Smrekovec,Krnes,Komen

Izhodišče: kmetija Sp.Brložnik
Čas hoje: 5-6 ur s postanki

 V prostem času si je dobro malo razmigat noge, zato sva kljub mrzli in oblačni vremenski napovedi naredila en hribovski pohod do Komna.

Zjutraj ob 8h je dolino še pokrivala megla. Nad kmetijo Zg.Brložnik pa so se megle pričele redčiti in napovedovale lepe razglede z  vrhov.
Na stezi do Koče pod Smrekovcem je bil na nekaterih mestih pomrznjen sneg. Vendar kot ponavadi sva hodila brez palic.

Koča pod Smrekovcem je bila v septembru 2010 obnovljena z lepimi macesnovimi deskami. Midva sva to opazila šele danes.

Proti vrhu Smrekovca je bilo že več snega, ki pa se ni ugrezal. Na vrhu je bilo zopet vetrovno, doline meglene ampak razgledi seveda čudoviti.

Pogled proti Šaleški dolini in na vrhove je vsakokrat malo drugačen.

Uršlja Gora naju letos še pričakuje.

Greben Raduhe zgleda od tukaj enostavno dostopen. Pa je res tako?

Rogatec in Lepenatka sta nezgrešljiva s katere koli strani.

Vrh Smrekovca spominja na njivo, ki počiva pred pomladno setvijo.

Po sneženi stezi sva nadaljevala najino pot proti vrhu Krnesa, ki edini v tej verigi še nima znamenja človeških rok na svojem vrhu. Kdaj se ga bo kdo spomnil razdevičiti?

Ter nato na vrh Komna. Peca tokrat ni imela oblačne kape.

Pobočje Komna je bilo spihano in je kazalo še dosti užitne krme za sestradano divjad, ki pa se je že umaknila na varno v doline.

En mrzel a zadovoljen nasmeh.

In krater največjega slovenskega ognjenika je bil poln zametov. Le kdaj je nazadnje tukaj iztekala lava? Milijoni let so minili od takrat. Škoda, da ni ostal tukaj vsaj kakšen gejzir ob katerem se bi ogrela.

Treba bo skočiti še dol do kapelice, da se vpiševa v knjigo in preveriva, če je bil kdo od najinih poznanih pred kratkim tukaj.

Sledil je torej obvezen postanek, vpis v planinsko knjigo, vroč čaj iz najine termovke in malica v zavetju kapelice na Komnu.

Včasih si človek zaželi, da bi bil ptica in da poleti nad Ostrico in Mrzlo goro.

Gledala sva modro nebo nad Savinjskimi Alpami ter oblačen pokrov nad nama. Kar naenkrat se je ta pokrov oblakov nad nama pretrgal in tudi nam naklonil modrino neba; ampak samo za en posnetek... :(

Megle nad dolinami so se pričele redčiti in dvigovati proti nama.

Na povratku je studenec pod Krnesom prišel prav, da sva si napolnila najine čutarice s svežo vodo.

Še zadnji pogled na Savinjske Alpe.

In že sva potonila v megleno morje malo nad kmetijo Brložnik.

Ob tejle ledeni plošči na poti sem zaslišala glasno izrečeno misel :"Če bi bil 20 let mlajši bi se tu zadrsal, ne pa da takole hodim  mimo".

In ko smo doma skupaj pregledovali fotografije, sva zaslišala sinovo vprašanje: "No ali sta se zadrsala?"
Kot da je tak drsajoči način hoje v hribih nekaj čisto samoumevnega....

Pa še res je...vendar ne več povsod kot nekoč.....

Gorski Kotar

Po dooooolgem času sva odšla zopet malo na morje toda ne po najbližji poti ampak malo naokrog, da ostane nekaj utrinkov zime teh dni še v slikah....
Naša dežela je res pestra, prvo sva se vozila ob pomrznjeni zeleni pokrajini, nato ob pomrznjenih poljih z jezerci, katerim  sledi prava snežena zima okoli Kočevja in proti Delnicam.

Poplavljeno in zmrznjeno polje med Ribnico in Kočevjem.

 Zasnežena pokrajina blizu Kočevja

Snežena cesta proti Delnicam.

Planine okoli Delnic, kjer imajo res pravcato zimo. Mrzlo je bilo za okoli minus 10 stopinj cenzija in tudi kar nekaj snega imajo.

Sledila je vožnja po Gorskem Kotarju s čudovitimi razgledi proti jezeru Lokve in Risnjaku.

Ceste so bile vzorno splužene kljub nočnemu sneženju.

Pogled proti osamelcem v Gorskem Kotarju.

Ter čez morje proti zasneženi Učki.

Kljub temu, da sva se že spuščala navzdol proti morju je bila zunajna temperatura še vedno z negativnim predznakom. V daljavi se je že opazil Omišaljski zaliv na otoku Krku.

Sledil je pogled čez Bakarski zaliv.

In nato Omišalj z zaledenelim pomolom in tramontano, ki  pozibavala jadrnice na privezu.

Šla sva še malo pešačit in pogledat skrite zalive na malem in velikem Kijcu in okusila sva na lastni koži, da je povsod zelo mrzlo in burjasto kljub soncu, ki se je trudilo, da bi segrelo pomrznjena tla.

Naslednje jutro je sonce odmrznilo najino jadrnico in zaledenel pomol.

Preden sva se odpravila domov, sva se povzpela še na Dubec in uživala v panoramskem razgledu proti Rijeki, Opatiji in bližnjemu Cresu.

Ker sva bila prejšnji dan tako zelo navdušena nad ponovno odkritimi lepotami zimskega Kotarja, sva se nazaj grede odpravila namesto proti Delnicam raje proti Čabru in dalje čez Babno polje in Cerknici.

Ponovno sva uživala v vožnji v zimski idili skozi slikovite zaselke in v pogledu na mogočne gozdove in planote vse tja do Cerkniškega jezera.

V ozadju pa so v jasnini že videle gore in nekam tja sva bila namenjena.














Potem pa smuk po avtocesti nazaj domov.

Gora Oljka

Tudi takrat, ko so turobni dnevi, megleni, rahlo sneženi...je dobro, da se odpravimo ven v naravo in počutje je takoj boljše.

Nama je najbolj pri roki seveda Gora Oljka, ki ima to prednost, da jo vidiva od doma in takoj oceniva, kakšne so razmere gor in se ustrezno opremiva za naskok; včasih samo tekaške copate, danes pa je bilo treba obuti gojzarje in gamaše zaradi blata, ki je nastalo zaradi odjuge in deževja v tem tednu.

Pot navzgor je bila res blatno snežena, a prav prijetna; kot vedno, ko se zaradi vremena odločiva, da ne bova hodila kam daleč v hribe.

Čajček v koči in kratek počitek sta se zelo prilagla; nato pa drsalnica navzdol po drugi poti, da ne bi gledala svojih starih sledi.

Pogled nazaj je bil že poln zadovoljstva nad dnevom, ki se je šele dobro začel.

Dolomiti - spet se začenja smučarska sezona

Pa smo odprli smučarsko sezono. Spet sva se priključila skupnemu 'ski openingu' in sva štiri dni intenzivno smučala v Dolomitih. Že četrto sezono zaporedoma sva v Italiji, ker ugotavljava, da se tukaj počutiva dobro.
Smučišča so lepo urejena, v lepi pokrajini in zato nudijo poleg smučarskega tudi estetski užitek, kar nama veliko pomeni. Pa zgleda, da ne samo nama, kajti opažava, da se mnogi vračamo v Dolomite znova in znova.


Je pa bilo tokrat za spremembo bistveno hladneje kot prejšnja leta, saj smo imeli vse dneve mrzle; od -12 do - 23 Celzijevih stopinj; odvisno od višine izbranega smučišča. In če k tem temperaturam dodaš mrzloto pravega ali navideznega vetra, potem si lahko v živo predstavljaš kako izgleda vroče poletje na severnem tečaju.

Ja, res je. Pogosto je bilo potrebno dodatno gretje na kateri od dobro oskrbovanih postojank.

Vroči napitki so se te dneve dobro tržili, pa tudi tisti na bazi alkohola. Ker pa je postrežba po sistemu 'self service' sem spet dobil malo prakse za morebitnega 'bodočega oskrbnika kake planinske koče'. Kljub težkim in okornim pancerjem sem se naučil suvereno gibati s pladnjem po sneženem in ledenem terenu.

Zdaj že dokaj dobro poznava proge, zato sva si izbirala le tiste najlepše za najin okus. Fotografirala nisva toliko kot po navadi, saj zaradi mraza ni bilo prave volje, da bi potegnil roke iz toplih rokavic in jih izpostavljal neizprosnemu mrazu. A nekaj lepot je bilo vseeno potrebno digitalizirati za tiste dneve, ko bomo osveževali spomine.

Pa Marmolada naju je spet očarala. Kar trikrat zaporedoma sva se dala zapeljati gor. Razgled je bil res čudovit, pa sva zato kar dolgo v prijetni toploti gorske restavracije uživala v razgledih. Kamorkoli sva pogledala, povsod so se iskrile Alpe v vsej svoji krasoti.

Redkokdaj doseževa tako višino tako enostavno, brez napora, da se čutiva nevrednega vseh teh razgledov, ki se nama ponujajo brez tega, da sva se nekaj ur vzpenjala v potu svojega obraza. A takšno je pač postalo naše življenje; čim manj naporov in veliko užitkov je dan danes najbolj razširjena življenska filozofija.

Pa je prav tako? Mar niso več vredne pridobitve, ki so krona vseh odrekanj in naporov?

Pa saj smo sem prišli resnično z namenom uživanja in to nam je tudi uspelo.

Vsako leto obvezno pogledam tudi tole skalo, če je še na mestu ali pa je že odfrčala v dolino. Tokrat me ni bilo strah za njo; bila je dobro okovana v sneg in led.

Kako pa bo spomladi, ko bo prva odjuga? Bom preveril naslednje leto...

In še statistika najinega smučanja, ki jo je pokazala internetna stran žičničarjev,

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/jsp/applet/Applet.findTransit:

ki sva jo pogledala, ko sva se vrnila domov:

Nr of Lifts 90

Height difference (mt) 43.915

Slopes lenght estimation (Km) 224

Distinct lifts 40

Repetition index 2,2

Raduha

Izhodišče: malo nad vasjo Struge
Čas hoje: 3 ure navzgor, 2 navzdol

Ni bil ravno sončen dan za pohode v planine.
Ampak vreme je vedno, včeraj takšno za na razglednico, danes pa....
Mislila sem, da bom tokrat našla odcep s ceste za kmetijo Radušnik ampak v zgodnjem temnem jutru mi to zopet ni uspelo.
Zato sem kot ponavadi parkirala avto na nekem ostrem ovinku nad vasjo Struge in nato peš po poledeneli cesti v še temnem jutru, mrazu nasproti.

Kmalu je markacija zavila v gozd, kjer je drevje že ječalo pod sunki vetra.

Pri leseni brunarici sem v daljavi opazila rdeče svetlikanje dneva, ostalo nebo so pokrivali temni oblaki; tako kot je bilo napovedano.
Za brunarico se steza priključi poti, ki vodi od kmetije Radušnik do Loke. Pot je bila precej uhojena.







Proti Loki je začelo precej pihati, rekla bi, da so sunki vetra dosegali kakih 50 km/h.
Nad Kočo na Loki se je opazilo le nekaj sledi pohodnikov, ni nas bilo veliko, ki smo v teh dnevih šli proti vrhu. Cepin mi je občasno prišel prav, steza je bila na nekaterih mestih polna  napihanega snega, spodaj pa trd zglajen sneg.

Zelo je pihalo zato je bilo tako mrzlo, da še za fotografiranje ni bilo prave volje, vremena pa tudi ne.
Okrog desete ure se je baza oblakov začela spuščati, razgleda sploh ni bilo več in malo je pričel naletavati sneg.
Tokrat je zmagala pamet in  sem se obrnila nekje pod grebenom.
Vrh sem si prihranila za drugič, ko bo nebo zopet modro obarvano.

Navzdol je šlo hitreje, oblačnost se je malo razkrojila tako, da se je pokazalo celo megleno sonce.

Najbolj nevarno mesto je bilo spodaj v gozdu, kjer je trd leden sneg ležal ob skalah in je spodrsljivo bilo stopiti čez in pa ledena cesta proti avtu, kjer bi skoraj rabila dereze, ki so bile sicer pripravljene v nahrbtniku za vsak slučaj.
Dolg cepin mi je dovolj pomagal za oporo na ledu.