, nato pa se jama cepi v dve dvorani, od katerih je ena brez vidnega nadaljevanja, skozi drugo pa piha mrzel zrak. To pa pomeni, da se jama nadaljuje in bo potrebno daljše raziskovanje. Super! Me je prijelo, da bi se spet jamarsko aktiviral.
Zadovoljni z odkritjem smo nadaljevali prečenje strmega pobočja  - tokrat v levo.
Obhodili smo še orjaško mravljišče ter, obstali na grebenu pred mogočno steno.
Ko jagenjčki umolknejo...je  bilo zapisano..
Ura je neizprosno tekla in spet je nastopil trenutek, ko se je bilo potrebno začeti vračati nazaj v dolino.
Dva raztežaja smo premagali z vrvjo, ostalo pa je šlo gladko s previdnimi koraki.
Še pogled navzdol in navzgor po simpatični grapi.
Spuščanje nam je šlo gladko, kljub različnim tehnikam, ki jih vsakdo med nami uporablja.
Nato so sledila še tri prečenja, da smo poiskali pravo grapo za nadaljevanje spusta navzdol. Nekatere je bolj, druge pa malo manj užejalo, a je bilo tudi za pitno vodo dobro preskrbljeno.
Izvirskiih voda ni za spustit, da odtečejo mimo.
Šopki cvetja vedno razveseljijo oko. V gorah pa je cvetje sploh nekaj najlepšega.
In dolina je bila z večerom  tu; samotno kraljestvo pod Križevnikom smo zopet prepustili gamsom in ostalim prvobitnim prebivalcem divje gore. Mi pa se bomo semkaj zagotovo znova in znova vračali.

________________________



torek, 24. junij 2014

Pod Javorco


Na Golte se da priti na različne načine, najpogosteje pa uporabljamo te štiri pristopne metode: z gondolo, z avtom , peš po markiranih poteh ali peš strmo navzgor kjer ni poti ...
Prikazal se je en lep dan po dežju in Golte so se takole zableščale v soncu.
Dan kot nalašč za plezarijo in lazenje po bližnjicah strmo navzgor kot prikazuje spodnja fotografija.
 Tule gor bo treba, do prvega kamnitega možica.
Pod nami smo opazili gamsa, ki nas je tudi opazoval, kaj počnemo v njegovem svetu.
Po nevidnih poteh, ki jih dobro pozna le domačin izpod Golt, smo se povzpeli na tako imenovano Sfingo, lep greben na katerega vodi več bolj ali manj težkih poti. Za vse pa je potreben pogon 4 x 4 z reduktorjem in zaporo.
Tale prehod naredi takoj selekcijo kdo je primeren za vzpon.
Izbrancem, ki prilezejo skozi to šivankino uho pa se pokaže Sfinga v vsej svoji divji krasoti.
Do tja pa se je potrebno še potruditi . Fotografirana je bila s sosednjega grebena.
Vsaka špička ali greben na Golteh ima svojega možica,
menda jih je okoli 150, vsi pa so seveda " avtorsko zaščiteni".
Pred bivakom pod Javorco.
Na vse te skrite vrhove vodijo pa običajno vsaj tri poti: plezalna , malo manj plezalna in ponekod tudi skoraj povsem običajno lahka pot.
Tudi tale mali grebenček smo preplezali. Tu lahkega pristopa pač ni.
Stara Mesarska lopa.  Kakšno vezo ima z mesarji?  Trikrat lahko ugibaš, potem pa me lahko vprašaš, 
če te res močno zanima.
Ter pogled ven iz nje.
Natresk v svojem naravnem elementu. Le kdo ga neguje, da je tako razkošno lep,
doma pa se nam kar naprej nekaj kuja!?
Zopet je prišel na vrsto en čisto mali špiček.
Še en zasanjan pogled nazaj proti Javorci.
V vsakem vremenu, v vsakem kraju in v vsakem času se lahko najde pot proti soncu,
le želeti si jo je potrebno ter nato pride sama po sebi.




četrtek, 19. junij 2014

Križevnik - vzpon po brezpotju


Izhodišče: planšarija v Robanovem kotu
Čas: 12 ur
Razmere:  posamezne snežene zaplate proti vrhu, sicer pa suho, delno sončno

Naš  pohod smo pričeli v Robanovem kotu, kjer smo pustili avto pred turistično kmetijo Govc. Po cesti smo hodili do Robanove planšarije, kjer smo za leso skrenili levo v hudourniško grapo Bele. 
Od tu dalje sta bili v igri vsaj dve varianti - ena kar po grapi navzgor, druga pa preko grape  bolj desno v strmi gozd navzgor, menda naj bi tu bila lovska pot.
Težko sledljiva pot je vodila vedno bolj v desno strmo proti vrhu ostenja Poljskih devic- 1879 m, 
ki sicer ni bil naš cilj. Z nabiranjem višine smo ob občasnih postankih občudovali ostenje Ojstrice , Krofičke,
ter Strelovca.
Strmina je tam res izredna in ko smo prilezli do ostenja, smo izgubili še edino slabo vidno sled. 
Bili smo zelo desno pod Poljskimi devicami..Na vrhu  daleč nad nami smo opazili gamsa, ki je mirno gledal početje nas vsiljivcev v neprehodnem svetu. Le kaj iščemo tu, se je spraševal?
Preko skalnate grape smo se začeli premikati levo izpod ostenja Poljskih devic. Steze seveda tu ni bilo, izpostavljenost in strmina pod nami pa  ponekod kar precejšna.
Teren se je s prepadnimi stenami in strmimi skoki občasno zelo zapiral.
Moram priznati, da je bila izpostavljenost ponekod kar velika.
Na nekaterih mestih smo zaradi varnosti uporabili vrv za spust ...
... pa tudi za prečenje je prišla prav.
Nato smo opazili rahlo vidljivo stezo. Prečili smo še eno od številnih skalnatih grap,

se spustili po strmem terenu med ruševjem ...
Po štirih urah intenzivnega gibanja v težko prehodnem svetu smo prelezli do grape visoko v ostenju Križevnika, ki jo je naš vodič Janez poznal. Ob grapi je globoko brezno, iz katerega je vel mrzel zrak, kar je pokazatelj, da je zelo globoko. Ni bilo označeno, kar daje slutiti, da še ni raziskano. Izziv za kdaj drugič?
Zopet smo se zagrizli  v strmino nad seboj in občudovali razgibano panoramo.
Spotoma smo se vzpeli na posamezne kamnite stolpiče, s katerimi je posejano celotno pogorje Križevnika.
Pod grebenom je bilo nekaj zaplat snega, ki pa so prišle zelo prav za osvežitev 
ter za nove zaloge pitne vode.
Po razgibanem grebenu smo se  povzpeli še do vrha - 1910 m.
Razgled proti zahodu je privabljal oko. Spredaj levo se je bohotila Ojstrica, zadaj pa Skuta, Grintavec in Rinke. Desno pa je osamljena Krofička.
Vrh Križevnika - 1910 m z Ojstrico zadaj.
Do vrha smo torej potrebovali sedem ur za gibanje po brezpotjih ter iskanje slabo vidljivih stezic.

Po zasluženem in nujno potrebnem počitku je sledil spust do čudovite Poljšakove planine.
Vmes smo še obnovili naše zaloge pijače, ki nam je vsem že pošla....
Občudovali smo gorsko cvetje, ki krasi vse trate in pašnike.
Ujeli smo še zadnji teloh na livadah, kjer je sneg ravnokar skopnel.
Pripravili smo se na zahteven spust preko severne stene Križevnika.
Tudi tu je bilo potrebno opraviti še nekaj zahtevnih prečenj.
Vmes smo občudovali pomladno zelene livade ter naravne skalnjake.
Sestopili smo do starega podrtega stanu na Bevški planini.

Sestop smo nadaljevali strmo navzdol mimo markantne Turnce - 1278 m do stare gozdne vlake, ki se nam je zazdela kot avtocesta, ki vodi v dolino.
 In končno smo bili v dolini.
Dvanajst ur dolg dan v lepem gorskem svetu je bil za nami, poln doživetij , smeha in občudovanja narave, ki nam vedno napolni in razširi naša srca s svojo prostranostjo.
Na zgornji fotografiji se opazi potka oziroma smer prečenja  sestopa s Križevnika. Na levi strani je bilo potrebno prečenje mimo skal na greben pred zgornjo sneženo grapo in nato strmo navzdol in  desno mimo Turnce v dolino.(fotografija z Račkih vrat- avtor Z.K)
__________________________