Kašna planina

Izhodišče: Črnivec
Čas hoje: lep triurni popoldansko večerni  sprehod

Včeraj sva si blesteče očistila najine gojzarje med osemurnim gaženjem snega, danes pa sva jih že v prvih korakih proti Kašni planini zopet zamazala z rahlo pomrznjenim blatom. Pa kaj bi se ozirali na takšne malenkosti.

Pobočja nad Črnivcem so po nedavnem vetrolomu že pogozdena z novimi drevesci. Smrekcami in bukvicami.

Steza večkrat prečka gozdno cesto, ki tudi vodi nekam po pobočjih te planine. Nisem šla gledat na karto, če vodi kam.  Iz občasno naloženih hlodov bi se dalo sklepati, da je namenjena predvsem za gozdarske potrebe.

Po prvem golem pobočju, steza nato zavije v gost smrekov gozd in že sva v tišini globokega temnega gozda. Vsaj občutek je tak. Res prijetno.
Med samimi smrekami sva vmes opazila tudi nekaj dreves gozdnih češenj in starih bukev.

Zakaj je tu nekaj prastarih bukev rastočih točno na grebenu? Moj mož ima za to svojo teorijo, ki pravi takole:
Po grebenih po navadi potekajo meje med posestvi že od nekdaj. In da se bi sosedi izognili sporom, čigavo je kakšno drevo, so ga enostavno pustili pri miru rasti in odločitev s tem preložili naslednjim generacijam. In tako je šlo iz roda v rod, dokler niso zgubila uporabne vrednosti ali so postala ponos lastnikov. Zato so vsa stara drevesa v Sloveniji večinima na mejah posesti.

To teorijo bova seveda sproti preverjala in jo mogoče kdaj kasneje celo potrdiva.






Na travnatih planjavah za gozdom pa se je pričelo dogajati tisto, zaradi česar sva semkaj tudi prišla in vseskozi upala, da se bo pričakovanje izpolnilo.

Proti zahodu je bila plast oblakov za katerim je zahajalo sonce in zato sva hitela navzgor, da nama sonce ne bi prehitro zašlo za oblake.

Ampak sonce ni in ni zašlo. Kot da je obstalo v enakem položaju delno zahajajočega sonca ves čas, ko sva še hodila navzgor.

Oblaki na zahodu so se umikali z enako hitrostjo kot sonce in zaradi tega sva lahko uživala v  dolgem sončnem zahodu. Pobočje planine pa je bilo ožarjeno v krasnih oranžnih barvah. Res bi želela, da bi ljudje to lahko videli.

Igra prelivajočih barv pa je trajala in trajala. Oko ni več vedelo, kam bi gledalo, kajti krog in krog je bila panorama dolgo časa ožarjena s poslednjimi žarki zahajajočega sonca. Tišina je prav kričala z vso to barvitostjo in v nama budila občutek globoke hvaležnosti, da sva lahko tega deležna v toliki meri.

Na vrhu pa so se odprli še dodatni lepi pogledi na vso okoliško pokrajino. Na sosednjo Veliko planino, bližnji Rogatec in Lepenatko, zasavski Kum, notranjski Snežnik .... ter zasnežene vrhove Savinjskih Alp. Res velika nagrada za tako malo truda s hojo navzgor.
Nekatere oddaljenejše špičke nisva uspela prepoznati, pa sva zato z najinim preciznim kompasom izmerila azimut do njih in jih bova mogoče že danes zvečer določila s pomočjo pravega zemljevida, ki ga bova poiskala doma.

Rogatec pa s te strani ni bil zasnežen. Pobočja so očitno ravno prav prisojna in v zadnjem tednu je bilo v teh višinah očitno več kot dovolj sonca. Škoda, da teh dnevov nisva uspela v celoti užiti.

Hm ne vem kateri vrh je v ozadju....pozabila pa sva zanj izmeriti azimut, če kdo ve, naj sporoči prosim.

iiiiiiiiiiiii  kako je lepo, ko se prelivajo barve po širini neba...

Nisva in nisva mogla z vrha. Res čudoviti razgledi  na barvite pokrajine obsijane z zahajajočim soncem.

Postaja vedno hladneje. Ne vem od kod se lahko tako hipoma pojavi ta večerni mraz.

Drugače pa je okoli še vedno veliko zelo toplih barv, ki ogrevajo srce.

A tudi tople barve počasi sivijo.

Ko je že padal mrak, so na zahodu bili še zadnji vijolični pasovi sledov sonca, midva pa sva počasi začela sestopati proti pridobitvam civilizacije.

Na nebu se je prikazal prvi lunin krajec in ravno dovolj osvetlelil pobočje, da sva lahko brez svetilke počasi sestopala navzdol do gozda. Tam pa je bilo potrebno prižgati najine čelne lučke.

Seveda je bil pogled na dolino s svetlimi lučkami ter osvetljeno gostišče na Črnivcu tudi zanimiv dogodek. Ampak tisto najlepše pa je bilo že za nama. Res takle sprehod toplo priporočam  še komu.

Travnik in Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Čas hoje: osem ur
Obetal se je zadnji sončen dan v tem letu zato sva kot ponavadi šla pogledat kako se bo ta dan nadaljeval malo višje v naših planinah.
V mrzlem jutru, ko je temperatura bila okoli minus deset stopinj Celzija, se je dan pričel z zajtrkom in kapučinom v najini najljubši slaščičarni, kmalu zatem pa že nadaljeval z vožnjo proti izhodišču. In s pogledom na Komen.

Pogled s Telečjih peči na Planinčevo domačijo, ki je bila nekdaj v najini lasti, naju še vedno preveva z nostalgijo na stare dobre čase.

 Mimo stare partizanske bolnice sva se usmerila  po nemarkirani prečnici proti Robnikovi planini. Pogled na vrh Travnika je razkrival zimsko pravljico.

Snega je bilo z višino čedajle več, nekje ob poti pa sva zagledala, kako si je nekdo omislil takšno shrambo za svojo (rezervno?) avtomobilsko gumo. Bolj verjetno je sicer, da jo velikodušno podarja zainteresiranim in je hkrati v opomin živalim, koga se je potrebno bati in izogibati.

Vedno bolj sva se oddaljevala od Komna, ki je bil drugi najin današnji cilj. Sva pa ga vedno imela na očeh.

Trate na Travniku so seveda bile že obilno pokrite s snežno oddejo.

Na vrhu se nama je odprl čudovit zasnežen  pogled na Savinjske Alpe. Ojstrica se že uspešno pripravlja na najin naslednji zimski vzpon.

 Še kratek pogled na Spodnji Travnik, ki ga že nekaj let nisva prečila.

Pri koči na Travniku nisva bila sama. Poklepetala sva z oskrbnikoma pastirske koče, ki poleti čuvata živino Ljubenske pašne skupnosti na Robnikovi planini. Skupaj smo ugotavljali, kaj je novega na tem koncu planine.

Od Travnika do Komna sva takole z užitkom delala novo gaz po zadnjem sneženju.






























Na Komnu je bilo že pošteno hladno; nebo so prekrili koprenasti oblaki. Peco so zajele meglice in tudi tu na vrhu je pričel rahlo naletavati sneg.

Uršlja gora pa je bila še lepo vidna in zgledala je dokaj blizu.

Zamegljena Peca v ozadju. To ni megla, ampak sneženje.

Vrhovi Raduhe. Tudi tam že sneži.

Sonce je krmežljavo sijalo na dolino. Ali bo tudi naju kmalu zasnežilo?

Proti jugu pa se razprostira skrivnostna Menina, polna vrtač in skritih jamskih prostorov.

Sicer ne vem katera svetnika sta tu upodobljena. Verjetno sta to Ciril in Metod in ne vem kaj delata v tej kapelici pod Komnom, nedvomno pa po novem čuvata tudi vpisno knjigo.

Poleg prvega mraza v gorah pa sva užila tudi nekaj sonca.

Lovska preža na Bezovcu je še vedno na svojem mestu.

 Kot ponavadi je osem ur preživetih v planinah prehitro minilo. Tokrat me je pošteno nazeblo ampak saj je zima ali ne?

Snežnik ali odprava na poti z morja domov

Ugotovila sva, da imava danes še nekaj časa, pa zato lahko poiščeva še pot na Snežnik. Morda se sliši čudno, a v vseh teh desetletjih, ko sva se veliko potikala po hribih, je Snežnik ostajal kar naprej tisti hrib, za katerega sva vsakič, ko sva se vozila mimo, vedno omenjala: Enkrat pa bo treba it tudi tja gor. In danes sva sklenila, da iz Ilirske Bistrice poiščeva pristop do njega. Naslednjič pa zgleda, da bova res šla tudi na vrh.

Po lepi asfaltni cesti, ki se neopazno vzpenja s prijetnim vijuganjem med gozdnatimi kraškimi vrtačami, sva se kmalu znašla na ravno prav zasneženi makedamski cesti, ki naju je pripeljala na velik parkirni prostor pred kočo Na Sviščakih. Od tod je še dve uri do vrha Snežnika, približno toliko pa je tudi bilo do konca svetlega dela dneva, zato sva sklenila, da tudi tokrat ne bova šla na vrh, bova pa se povzpela malo višje in se še pred mrakom vrnila do avta. Tako sva se povzpela na hrib, za katerega je na tabli pisalo, da je z njega lep pogled na Snežnik. Razgleda si seveda nisva obetala, saj se je nebo občasno zastrlo s težkimi oblaki, ki so zemljo občasno blagoslavljali z rahlim rosenjem in sneženjem.

 Malo pred mrakom sva se že vračala proti dolini. Vožnja po spolzki sneženi cesti je bila prijetno počasna, zato sva si lahko mimohiteče gozdnate dolince in vrtače ogledovala še iz druge strani kot prej pri vzponu. Tukaj je večinoma lep bukov gozd, ki je seveda pozimi brez listja in zato ne more prikriti svojih skrivnosti pred najinimi preiskujočimi pogledi. Občasno se pojavijo tudi takšne zanimivosti, da je potrebno ustaviti in si jih pobliže ogledati.

Pa tudi kakšno slikco je potrebno narediti. Zna se zgoditi, da  bodo fotografije zbledele kasneje, kot najin spomin. Kdo bi vedel, kako bodo ti posnetki zgledali čez kakih petdeset let.

 Ko se je  nebo za trenutek odprlo, sva uzrla še zadnjič danes veliko sončno kroglo, ki je bila večino dneva skrita najinim očem.

 Za slovo pa se je pokazala res v vsem svojem sijaju.

 Na nebu so se prelivale tople barve svetlobe, ki je pred najinimi očmi pešala, dokler ni popolnoma ugasnila.

 Še zadnji burni izliv svetlega dneva, potem pa je vse zamrlo. Tudi midva sva bila kmalu za tem v dolini. In po dveh urah nočne vožnje sva bila doma. Na vrata je že trkal poslednji letošnji teden. Ali bo prinesel še kaj lepega?

Morje pozimi

Mogoče zgleda, da pozimi na morju ni kaj početi. Pa temu ni tako. To je čas, ko lahko obiščemo kraje, ki v poletnih vročinah niso niti slučajno obljudeni.

Je pa tudi čas, ko imajo ovce dovolj paše, čeprav se morajo občasno pogreti na toplem asfaltu od koder sva jih nehote pregnala, ko sva se bližala najini točki, kjer sva se za letos poslovila od morja. Ampak januarja 2012 bova gotovo spet tukaj, pa čeprav bo morda zelo mrzlo in bo pihala orkanska burja. Tudi v tem je čar morja, ki venomer spreminja svoj obraz.