sobota, 22. december 2012

Ljubeljščica


Izhodišče: Ljubelj
Čas: 6 ur


Ko zaslutim modro nebo nad meglenimi dolinami in zasnežene planine nad njimi, vem da ni potrebno kaj več pričakovati od dneva. Dan bo čudovit in samo grem...., tokrat zopet s smučmi poiskati nekaj krpic snega.

Odločila sva se za Zelenico in greben Ljubeljščice nad njo. Tu še nisva bila, če bi bile snežne razmere na licu mesta ugodne pa bi tudi imela možnost iti še malo dlje, v zatrep prelepe doline  Suho ruševje naprimer.
 Pogled skozi meglice me vsakič nanovo očara in začara zlasti takrat, ko jutranji sončni žarki
 silijo skozi  meglo in tudi že  ožarijo bližnje vrhove.
 Ko se dvigujeva  iz sivine in je samo modro nebo nad nama,  je to nekaj najlepšega. 
Takrat res ne potrebuješ nič več.

Danes je megleno morje segalo do 1000 m ali malo več nadmorske višine.
 In nad 1000 m je modro nebo in rumeno sonce sijalo v vsej svoji lepoti.
 V megleni dolini je bilo hladno,  na vrhu Ljubeljščice je bilo pa celo zelo toplo.
Tukaj domuje samozadostna spletna kamera, ki nam omogoča, da iza zaslona domačega računalnika v živo pogledamo vremenske razmere. Usmerjena je na dve veliki plazišči sosednje Begunjščice.

 Navzdol sva opazovala kočo na Zelenici kamor pa sončni žarki niso mogli predreti. In od tu gor se pač ne mudi v senčnato dolino v kateri leži koča, še manj v nižje ležečo megleno ljubeljsko dolino.
 Opazovala sva zasnežene vrhove povsod okrog naju in jih poskušala prepoznati ali določiti kateri je kateri.

Triangel je za kakšnih 100 m nižji.

Zasneženi Stol v vsem svojem sijaju kaže obilje snega. Tudi tja bi bilo lepo skočiti s smučmi.
 greben Košute z Velikim vrhom

Severna stran Begunjščice, Centralna grapa.

Na Možeh..., v ozadju se skriva Vrtača ter Palec in Zelenjak, levo Stol

Dan se je bližal kraju in morala sva zapustiti najin osončen vrh Ljubeljščice na okoli 1700 m nadmorske višine.


Smuči na noge...


... in hajd po trdo trdem snegu do koče na Zelenici, ki je sicer odprta vsak vikend, 
tako piše na obvestilni tabli.

Tak nesteptan zamrznjen sneg je trd kot beton. In drseti ali vijugati po strmini, polni trdih grbin,  ko robniki smuči nič ne primejo, je seveda svoje vrste užitek ali muka, kakor za koga.
 Zaradi pomanjkanja snega seveda smuka ni bila ravno idilična tako kot že večkrat.. Ampak kaj zato.
 
Po plazovini Begunjščice sva počasi odsmučala nazaj v megleno dolino. Nič se ni mudilo.
Prav za prav se nama nikoli ne mudi nazaj v dolino. Čudno.

četrtek, 20. december 2012

Knipsovo sedlo

Izhodišče: smučišče Petzen
Čas:  6 ur
Dolina je bila ujeto v meglo, v višavah pa se je obetal sončen dan.
Doma bomo pospravljali in delali danes zvečer in jutri, danes pa je bilo potrebno ujeti višinsko sonce. 
Tega namreč nimam nikoli dovolj.

Vzpenjanje s turnimi smučmi ob zelo strmem smučišču navzgor ni ravno prijetno opravilo, zato sem občasno zavila kar v gozd, kjer je bilo snega ravno toliko, da ni preveč praskalo pod smučmi.
Smučišče še ni obratovalo, snežni topovi pa so bruhali sneg. Pri mimohodu ob topu sem bila tudi jaz hitro sneženo okrašena, tako kot zgornja veja. Samo slikati me ni imel kdo.
Hitro navzgor, kjer je sonce bolj rumeno, nebo bolj modro in sneg bolj bel. 
Menda zato hodim na vrhove planin.
Na sliki spodaj je Bistriška špica.
 Greben Pece je dolg in višji vrhovi so Kordeževa glava (najvišji vrh in za nas znan kot vrh Pece), Končnikov vrh-na sliki spodaj, Bistriška špica ter še dalje Veška kopa, vsi nad 2000 m nadmorske višine.
Do Knipsovega sedla je bilo snega več, na vrhu je bil sipek sneg , ki je le malo pokrival skale.
Med borovci pa je veter napihal obilo snega tako da sem se s smučmi občasno lepo vgnezdila v kakšno luknjo ter se seveda nato izkopavala ven.
Ponekod pa je bil sneg precej spihan in je le malo pokrival občasne skale, tako da je prav grdo zaškrtalo pod smučmi. To me je tudi prepričalo, da sem se odpovedala Kordeževi glavi in odsmučala s Knipsovega sedla počasi navzdol.
Pokrajina pa je bila prelepo odeta v belino snega. Vsaka iglica nizkih borovcev se je lesketala v snežni belini. Najlepše stvari so v naših krajih še vedno zastonj, samo opaziti jih je potrebno in se malo potruditi za njih.
Sedaj pa samo še navzdol med skalami in borovci. 
Sicer to ni bila ravno tista prava smuka zaradi premalo snega ampak smučati pa se je dalo.
In če le bo sneg se z grebenom Pece vidiva zopet v enem sončnem dnevu v pomladnem mesecu.

sreda, 19. december 2012

Pizz Boe

Najino najljubše smučišče na področju Selle Ronde pa sta smučišči s Pizz Boe in Valluna. Skupaj sta povezani v strmo progo na začetku, dolgo nekaj km in na koncu v raven iztek. Predvsem pa je to precej dolga proga, ki ni oblegana od smučarjev,  se pa da gladko presmučati v nekaj hitrih minutah.
Tudi tukaj je bilo kaj videti, ni potrebno samo drveti po smučišču. 
V tem jasnem dnevu so bili razgledi zopet prekrasni.
Do Pizz Boe pa je za naju sicer dolga pot od hotela v Canaceju, toda z zelo prijetno smuko.
Dan pa je bil tak kot narisan z barvicami. Modro nebo in rumeno sonce ter belina na pobočju gora. Dober fotograf lahko res zajame na posnetek delček te lepote v gorah.
Na koncu pa še standardna statistika najinega smučanja, ki je razvidna z uradne spletne strani žičničarjev:

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/

Nr. lifts:
103
Height difference:
44.852
Estimated slope km:
227
Different lift:
47
Repetitiveness:
2,19

ponedeljek, 17. december 2012

Santa Christina Gherdeina

V okolici St. Christine ležijo osončena smučišča na nekaj več kot 2000 m nadmorske višine.
Vsa so široka, uglajeno poravnana in ravna kakor miza, vsaj zdi se tako,
ko tja prismučaš s strme Marmolade.
Velike ali majhne koče, vse v lesu, res prijetno, italijansko doponjujejo ambient.
Smučišča v Dolomitih že dokaj dobro poznava in jih imava tudi že označena kot najljubša,
najbolj pestra, najdaljša ali smučarsko najboljša.
Temu smučišču tu jaz pravim Kristina za crkljanje. Široko, brez grbin, osončeno in ko prideš z Marmolade,  je tu raj za smučarski počitek. To pomeni, da lahko drviš po strmini navzdol brez posebnega napora.
Vmes pa so seveda najina priljubljena mesta z okusnim kapučinom, ki jih tudi na kaže izpustiti, če sonce prijetno greje in je osebje prijazno in ustrežljivo.

Dnevi so bili prijetno sončni, z novim snegom in dovolj topli, tako da sva bila vedno v dilemi ali izkoristiti čas za smuko ali pa za prijetno martinčkanje ob kočah.

nedelja, 16. december 2012

Marmolada

Na grebenu Marmolade je več vrhov, najvišji je 3343 m. Mi smo smučali s Punte Rocce 3309 m.
Novozapadli sneg je ponovno pobelil vrhove Dolomitov. Vidljivost krasna, vetra nič - torej je logična izbira, da bova danes smučala s pobočja Marmolade.
Razgledi s te višine so po pričakovanju bili seveda prekrasni.
Svežina in belina novozapadlega snega, modrina neba ter rumeno sonce, kaj bi želeli še več.
Na terasi Punte Rocca - 3309 m - je razgleda na vse strani enostavno preveč, da bi se lahko poglobil v detajle ostrorobih vrhov, vršičkov, grebenov in globač.
Od našega hotela v Campitellu pa do vznožja Marmolade potrebujeva nekaj manj kot dve uri hoje, smučanja in prevažanja z gondolami in sedežnicami.
Vsa smučišča so zgodaj zjutraj že "polikana" kljub novo zapadlemu snegu.
Ni grbin, ni kupov snega...
...razen na smučišču z vrha Marmolade, kamor ratraki ne potujejo.
Tu je smučišče neurejeno in hitro nastanejo kupi snega. Ravno zaradi tega mi je to smučišče najljubše, najvišje, najdaljše, najbolj naravno.
V tem nedeljskem dnevu sva z Marmolade smučala trikrat zapored in dan je postajal počasi dopolnjen in utrujen in midva sva začela misliti na smučarsko popotovanje domov.
 Novozapadlega snega je bilo ravno prav tudi za vijuganje po položnih pobočjih izven smučišč.