Tunizija, mesto Douz in nacionalni park Jebil, mesto Matmata

Pot: mesta Souk Lahad, Kebili, Douz in nacionalni park Jebil, ki ga nismo dosegli, ter mesto Matmata

 

Ponavadi se sredi dopoldneva odpravimo dalje. 

Tokrat so bile najprej na vrsti okamenele sipine blizu kraja Fatnassa.

Do sipin smo izbrali lokalno cesto, ki je na zgornji sliki. 

Vse lokalne ceste v Tuniziji so približno takšne.

Okamenele sipine ...

...ter v ozadju velik prostor, kjer je prodajalna spominkov. 

Pokrita je s trstiko, prodajalec je povedal, da tu dežuje le tri do štirikrat letno, 

večkrat pa piha močan veter.

Prijazni domačini, nizke cene in prijetno hladna prodajalna so pripomogli,

 da se nismo mogli izogniti nakupom, metinega čaja, ter obveznega barantanja s ceno. 

Če ceno prijazno zbarantaš na tretjino, je še vedno dober posel za prodajalca in kupca.

Sledilo je mesto Douz, ki mu pravijo Saharska vrata.

Ob mestu smo opazili prostor za karavane...

 

... palmove nasade ...

... ter se usmerili na cesto za nacionalni park Jebil. 

Aplikacija nam je pokazala blizu 70 km vožnje po puščavi do parka. 

Za začetek je bila cesta asfaltna z nanosi peska ...

 

 

... kmalu pa je bilo treba zaviti na puščavsko pisto.

 Tu je zunanja temperatura že dosegla 39,5 Celzijevih stopinj in tudi v klimatiziranem avtu smo vedeli da je zunaj vroče. Samo zaradi fotografiranja ali drugih nujnih potreb smo zapuščali hladno zavetje. Pista je bila zametana s peskom, občasno pa pesek prekinjen s trdo narebrano podlago ( ribežn ).

 Ker bi se morali do parka takole voziti še najmanj 30 km, smo se obrnili nazaj. 

Škoda nam je bilo avta za takšne razmere. Bilo pa je vseeno lepo in zopet nepozabno.

Pot smo nadaljevali po glavni cesti proti mestu Matmata in pokrajina mi je bila zopet osupljivo lepa.

Nekaj palm v skupkih nato pa gričevnata puščava vse naokrog.

Pred Matmato smo prenočili na idiličnem prostoru.

 Redke rožice so popestrila že tako čudovito pokrajino.

Datljeve palme so raztrešene po vseh gričih in kotanjah.

Mesto Matmata slovi po svojih podzemnih bivališčih.V peščenjaku so pa prav prijetno hladna bivališča, 

ki smo jih opazili že nekaj kilometrov pred vstopom v mesto.

V tem delu Sahare temperatura doseže 50 stopinj ali več in prebivalci so si uredili bivališča pod zemljo. Prebrali smo, da so bila bivališča enkrat poplavljena, takrat je država zgradila stavbe in nastalo je sedanje mesto Matmata.

V zadnjem času pa se domačini zopet vračajo v svoja podzemna bivališča, ki so zaradi visokih temperatur primernejša za bivanje.

Tudi notranjost nekaterih od njih smo si ogledali.

Pokrajina okoli Matmate je takšna.

 

Tudi tukaj je eno od prizorišč snemanja filma Vojna zvezd, z muzejem; 

pa se je spodobilo, da smo si ogledali še to. 

Kmalu pa smo se podali spet na osamljeno cesto preko puščave.

Gledali smo v neskončno zamegljeno daljavo v pričakovanju kdaj se bodo na obzorju pojavili svetlo rumeni peščeni griči, po katerih slovi tunizijska Sahara.

 

___________________

 

 

 

Tunizija: Ong Jemel

Pot: oaza Mides, mesto Tozeur, slano jezero Chott el Jerid, mesto Souk Lahad, vse v smeri mesta Douz

Jezero v bližini oaze Mides se je izkazalo za mirno prenočevanje. 

Le zjutraj so prišli domačini črpat vodo iz jezera v cisterne na traktorjih.

Zanimiv mi je bil nasad  nanovo sajenih kaktusov. List kaktusa vtaknejo v zemljo ter malo zalivajo.

Pred mestom Tozeur pokrajina postaja že puščavska.

Promet v Tozeurju je malo kaotičen, kot povsod v majhnih ali velikih tunizijskih mestih. 

Pešci, motoristi, avti s stranske ulice kar izsilijo prednost. 

Tudi mi smo se lepo vključili v tunizijski promet.

Iz Tozeurja se usmerimo v mesto Nefta in od tam v puščavo proti osamelcu Ong Jemel.

Ob poti se pase čreda kamel. Lepo jih je zopet opazovati.

Na koncu asfaltne ceste je scenska vas, ki je služila kot prizorišče filma Vojna zvezd. 

Zdaj je to turistična znamenitost, ter mnogim domačinom vir zaslužka,

 ko prišlekom ponujajo spominke, jahanje kamel in vodstvo po puščavi.

Po sipinah je prijetno hoditi gor in dol, se še dobro spomnim od lanskega leta. 

Od tega prizorišča vodi pista do področja Ong Jemela. 

Piha rahel veter ter počasi a vztrajno zasipava težko sledljivo pisto.

Večji del poti ji uspemo optično slediti, občasno si pomagamo s karto ali GPS navigacijo.

Zadnji del opravimo peš...

...in se povzpnemo na markanten vrh...

... od koder pogled seže še dlje v puščavo, kjer se na obzorju vidi "fatamorgano", 

saj se pokaže voda na obzorju.

Tu smo dosegli svoj puščavski cilj. 

Zapustimo Ong Jemel in nadaljujemo pot proti slanemu jezeru.

Ogledi po bližnji okolici razkrijejo  ...

... da se nekateri pridejo v Tunis le izživljat z močnimi terenskimi avtomobili,

divjajo po pistah in sipinah in s tem kažejo, da ne cenijo ne narave,

 ne prijaznih in ustrežljivih domačinov, ki v puščavskem okolju težko živijo.

Nam bi bilo najlepše prespati tukaj, ampak je še sredi popoldneva, 

pa se zato odločimo, da gremo naprej.

Vračamo se drugod in ker je vse križemkražem prevoženo, 

se malo zgubljamo, ko iščemo pravo pisto za nazaj.

Nič ni naokrog ....

Pri slanem jezeru Chot el Jerid si ogledamo še zapuščene ostanke avtobusa,

 ki je nekoč obtičal nekaj sto metrov od ceste v jezeru. 

Največje slano jezero v Afriki, se pozimi napolni z vodo (vsaj včasih je bilo tako),

 poleti pa izsuši in takrat se nekateri po jezeru zapeljejo tudi z avtomobili. 

Se zgodi da se kdo na cesto mora vrniti peš.

Ob koncu jezera nas čaka topla kopel pri kraju Fatnassa.

Vrela voda iz vrtine je speljana na hladilni stolp od koder po dolgih kanalih priteka v bazene, kjer se je prijetno namakat.

Ob bazenčkih se nahajajo zapuščene stavbe nekoč zelo lepih term. Sedaj vse to žalostno propada, 

vendar je za domačine to še vedno vsakodnevno dostopno in kot smo videli zelo obiskano.

Tudi popotniki se tukaj radi ustavijo in pogosto prenočijo.

Tudi mi smo tukaj v miru prenočili.

Prebudili smo se v nov dan, ki je že ob zori obetal vroče nadaljevanje.

__________