Stol

Izhodišče: dolina Završnice
Čas hoje: 8-9 ur z vsemi postanki

Krasno je, ko lahko prelep zimski dan preživiš zunaj, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Ena izmed možnosti, da to doživiš je, da se podaš v planine in midva sva tokrat izbrala Stol; najvišji vrh Karavank-2236 m.

Tokrat naju je sončni vzhod ujel na pol poti do Valvazorjevega doma pod Stolom.

Do kakšnih 1300 m nadmorske višine je steza kopna s občasnimi ledenimi ploščami.

Valvazorjev dom pod Stolom je bil za obiskovalce v teh dnevih odprt. Celo več; bil je poln, ampak verjetno ne planincev temveč tistih ki so najdaljšo noč v letu preživeli malo višje.

Ko sva se začela šele dobro vzpenjati, naju je že razveselil  lep pogled na Savsko dolino in vso to množico hribov in gor, ki so se lesketale v jasnem in sončnem dnevu.

Žirovniška planina bi pozimi samevala, če ne bi bilo nas - planincev, ki radi gremo mimo.

Nad 1400 m je višina snega naraščala toda steza je bil kar dobro pregažena. V  zadnjem tednu, nam je leto 2010 res naklonilo lepe sončne dneve, sneg se je dobro predelal, zato se je tudi veliko pohodnikov odločilo za pohod na planine in so bile poti kar dobro uhojene.

Pot na Stol je res enkratna, ker se po vsej dolžini lahko uživa  v panoramskih razgledih na Savsko dolino, Bled in Blejsko jezero in na vse Julijce s najvišjim vrhim na čelu.

Na Prižnici se je res potrebno ustaviti in si shraniti slike za kasnejše obujanje spominov.

Nad Prižnico je sneg postajal leden in kar nekaj časa sva premišljevala ali naj si natakneva  dereze ali ne. Še sva kar odlašala, ker sva vedela, če si jih bova obula , bova ostala do nadalnjega v njih.

Ko sva se začela bližati sedlu med Malim in Velikim Stolom, pa sva si le nadela dereze; nekaj zaradi varnosti, nekaj pa zato, ker sva jih pač imela tokrat s sabo, saj sva vedela, da so razmere tukaj zimske v pravem pomenu besede.

Na sedlu smo imeli ravno prav snega. Kadar ga je več, popotnik pač ne ve, koliko je hoda do koče na avstrijski strani; pa nič ne de, saj je že tukaj prelepo.

Prvo sva šla pogledat desno po grebenu do Prešernove koče na malem Stolu.

Koča je po pričakovanju bila zaprta. Pa nič zato; sva pač pila lasten čaj in malicala domače dobrote in prišparala €€€€ za kdaj drugič.

Nato sva odšla na drugo stran
sedla na vrh Stola. Razgledi so bili prečudoviti. Ne znam z besedami opisati prekrasne zimske idile s toplim vremenom ter brezveterjem.

Skrinjica z vpisno knjigo in žigom je bila odkopana izpod snega toda zaradi prekrasnih pogledov vsenaokrog, sva se pozabila vpisati vanjo.

Vajnež, prvi vrh za Stolom.

Brez obveznega fotkanja na vrhu seveda ne gre.Fotograf mi je odrezal noge, samo da je ujel Triglav v ozadju......

Na grebenu so lepe a zelo nevarne opasti. Kako so kaj nosilne, nisva šla preverjat, da si ne pokvariva lepega dneva.

Streha Prešernove koče na drugi strani sedla med Malim in Velikim Stolom.

Triglav z Julijci.

In še malo megle v ljubljanski kotlini. Nisem vedela, da je Šmarna gora tako visoka, da lahko včasih predre meglo.

Pri Prešernovi koči sva obsedela kar nekaj časa in si nabirala sončnih žarkov na zalogo za nov delovni teden.

Ampak ura pravi, da bo treba iti navzdol, če nočeva uživati v mrzli temi na spustu v dolino. Dnevi so še vedno zelo kratki. čeprav je vsak dan daljši in pomlad bo kmalu tu.

Vseeno sva se zelo počasi začela spuščati proti dolini. Res se ni smelo hitreje, ker res ne veš kaj prinaša lepša občutja.Ali to da si stal na vrhu gore in se oziral navzdol na dolino ali pa pot navzdol kjer si obrnjen točno proti soncu in ti pogled neprestano lahko doseže Triglav v ozadju in celotno dolino pod teboj. In tak pogled si lahko podaljšaš celo do teme.

Seveda je naju to mikalo zato sva si privoščila še nekaj postankov in se nikakor nisva mogla spraviti v dolino.

Pa nisva sama uživala na snežnih planjavah. Na poti sva srečala kar nekaj uživačev; od hitrih mladeničev do nas starejših, ki energijo bolj varčno razporejamo čez dan.

V popoldanskem času je sonce tako segrelo brežino, da se nisva mogla upreti prvemu letošnjemu konkretnemu nastavljanju sončnim žarkom.

Ampak bo res treba navzdol, sva si menda že desetič rekla v zadnji uri.

Bližal se je zaključek najlepšega dela spusta s Stola. Spet sva pri Prižnici in spet so šle dereze nazaj na nahrbtnik.

Nadaljevala sva pot v gozd kjer pa so se nudili drugačni prizori za fotografiranje.

In še kar navzdol in navzdol brez konca in kraja in na približno 1200-1300 m nadmorske višine je začelo že primanjkovati snega.

In že sva prispela do  Valvazorjevega doma, kjer sva se ustavila na obveznem čaju. Koča je lepa , obnovljena z lesenim pohištvom in okusnimi  detajli iz naravnega lesa.

In še sončni zahod za gozdom pod domom....

Ter še zadnji današnji pogled na Stol obsijan z sončnim žarki zahajajočega sonca.
In sva zopet potonila v temno dolino....,do naslednjič seveda.

Takole pa je bilo Pri Valvazorjevi koči pod Stolom daljnega leta 1974, ko smo malicali preden smo se povzpeli na vrh....ejjjjjjj, kje je že to?

Smrekovec,Krnes,Komen

Izhodišče: kmetija Sp.Brložnik
Čas hoje: 5-6 ur s postanki

 V prostem času si je dobro malo razmigat noge, zato sva kljub mrzli in oblačni vremenski napovedi naredila en hribovski pohod do Komna.

Zjutraj ob 8h je dolino še pokrivala megla. Nad kmetijo Zg.Brložnik pa so se megle pričele redčiti in napovedovale lepe razglede z  vrhov.
Na stezi do Koče pod Smrekovcem je bil na nekaterih mestih pomrznjen sneg. Vendar kot ponavadi sva hodila brez palic.

Koča pod Smrekovcem je bila v septembru 2010 obnovljena z lepimi macesnovimi deskami. Midva sva to opazila šele danes.

Proti vrhu Smrekovca je bilo že več snega, ki pa se ni ugrezal. Na vrhu je bilo zopet vetrovno, doline meglene ampak razgledi seveda čudoviti.

Pogled proti Šaleški dolini in na vrhove je vsakokrat malo drugačen.

Uršlja Gora naju letos še pričakuje.

Greben Raduhe zgleda od tukaj enostavno dostopen. Pa je res tako?

Rogatec in Lepenatka sta nezgrešljiva s katere koli strani.

Vrh Smrekovca spominja na njivo, ki počiva pred pomladno setvijo.

Po sneženi stezi sva nadaljevala najino pot proti vrhu Krnesa, ki edini v tej verigi še nima znamenja človeških rok na svojem vrhu. Kdaj se ga bo kdo spomnil razdevičiti?

Ter nato na vrh Komna. Peca tokrat ni imela oblačne kape.

Pobočje Komna je bilo spihano in je kazalo še dosti užitne krme za sestradano divjad, ki pa se je že umaknila na varno v doline.

En mrzel a zadovoljen nasmeh.

In krater največjega slovenskega ognjenika je bil poln zametov. Le kdaj je nazadnje tukaj iztekala lava? Milijoni let so minili od takrat. Škoda, da ni ostal tukaj vsaj kakšen gejzir ob katerem se bi ogrela.

Treba bo skočiti še dol do kapelice, da se vpiševa v knjigo in preveriva, če je bil kdo od najinih poznanih pred kratkim tukaj.

Sledil je torej obvezen postanek, vpis v planinsko knjigo, vroč čaj iz najine termovke in malica v zavetju kapelice na Komnu.

Včasih si človek zaželi, da bi bil ptica in da poleti nad Ostrico in Mrzlo goro.

Gledala sva modro nebo nad Savinjskimi Alpami ter oblačen pokrov nad nama. Kar naenkrat se je ta pokrov oblakov nad nama pretrgal in tudi nam naklonil modrino neba; ampak samo za en posnetek... :(

Megle nad dolinami so se pričele redčiti in dvigovati proti nama.

Na povratku je studenec pod Krnesom prišel prav, da sva si napolnila najine čutarice s svežo vodo.

Še zadnji pogled na Savinjske Alpe.

In že sva potonila v megleno morje malo nad kmetijo Brložnik.

Ob tejle ledeni plošči na poti sem zaslišala glasno izrečeno misel :"Če bi bil 20 let mlajši bi se tu zadrsal, ne pa da takole hodim  mimo".

In ko smo doma skupaj pregledovali fotografije, sva zaslišala sinovo vprašanje: "No ali sta se zadrsala?"
Kot da je tak drsajoči način hoje v hribih nekaj čisto samoumevnega....

Pa še res je...vendar ne več povsod kot nekoč.....

Gorski Kotar

Po dooooolgem času sva odšla zopet malo na morje toda ne po najbližji poti ampak malo naokrog, da ostane nekaj utrinkov zime teh dni še v slikah....
Naša dežela je res pestra, prvo sva se vozila ob pomrznjeni zeleni pokrajini, nato ob pomrznjenih poljih z jezerci, katerim  sledi prava snežena zima okoli Kočevja in proti Delnicam.

Poplavljeno in zmrznjeno polje med Ribnico in Kočevjem.

 Zasnežena pokrajina blizu Kočevja

Snežena cesta proti Delnicam.

Planine okoli Delnic, kjer imajo res pravcato zimo. Mrzlo je bilo za okoli minus 10 stopinj cenzija in tudi kar nekaj snega imajo.

Sledila je vožnja po Gorskem Kotarju s čudovitimi razgledi proti jezeru Lokve in Risnjaku.

Ceste so bile vzorno splužene kljub nočnemu sneženju.

Pogled proti osamelcem v Gorskem Kotarju.

Ter čez morje proti zasneženi Učki.

Kljub temu, da sva se že spuščala navzdol proti morju je bila zunajna temperatura še vedno z negativnim predznakom. V daljavi se je že opazil Omišaljski zaliv na otoku Krku.

Sledil je pogled čez Bakarski zaliv.

In nato Omišalj z zaledenelim pomolom in tramontano, ki  pozibavala jadrnice na privezu.

Šla sva še malo pešačit in pogledat skrite zalive na malem in velikem Kijcu in okusila sva na lastni koži, da je povsod zelo mrzlo in burjasto kljub soncu, ki se je trudilo, da bi segrelo pomrznjena tla.

Naslednje jutro je sonce odmrznilo najino jadrnico in zaledenel pomol.

Preden sva se odpravila domov, sva se povzpela še na Dubec in uživala v panoramskem razgledu proti Rijeki, Opatiji in bližnjemu Cresu.

Ker sva bila prejšnji dan tako zelo navdušena nad ponovno odkritimi lepotami zimskega Kotarja, sva se nazaj grede odpravila namesto proti Delnicam raje proti Čabru in dalje čez Babno polje in Cerknici.

Ponovno sva uživala v vožnji v zimski idili skozi slikovite zaselke in v pogledu na mogočne gozdove in planote vse tja do Cerkniškega jezera.

V ozadju pa so v jasnini že videle gore in nekam tja sva bila namenjena.














Potem pa smuk po avtocesti nazaj domov.

Gora Oljka

Tudi takrat, ko so turobni dnevi, megleni, rahlo sneženi...je dobro, da se odpravimo ven v naravo in počutje je takoj boljše.

Nama je najbolj pri roki seveda Gora Oljka, ki ima to prednost, da jo vidiva od doma in takoj oceniva, kakšne so razmere gor in se ustrezno opremiva za naskok; včasih samo tekaške copate, danes pa je bilo treba obuti gojzarje in gamaše zaradi blata, ki je nastalo zaradi odjuge in deževja v tem tednu.

Pot navzgor je bila res blatno snežena, a prav prijetna; kot vedno, ko se zaradi vremena odločiva, da ne bova hodila kam daleč v hribe.

Čajček v koči in kratek počitek sta se zelo prilagla; nato pa drsalnica navzdol po drugi poti, da ne bi gledala svojih starih sledi.

Pogled nazaj je bil že poln zadovoljstva nad dnevom, ki se je šele dobro začel.