sobota, 12. januar 2013

Dan kamnitih možicev

Krožna pot:  Žekovec - Mozirska koča - Tirške peč - Mozirska koča - Javorca - Boskovec (1587 m) - Verbučeva planina - Žekovec
Višinska razlika: 1200 m
Čas: 8 ur

Sončni vzhod v tem jutru ni obetal jasnega in sončnega dneva, kot je napovedovala vremenska napoved, 
 zato tudi jaz nisem pričakovala tako lepih utrinkov v naravi, kot sem jih doživela.
Za začetek se je mrzel oblačni pokrov zadrževal ravno na tem področju v višini okoli 1000 m,
kar je prinašalo debelo ivje na drevesih ter mrzel dan.

Na višini Mozirske koče pa so se megle pričele redčiti in mi najprej razkrile majhno sled zimske mavrice ... pozimi mavrice v hribih še nisem videla.
Skozi meglo sem se povzpela še do Okenca pod Alpskim vrtom na Golteh in upala, da bo na drugi strani jasna modrina neba. Pa ni bilo tako.
Pot sem nadaljevala proti Tirškim pečem. Zaradi nizkih temperatur  je bila stena zamrznjena in na železnih stopnicah je bil led.
 Kljub temu sem se povzpela nekaj m, vendar tudi višje so bili klini v ledu in požledu in zelo drseči, ko sem stala na njih zato, sem se rajši odločila za sestop. Pridem drugič, ko bodo temperature klinom bolj prijazne.
Povsem nenadoma se je sredi dneva megla razkadila in dan mi je razkril 
prekrasne ornamente ivja na drevesih.
Nad Mozirsko kočo pa sem začela odkrivati zame nove poti, seveda neoznačene,  ki so vodile do skalnatih vrhov in kamnitih možicev.
Tale je bil prvi.
 Navdušil me je, predvsem zaradi čudovitih razgledov in zato sem poiskala še drugi vrh.
Razgled po strmini in dolini pa je bil takšen:
Dan je bil tako lep, da sem šla poiskati še naslednji vrh z možicem. Sten nad Mozirsko kočo res še nisem spoznavala na tak način.

Nato sem sledila stezi do Javorce oziroma bivaka pod njo.
Dan je bil že v drugi polovici a dan kamnitih možicev se še ni končal. Sedaj je bil na vrsti  Boskovec. Stolp na vrhu še vedno žalostno propada.
Navzdol sem se odpravila po drugi strani na Rastočko in Verbučevo planino. Po tej strani še nisem hodila.
Planine so me presenetile s svojo razsežnostjo.
Pod Rastočko planino je bil zopet en skriti vrh in seveda četrti možic.
Tegale pa je menda veter že malo premaknil...
Pod Rastočko planino je peti možic nekaj označeval,,, in sem šla pogledat...
In našla še en strm greben in šestega možica...
 Sedaj pa samo še navzdol do Žekovca in odkrivanje "stranpoti" in kamnitih možicev je bilo pri kraju..., dan pa tudi.
Za konec dneva  sem ujela še "dimne znake" kamnitih možicev, ki so nakazovali, da jih bo treba iti zopet pogledat....





nedelja, 6. januar 2013

Javorca

Na prelepih planinah nad Mozirjem obstajajo zelo lepi skriti kotički. 
Enega takih sva obiskala danes popoldan.

Na poti od  Mozirske koče proti Boskovcu se je takole odprla Šaleška dolina pod nama.
In modro nebo nad nama je spreminjalo sliko, zaradi vetra bežečih oblakov v daljave vzhodnega obzorja.
In že sva bila na Javorci. Kamnitega možica sva še malo olepšala. Dobil je še kapo s cofom, da bo bolj inn...
Potem pa sva ga pozabila od blizu fotografirat in s tem prikrajšala tako sebe, kot redne bralce našega bloga.
Že nekaj časa je, kar sva zvedela, da je nekje v pečinah pod Javorco malo znan Janezov bivak.
Zato sva se lotila iskanja in ga kmalu tudi odkrila . Pristop do njega pa ima dober razgled v globino, zato ni primeren za vsakogar.
Zelo prijeten kotiček si je uredil Janez....Vpisni zvezek je tu, degustacijska mizica z zalogo domačih pijač, ki jo prispevajo redki obiskovalci, trdna streha nad glavo in veliko okno v svet.....Čudovito!!!

Obsedela sva tu in uživala v tišini in pogledu na dolino, do zadnjih sončnih žarkov, 
ki so še uspeli priti do naju.
Dolina pa je postajala vedno temnejša, ko sva se počasi vračala nazaj proti Mozirski koči.
Še kratek obisk koče, dva čaja s štrudlom in smuk v temno dolino. Misija ocenjena s + + +

sobota, 5. januar 2013

Velika Raduha

Izhodišče: Luče
Čas: 8ur
Višinska razlika: 1500 m
Snežne razmere:  pred kočo na Loki se je pričel sneg, ki je bil zjutraj zamrznjen, popoldne pa južen.  Proti vrhu je bila pot zametena in poledenela.
Malo na Lučami je jutranje sonce že osvetlilo manjše vrhove ter v ozadju zasneženi Veliki vrh.
 Pot iz Luč na Loko pod Raduho večinoma vodi po kolovozih ali gozdni cesti. Snega ni in ni v teh zelenih zimah, ki se jih nikakor ne morem navaditi. Sneg se je pričel šele na travniku pod kočo na Loki.
Pobočja okrog koče so bila spihana, sama pot pa je bila v jutranjih urah precej poledenela.
Na zaveterni strani je bilo prav prijetno opazovati gole strmine...
... in oblake, ki so se zelo hitro premikali in ravno tako hitro tudi spreminjali svojo obliko.
Za današnji dan je bil napovedan močan severozahodnik...
..in res ni razočaral, saj je napihal obilo snega na utrjeno in spodaj zamrznjeno pot.
Tokrat sem hodila kot prva in edina pristopnica proti vrhu...
Velik zamet sveže napihanega snega pred vrhom pa me je malo zaustavil...in že sem se nameravala obrniti nazaj, pa se je prikazala nepričakovano za menoj še ena samotna planinka.
Po krajšem posvetu sva se ga družno lotile. Prva ga je prećila ona, jaz pa malo kasneje za njo. Ni pa bilo to prečenje niti enostavno niti preveč varno, saj je bil to velik in strm kup sveže napihanega snega, ki ni bil utrjen. Vseeno nama je uspelo lepo prečenje, ki pa se ga sama zaradi varnosti ne bi lotila. Izkušnje so mi pokazale, da je bolje kdaj odnehati kot pa da te razmere v to dokončno prisilijo.
Na vrhu Raduhe pa je bilo danes takole lepo:

Mrzel in močan veter ni pregnal kavk, seveda, ko pa so oblečene v črne windstoperje in jih ne zebe.
Mene pa je začelo mraziti do kosti.
Zato sem se odrekla še vzponu do sosednjega Laneža, kot to počnemo običajno, ampak sem se čimprej spustila do koče na Loki, kjer je bilo še vedno prijetno toplo.


četrtek, 3. januar 2013

Mala planina

Izhodišče:  Kranjski rak
Razmere: ostanki zamrznjenih snežnih zaplat
Tudi tokrat se je izkazalo, da je Kranjski rak priljubljeno izhodišče za vzpon na Veliko planino.
Veliko ljudi se je na ta jasen sončen dan povzpelo iz meglenih dolin ven do sončnih žarkov. Ko sva se midva pozno popoldan vzpenjala gor, so že trumoma zapuščali planino.
Dan je namreč še vedno zimsko kratek, čeprav narava zaradi prezgodnje odjuge že zgleda pomladanska.
Na predzadnji dan odhajajočega leta sva tako sama počakala na sončni zahod ob skodelici vročega čaja...
,,,ter zopet ujela nekaj barvitih odtenkov obsijane pokrajine.
Pred Črnuškim domom so naju poleg čaja malo greli tudi zadnji sončni žarki .
Ojstrica je še bila malo ožarjena v rožnati barvi sončnega zahoda, nato pa je vse utonilo v tihi mrak.
Dan se je prevesil v temno polovico, pa sva planino zapustila tudi midva. Pred nastopom trde teme sva videla še nekaj utrinkov, ki so poleteli po večernem nebu, nato pa sva tudi midva dosegla megleno dolino.