Pot: dolina Sutjeske, Prijevor, Veliki Maglič, Trnovačko jezero, Prijevor
Čas okoli 7 ur
Iz soteske Sutjeske ter Tjentišta vodi v začetku asfaltna cesta do vstopa v nacionalni park, nato pa naprej makadamska do Prijevora, kjer je izhodišče za vzpon na Veliki Maglič. Asfalt je slab z občasnimi velikimi luknjami, makadamska cesta ima nekaj spodjedenih klančin.
Do izhodišča pohodniške steze je kakšnih 15 km vožnje.
Večerni pogled z izhodišča proti Zelengori.
na izhodišču do Magliča je obširen parkirni prostor, možno je tudi kampiranje.
Blizu je odličen izvir mrzle in okusne vode in dober internetni signal.
Tisti, ki se jim smili lasten avto, se za 20 Eur na osebo pripeljejo iz Tjentišta sem gor
s kombiji nacionalnega parka.
Na aplikaciji sva imela označeno pot direktno navzgor na Maglič z Prijevora.
Proti vrhu Magliča je nameščenih nekaj jeklenic.
Do vrha Velikega Magliča (2389 m) sva potrebovala dobri dve uri in pol hoda.
Grožnja se je malo prehitro tudi uresničila. Megle so se hitro dvignile in naju osamile.
Odločila sva se za hiter sestop proti Trnovačkemu jezeru.
Najprej sva sestopala po travnatem grebenu in preko črnogorskega Magliča nato se spustiš po strmem melišču navzdol in takrat sva končno zagledala Trnovačko jezero.
Po vsej poti je menda prelep pogled na Durmitor. Midva tega zaradi megle žal nisva doživela.
Pred jezerom prestopiš državno mejo in vstopiš v nacionalni park Črne gore.
Poteka kontrola osebnih dokumentov in pobiranje vstopnine 1 Euro za Park.
Ob jezeru je majhna koča z nekaj prenočišči.
V jezeru se je možno kopati ter tudi kampirati ob njem.
Pogled od jezera navzgor, ko so se megle za trenutek odmaknile.
Od jezera se je potrebno pomakniti po dobro označeni poti še nazaj do Prijevora preko Suve Jezerine.
Malo gor in dol, maloštevilni pogledi so bili prelepi.
Zgoraj je pogled na kanjon Peručica, kjer je še eden od redkih neokrnjenih parkov v EU.
Najin lep gorski krog sva torej zaključila v Prijevoru in tam še enkrat prespala.
Vesela sva bila, da sva za Maglič izbrala pot naravnost od izhodišča navzgor, sicer pa je pot malce slabše označena. Kot sva ugotovila kasneje, je ta pot opisana kot ena izmed lepših poti za Maglič v knjigi Planine BIH. Ko bova ponovno prišla sem, da si Maglič ogledava brez megle, bova to pot ponovila na enak način.
__________________